Jedro

Če delodajalec pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov delavcu ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi (1. odst. 90. čl. v zvezi s 3. odst. 88. čl. ZDR), mora upoštevati tudi prepoved iz 114. čl. ZDR (posebno pravno varstvo pred odpovedjo za starejše delavce) ter podati odpoved najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved (5. odst. 88. čl. ZDR). Iskanje nove ponudbe za zaposlitev ne more vplivati na drugačno razlogovanje o dnevu seznanitve z razlogom odpovedi, saj je delodajalcu ob času seznanitve z razlogom odpovedi iz poslovnih razlogov znano, s kakšnimi drugimi deli oz. delovnimi mesti razpolaga.

Izrek

Pritožbi zoper sodbo in sklep se zavrneta in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je Delovno sodišče v Kopru, Oddelek v Novo Gorici razsodilo, da se razveljavi redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 15.7.2003 tožene stranke in da delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki obstoji na podlagi pogodbe o zaposlitvi št. 1302-11/8-93 z dne marec 1993. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se dopolni sodba Pd 186/2003 z dne 27.11.2003 s sklepom o stroških postopka, ki glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 90.156,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila v roku 8 dni." Zoper navedeno sodbo in sklep se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbi nista utemeljeni. Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo odločilna dejstva, pravilno uporabilo materialno pravo in ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, niti tistih, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato pritožbeno sodišče ne ponavlja razlogov izpodbijane sodbe in sklepa. Tožena stranka v pritožbi zoper sodbo navaja, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje. Ni šlo za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ampak za odpoved s ponudbo nove pogodbe, skladno z 90. členom ZDR in zato prepoved odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga starejšemu delavcu brez njegovega pisnega soglasja ne more veljati v primerih, ko gre istočasno za ponudbo nove pogodbe. To omogoča delavcu in zavezuje delodajalca, da ponudi delavcu ustrezno zaposlitev. V tem je tudi razlika med redno odpovedjo za primer iz poslovnih razlogov, ko delavec izgubi delo, kar pa se pri odpovedi s ponudbo nove pogodbe ne zgodi. Nadalje pritožba navaja, da je potrebno subjektivni rok za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi razlagati tako, kot je to določbo postavil zakonodajalec. 30-dnevni subjektivni rok velja, vendar v obravnavanem primeru je delodajalec vedel, da obstajajo poslovni razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi, je pa prav zaradi tega, ker je imel opravka z zaščitenim starejšim delavcem, iskal načine, da mu ponudi ustrezno delo. Če bi striktno spoštovali 30-dnevni rok, kot ga razlaga sodišče, potem razen v 30 dneh, nikoli kasneje, delavca ne bi mogli razporediti na druga dela s ponudbo nove zaposlitve. Tega zakonodajalec zagotovo ni zasledoval in meni, da gre za napačno uporabo določbe Zakona o delovnih razmerjih glede subjektivnega roka za odpoved pogodbe. Nadalje pritožba navaja, da se sodišče ni spuščalo v obravnavo primernosti oziroma ustreznosti novega ponujenega delovnega mesta. Ta del je ostal neraziskan in o njem ni odločeno. Meni, da gre za bistveno pomanjkljivost razlogov sodbe in bistveno kršitev določb postopka. Pritožbeno sodišče je ocenilo izvedene dokaze pred sodiščem prve stopnje in upoštevaje pritožbene navedbe zaključuje, da le-te niso bistvene in odločilne. Glede varstva starejšega delavca po 114. členu ZDR pritožbeno sodišče opozarja, da delodajalec ne more brez njegovega pisnega soglasja delavca odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, dokler delavec ne izpolni minimalnih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine, razen če mu ni zagotovljena pravica do denarnega nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti do izpolnitve minimalnih pogojev za starostno pokojnino. Odpoved s ponudbo nove pogodbe po 1. odstavku 90. člena ZDR prihaja v poštev v skladu s 3. odst. 88. člena ZDR. To je tudi odpoved pogodbe iz poslovnega razloga, zato se mora pri odpovedi s ponudbo nove pogodbe po 90. členu upoštevati prepoved iz 114. člena ZDR. Neutemeljeno pritožba uveljavlja razliko in navaja vsebinske razloge za razlikovanje, ki pa niso upoštevni. Sodišče je pravilno upoštevalo prepoved iz 114. člena ZDR; pravilno je odločilo glede uporabe 5. točke 88. člena ZDR, da mora delodajalec podati odpoved najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved. Glede seznanitve delodajalca s poslovnim razlogom ni razlike med odpovedjo pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei 1. odst. 88. člena in odpovedjo s ponudbo nove pogodbe po 90. členu ZDR. Na pritožbene navedbe pritožbeno sodišče še pripominja, da iskanje nove ponudbe za zaposlitev ne more vplivati na drugačno razlogovanje o dnevu seznanitve z razlogom odpovedi, saj je delodajalcu ob času seznanitve z razlogom odpovedi iz poslovnih razlogov znano, s kakšnimi drugimi deli oz. delovnimi mesti razpolaga, ki jih ponudi delavcu s predlogom nove pogodbe o zaposlitvi. Zaradi navedenega je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Utemeljena tudi ni pritožba tožeče stranke zoper sklep o odmeri stroškov postopka. Res je, da je tožeča stranka že v pritožbi zoper sodbo izpodbijala tudi izrek o stroških, ki ga sicer tedaj v sodbi še ni bilo. Pritožbo zoper sklep je vložila le v izogib dvomom in izrecno navaja, da jo vlaga v zvezi z izrekom o stroških iz razlogov, navedenih v pritožbi z dne 18.12.2003. Ne v eni ne v drugi pritožbi tožeča stranka ne osporava posameznih stroškovnih postavk. Pri preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje utemeljeno le delno ugodilo stroškovnemu zahtevku in ni priznalo 300 točk za udeležbo na poravnalnem naroku 4.11.2003, pa tudi ne 50 točk za trajanje in 20 točk za pribavo pravnomočnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno odmerilo potrebne stroške postopka in jih naložilo v plačilo toženi stranki, saj je tožeča stranka s skrčenim zahtevkom v glavni stvari popolnoma uspela. Zaradi navedenega je bilo treba obe pritožbi zavrniti kot neutemeljeni in potrditi izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje.