Jedro

Glede na določbo prvega odstavka 17. člena ZUS-1 je izključeno, da bi sodišče v okviru preizkusa procesnih predpostavk za tožbo samo preverjalo, ali bi tožnica bila upravičena do udeležbe v upravnem postopku kot stranka ali stranski udeleženec.

Poprava tožbenega predloga na način, da tožnik namesto prvotno izpodbijane odločbe o podaljšanju obratovalnega časa zahteva odpravo sklepa, s katerim mu je bil dokončno zavrnjen status stranskega udeleženca, ne pomeni njegovega popravljanja v smislu odprave pomanjkljivosti ampak novo tožbo v upravnem sporu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožničino tožbo, vloženo zoper odločbo Občine Piran, št. 321-140/2013-2 z dne 6. 1. 2014. Z njo je toženka A. A., s. p., dovolila obratovanje njenega gostinskega obrata v letu 2014 v podaljšanem obratovalnem času. Sodišče je v sklepu ugotovilo, da tožnica ni bila stranka ali stranska udeleženka v postopku izdaje omenjene odločbe, zato glede na prvi odstavek 17. člena ZUS-1 ni procesno legitimirana za vložitev tožbe.

2. Tožnica je zoper omenjeni sklep vložila pritožbo. Navaja, da je v upravnem postopku ves čas pravočasno uveljavljala položaj stranske udeleženke, ki ga toženka nezakonito ni priznala, sama odločba pa je zaradi poteka časa nehala veljati 31. 12. 2014. Po njenem mnenju gre zato za specifičen položaj in je obrazložitev sodišča, da ne more uveljavljati odškodnine zaradi nezakonite odločbe toženke, nelogična. Meni še, da je vprašanje statusa stranskega udeleženca v upravnem postopku predhodno vprašanje v upravnem sporu, zato bi ga moralo sodišče rešiti samo, pred odločitvijo o zavrženju tožbe pa jo seznaniti z razlogi, da ugotovitveni in dajatveni tožbeni zahtevek ne more biti uspešen, ker bi morala s tožbo v upravnem sporu predhodno doseči priznanje statusa stranke v upravnem postopku. Če bi sodišče to storilo, bi lahko svoj zahtevek popravila tako, da bi zahtevala odpravo odločbe Občine Piran z dne 22. 9. 2014, s katero ji je župan dokončno zavrnil status stranske udeleženke. Sodišče jo je z odločitvijo oškodovalo, „saj je podobno odločitev sprejelo v treh identičnih zadevah, v katerih nastopata isti stranki postopka v identičnem dejanskem stanju“ (III U 225/2015, III U 70/2016 in III U 156/2016). Predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu tožnici obširno pojasnilo, zakaj ni upravičena oseba za vložitev tožbe zoper sporno odločbo o podaljšanju obratovalnega časa. Pri tem se je pravilno oprlo na določbo prvega odstavka 17. člena ZUS-1(1) in na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča glede razlage omenjene določbe ter izčrpno razložilo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), na podlagi katerih lahko oseba doseže udeležbo v postopku, v katerem se po njenem mnenju odloča o njenih pravicah, obveznostih ali pravnih koristih. Vrhovno sodišče se z omenjenimi stališči prvostopenjskega sodišča strinja in jih na tem mestu ne ponavlja. Ker pritožnica ne oporeka, da omenjenega statusa v postopku izdaje izpodbijane odločbe ni imela, je pravilna odločitev sodišča, da tožbo zavrže na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, saj tožnica po tem zakonu ne more biti stranka.(2) Glede na navedeno zakonsko ureditev pa je tudi izključeno, da bi sodišče v okviru preizkusa procesnih predpostavk za tožbo samo preverjalo, ali bi tožnica bila upravičena do udeležbe v upravnem postopku kot stranka ali stranski udeleženec. Drugačne pritožbene navedbe so zato neutemeljene.

