Jedro

Tožeča stranka se je v pogodbi o zaposlitvi zavezala tožencu izplačati mesečno nagrado v višini 10 % na bruto plačo iz naslova lojalnosti, toženec pa se je zavezal vrniti zneske izplačane nagrade za lojalnost ter stroške strokovnih izobraževanj za obdobje zadnjih 12 mesecev, če redno odpove pogodbo o zaposlitvi, ali če ravna v nasprotju z določili tega člena. Pravno podlago za odločitev o tožbenem zahtevku med strankama predstavlja sklenjena pogodba o zaposlitvi. Po določbi 11. člena ZDR se glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali z drugim zakonom drugače določeno. Za vsako pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno po določbah ZDR, velja tudi načelo svobodnega urejanja obligacijskih razmerij, ki je omejena le z ustavnimi načeli, prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli (3. člen OZ). Pri sklepanju dvostranskih pogodb (med katere sodi tudi pogodba o zaposlitvi), izhajajo udeleženci iz načela enake vrednosti vzajemnih dajatev (1. odstavek 8. člena OZ). Z vrnitvijo 12 izplačanih nagrad se toženca nesorazmerno omejuje pri iskanju nove zaposlitve, nesorazmerno se posega v toženčevo z ustavo zagotovljeno pravico do proste izbire zaposlitve in svobodne gospodarske pobude (ki ne velja le za delodajalca) ter je neprimerno sredstvo za zaščito materialnih pravic in interesov tožeče stranke. Takšen zahtevek, ki nasprotuje temeljnim ustavnim načelom, nima pravnega varstva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

III. Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 1.843,11 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 4. 2007 dalje do plačila in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 607,57 EUR, v roku 15-ih dni, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter toženi stranki naloži v plačilo vse stroške tožeče stranke, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno zaključilo, da določba pogodbe o zaposlitvi, na podlagi katere se je toženec zavezal tožeči stranki povrniti stroške nagrade za lojalnost, ki jo je prejel v zadnjih 12-ih mesecih delovnega razmerja pri tožeči stranki, nesorazmerno omejuje možnost toženca za iskanje nove zaposlitve ter posledično omejuje njegovo ustavno zagotovljeno pravico do svobodne izbire poklica in svobodne gospodarske pobude. Tožeča stranka nikakor ne sprejema zaključka sodišča prve stopnje, da določba, na podlagi katere tožeča stranka utemeljuje svoj zahtevek, predstavlja omejevanje delavca kot pogodbeno šibkejše stranke in je potrebno uporabljati omejevalno pravilo 7. člena Zakona o delovnih razmerjih – omejitev avtonomije volje strank. Meni, da gre za pogodbeno dogovorjeno odstopno upravičenje in upoštevaje subsidiarno uporabo določb Obligacijskega zakonika v delovnih razmerjih, je toženec nesporno dolžan povrniti iz naslova denarne nagrade za lojalnost prejete zneske. Zato je odločitev sodišča prve stopnje dejansko in materialnopravno zmotna. Priča A.A. je namreč izpovedala, da je vsak zaposleni imel možnost izbire ali bo sprejel nagrado ali ne, kar pomeni, da je bil predhodno seznanjen z vsebino in posledicami obveznosti, ki jo sprejema, če bi delovno razmerje prekinil. Toženec je nesporno dal svoje soglasje ter s tem pristal na obveznost povračila nagrade za lojalnost, kar pomeni, da mu obveznost ni bila enostransko vsiljena po principu vzemi ali pusti. Sklenitev pogodbe o zaposlitvi ni bila pogojena z obveznim vnosom te določbe, temveč je bila določba opcijsko upravičenje. V kolikor bi toženec odklonil nagrado za lojalnost, je pač ne bi prejemal. Ker je ni zavrnil, jo je po mnenju pritožnika dolžan povrniti. Dogovor, ki sta ga sklenili pravdni stranki, se je izvrševal, toženec ga predhodno ni izpodbijal ali nagradi ugovarjal, zato velja, da je dogovor tožeča stranka v svojem delu v celoti izpolnila. Toženec pa nasprotno svoje obveznosti ni izpolnil. Tožeča stranka s takim dogovorom ni nesorazmerno ali v nasprotju z veljavnimi predpisi posegla v pravice toženca, temveč zgolj in izključno z njim dosegla dogovor, da nagrado, ki je ni zaslužil, v primeru, če mu delovno razmerje preneha po njegovi volji ali krivdi, povrne. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

