Jedro

Vrednost spornega predmeta mora tožnik na podlagi 2. odstavka 186. člena navesti že v tožbi. Če tega ne stori, si ne zagotovi pravice do revizije. Nasprotna tožnika vrednosti spornega predmeta v nasprotnem tožbenem zahtevku nista navedla, zato njuna revizija v tem delu ni dovoljena.

Uporabnina bi se lahko delila oz. bi bila lahko manjša za sorazmerni delež vlaganj le tedaj, če bi sodišče ugotovilo, da je nasprotna tožeča stranka solastnica hiše oz. če nasprotna tožeča stranka ne bi uveljavljala svojih vlaganj v pobot. Za višino uporabnine tudi ni odločilno, ali je nasprotna tožeča stranka plačevala tudi nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča in ali je bila davčna zavezanka tudi za sporno nepremičnino.

Pridržna pravica ne gre vsakomur, ki nekaj vloži v stvar ali stvar popravi. To velja zgolj za dobrovernega posestnika stvari in sicer tistega, ki ni tudi sam dolžnik proti lastniku stvari, katerega stvar ima v posesti.

Izrek

1) Revizija zoper odločitev o nasprotni tožbi (tč. 3 izreka odločbe sodišča prve stopnje in ustrezni del odločbe sodišča druge stopnje) se zavrže. 2) Sicer se revizija zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in nasprotnemu tožbenemu zahtevku tožene stranke. Zavrglo pa je nasprotno tožbo, s katero sta nasprotna tožnika zahtevala ugotovitev, da sta solastnika do 9/10 na stavbi na parc.št. 405, vl.št. 70 k.o. . Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbama pravdnih strank. Pritožbi tožene stranke je ugodilo tako, da je razveljavilo prvostopno sodbo v delu, s katero je bilo tej stranki naloženo plačilo za uporabo hiše v nad zneskom 168.600,00 SIT. Pritožbi tožeče stranke pa je ugodilo tako, da je zahtevek za priznanje pridržne pravice v korist Z. in J. K. zavrnilo. Sicer je pritožbi pravdnih strank zavrnilo kot neutemeljeni. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržalo za končno odločbo.

Proti odločbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena oz. nasprotna tožeča stranka. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji izpodbija predvsem odločitev o lastninski pravici na sporni hiši. Uveljavlja solastninsko pravico iz naslova priposestvovanja, gradnje na tujem svetu ter na podlagi stanovanjskega zakona. Kar zadeva pridržno pravico pa meni, da gre ta vsakomur, ki v stvar nekaj vloži. Meni še, da je sodišče o stanarini že pravnomočno odločilo. Stanarine pa ni dolžna plačevati tudi zato, ker je plačevala nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča in dohodnino. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije obe sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Po ponovnem sojenju naj sodišče ugotovi, da sta toženca oz. nasprotna tožnika lastnika hiše do 92% in tožbene zahtevke na plačilo stanarine zavrne ali pa kot "res iudicata" zavrže, vse na stroške tožeče stranke.

Revizija je bila vročena tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

1) Revizija ni dovoljena.