6. Pritožnica zaradi neizpolnjene procesne predpostavke ni upravičena zahtevati niti odločanja o svojem odškodninskem zahtevku. V skladu s prvim odstavkom 67. člena ZUS-1 sodišče odloči o tožnikovem zahtevku, da se mu vrnejo vzete stvari ali povrne škoda le s sodbo, s katero odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika po 65. členu ZUS-1, torej tedaj, ko obravnava tožbo po vsebini in ji ugodi tako, da izpodbijani upravni akt odpravi in s sodbo odloči o sami stvari (prvi odstavek 65. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče zato zavrača pritožbeni očitek o nelogični obrazložitvi sodišča glede uveljavljanja odškodninskega zahtevka.

7. Neutemeljeno je stališče, da bi moralo sodišče pred izdajo sklepa pritožnico seznaniti z razlogi za zavrženje tožbe, s čimer naj bi ji omogočilo popravek tožbenega zahtevka tako, da bi zahtevala odpravo odločbe z dne 22. 9. 2014, s katero ji je bil dokončno zavrnjen status stranske udeleženke. Omenjeno namreč ne bi pomenilo popravljanja tožbenega zahtevka v smislu odprave njegovih pomanjkljivosti, saj pritožba spregleda, da se tožbeni predlog (zahtevek) v upravnem sporu v skladu s prvim odstavkom 2. člena ZUS-1 nanaša na presojo zakonitosti konkretne odločbe. V tem delu spremenjeni tožbeni predlog (kateri upravni akt naj se odpravi, prvi odstavek 33. člena ZUS-1) bi zato dejansko vzpostavil novo (drugo) tožbo v upravnem sporu, uperjeno zoper drugo odločbo upravnega organa – v konkretnem primeru bi bila namesto odločbe o podaljšanju obratovalnega časa izpodbijana odločba o zavrnitvi statusa stranske udeleženke. Tako tožbo pa je imela pritožnica možnost vložiti ne glede na obravnavano tožbo zoper odločbo o podaljšanju obratovalnega časa,(3) in sicer v roku 30 dni od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek (prvi odstavek 28. člena ZUS-1). Če pritožnica te pravne možnosti ni izkoristila, navedenega ne more sanirati s popravljanjem zahtevka v tem upravnem sporu, saj bi to bilo v nasprotju z omenjenimi določbami ZUS-1. 8. Ne drži niti trditev, da iz izpodbijanega sklepa izhaja, da bi morala pritožnica izpodbijati akt organa druge stopnje. Obravnavani sklep sodišča tega ne omenja, ampak govori o dokončnem sklepu, s katerim je bila osebi pravica do udeležbe v upravnem postopku dokončno zavrnjena (7. točka obrazložitve). Sklep upravnega organa prve stopnje postane dokončen, ko v postopku odločanja zoper njega ni več mogoče vložiti rednih pravnih sredstev (smiselno tretji odstavek 2. člena ZUS-1).

9. Pritožbena navedba, da naj bi sodišče prve stopnje pritožnico oškodovalo, ne more vplivati na presojo, da za vložitev obravnavane tožbe ni bila izpolnjena procesna predpostavka. Ker v pritožbi ni naveden noben razlog, ki bi zaradi zagotovitve pravice do sodnega varstva zahteval drugačno razlago zakonskih določb, na katera je odločitev oprlo sodišče prve stopnje, je neutemeljena tudi navedba o popolnem presenečenju nad zavrženjem tožbe in o kršitvi pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS ter jo je mogoče pripisati spregledu ureditve upravnega postopka in upravnega spora.

10. Ker pritožbene navedbe niso utemeljene, podani pa niso niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (drugi odstavek 82. člena v zvezi s 76. členom ZUS-1).

11. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. člena in prvem odstavku 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. (1) Ta jasno določa, da je v upravnem sporu tožnik lahko le oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta.

(2) Pritožnica sama izrecno poudarja, da je vložila tožbo zoper omenjeno odločbo na podlagi prvega odstavka 2. člena ZUS-1. Ta pa določa, da v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti le tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj.

(3) V skladu z drugim odstavkom 17. člena ZUS-1 lahko oseba vloži tožbo zoper dokončen sklep, s katerim ji je bila zavrnjena pravica do udeležbe v postopku izdaje upravnega akta.