Po 3. odstavku 382. člena ZPP revizije ni v premoženjskopravnih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, če vrednost spornega predmeta, ki ga je tožnik navedel v tožbi, ne presega določenega zneska. V času vložitve nasprotnega tožbenega zahtevka dne 29.6.1993 je bil to znesek 80.000,00 SIT (Uradni list RS, št. 55/92). Vrednost spornega predmeta mora tožnik na podlagi 2. odstavka 186. člena navesti že v tožbi. Če tega ne stori, si ne zagotovi pravice do revizije. Nasprotna tožnika vrednosti spornega predmeta v nasprotnem tožbenem zahtevku nista navedla, zato njuna revizija v tem delu ni dovoljena. Revizijsko sodišče jo je moralo na podlagi 392. člena ZPP zavreči. Revizijsko sodišče se zato ni smelo ukvarjati z vsemi tistimi razlogi, ki načenjajo vprašanje solastninske pravice na sporni hiši (priposestvovanje, pridobitev pravice z gradnjo oziroma nakupom po stanovanjskem zakonu). Zato se tudi ni smelo ukvarjati z vprašanjem morebitne prekinitve postopka zaradi morebitne prodaje sporne hiše. 2) Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče predvsem ugotavlja, da je sodišče druge stopnje odločalo o uporabnini za obdobje od 29.6.1988 do 29.6.1993, to je o uporabnini za obdobje 5 let pred vložitvijo tožbe, v preostalem delu pa je prvostopno sodbo razveljavilo. O tej uporabnini pa dotlej še ni bilo pravnomočno razsojeno. Tega toženca v reviziji niti ne trdita, saj se sklicujeta na tožbi z dne 28.5.1985 in 24.10.1986. Sodišče druge stopnje je tudi pravilno ravnalo, ko je tožeči stranki prisodilo uporabnino za celo hišo. Sodišči sta namreč ugotovili, da je najemna pogodba prenehala najpozneje 15.7.1986. Izvedenec pa je opravil cenitev vlaganj tožencev na dan 22.10.1987, in s tem tudi ocenil višino dotlej še neamortizirane vrednosti teh vlaganj. Vrednost teh vlaganj tožena stranka zahteva z nasprotnim tožbenim zahtevkom. Zato poračunavanje vlaganj in uporabnine odtlej dalje ne pride več v poštev. Ker pa nasprotna tožeča stranka tudi ni uspela z zahtevkom na ugotovitev solastninske pravice (navedeno je že bilo, da je revizija glede te odločitve nedovoljena), se uporabnina tudi na tej podlagi ne more zmanjšati. Uporabnina bi se lahko delila oz. bi bila lahko manjša za sorazmerni delež vlaganj le tedaj, če bi sodišče ugotovilo, da je nasprotna tožeča stranka solastnica hiše oz. če nasprotna tožeča stranka ne bi uveljavljala svojih vlaganj v pobot. Za višino uporabnine tudi ni odločilno, ali je nasprotna tožeča stranka plačevala tudi nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča in ali je bila davčna zavezanka tudi za sporno nepremičnino.

Končno nasprotna tožeča stranka zmotno trdi, da gre pridržna pravica vsakomur, ki nekaj vloži v stvar ali stvar popravi. To velja zgolj za dobrovernega posestnika stvari in sicer tistega, ki ni tudi sam dolžnik proti lastniku stvari, katerega stvar ima v posesti. Sodišče druge stopnje je pravilno ravnalo, ko je zahtevek na podlagi pridržne pravice zavrnilo. Dejstvo je, da je najemna pogodba prenehala že 15.7.1986. Odtlej naprej je nasprotna tožeča stranka nedobroverni posestnik sporne stavbe. Zato že na podlagi 7. odstavka 38. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih pridržne pravice na njej nima. Do enakega pravnega sklepa je mogoče priti tudi na podlagi 287. člena zakona o obligacijskih razmerjih. Ta določa, da upnik nima pridržne pravice, če dolžnik zahteva vrnitev stvari, ki proti njegovi volji ni več v njegovi posesti. Prav to velja za obravnavani primer. Tožeča stranka je morala s tožbo zahtevati izpraznitev hiše, ki jo nasprotna tožeča stranka še vedno zaseda. Poleg tega pa je tožena stranka (nasprotna tožeča stranka) dolžnik tožeče stranke (nasprotne tožene stranke). Njena terjatev je celo višja (pravno odločilna je namreč samo glavnica). Glede na doslej pravnomočno razsojeni spor je tožeča stranka dolžnik tožene stranke za znesek 757,95 SIT, tožena stranka pa dolguje tožeči stranki 168.600,00 SIT.

Ker revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (10. točka 2. odstavka 354. člena ZPP), je na podlagi 393. člena ZPP v navedenem delu revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.