5. V tem individualnem delovnem sporu je tožeča stranka zahtevala plačilo 1.843,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 4. 2007 dalje, ki ga je toženec prejel iz naslova izplačane nagrade za lojalnost za obdobje zadnjih 12 mesecev.

6. Iz dokaznega postopka, izvedenega pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je bila med tožečo stranko in tožencem sklenjena pogodba o zaposlitvi z dne 31. 12. 2003, ki je v 8. odstavku 5. točke pogodbe o zaposlitvi določala, da družba izplačuje delavcu za njegovo lojalnost družbi mesečno nagrado v višini 10 % na osnovno bruto plačo delavca. V 4. odstavku 12. točke pogodbe o zaposlitvi pa je določala, da v primeru, da delavec redno odpove pogodbo, ali če ravna v nasprotju z določili tega člena, je dolžan povrniti znesek izplačane nagrade za lojalnost, opredeljene v 5. točki pogodbe o zaposlitvi za obdobje zadnjih 12 mesecev ter povrniti stroške stroškovnih izobraževanj za obdobje zadnjih 12 mesecev. Enako velja, če pogodbo odpove delodajalec iz krivdnih razlogov. Tožencu je delovno razmerje pri tožeči stranki prenehalo zaradi njegove redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 4. 2007. Tožeča stranka je toženca dne 8. 5. 2007 pozvala k vrnitvi izplačane nagrade za lojalnost, kar pa je ta zavrnil, zato je vložila predmetno tožbo. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek z obrazložitvijo, da vrnitev nagrade za lojalnost, kot je opredeljena v 4. odstavku 12. točke pogodbe o zaposlitvi, nasprotuje temeljnim ustavnim načelom.

7. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje in na pritožbene navedbe le še dodaja:

8. Tožeča stranka se je v 8. odstavku 5. točke pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 12. 2003 zavezala tožencu izplačati mesečno nagrado v višini 10 % na bruto plačo iz naslova lojalnosti. Toženec pa se je v 4. odstavku 12. točke pogodbe o zaposlitvi zavezal, vrniti zneske izplačane nagrade za lojalnost ter stroške strokovnih izobraževanj za obdobje zadnjih 12 mesecev, če redno odpove pogodbo o zaposlitvi, ali če ravna v nasprotju z določili tega člena. V konkretni zadevi predstavlja pravno podlago za odločitev o tožbenem zahtevku med strankama sklenjena pogodba o zaposlitvi z dne 31. 12. 2003. Po določbi 11. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji) se glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali z drugim zakonom drugače določeno. Za vsako pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno po določbah ZDR, velja tudi načelo svobodnega urejanja obligacijskih razmerij, ki je omejena le z ustavnimi načeli, prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli (3. člen Obligacijskega zakonika - OZ, Ur. l. RS št. 83/2001 in nadaljnji). Pri sklepanju dvostranskih pogodb (med katere sodi tudi pogodba o zaposlitvi), izhajajo udeleženci iz načela enake vrednosti vzajemnih dajatev (1. odstavek 8. člena OZ). Z vrnitvijo 12 izplačanih nagrad se toženca nesorazmerno omejuje pri iskanju nove zaposlitve, nesorazmerno se posega v toženčevo, z ustavo zagotovljeno pravico do proste izbire zaposlitve in svobodne gospodarske pobude (ki ne velja le za delodajalca) ter je neprimerno sredstvo za zaščito materialnih pravic in interesov tožeče stranke. Sodišče takšnemu zahtevku, ki nasprotuje temeljnim ustavnim načelom, ne more nuditi pravnega varstva.

9. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožeče stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

11. Pritožbeno sodišče je v skladu s 5. točko 31. člena in v zvezi z 32. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004 in 10/2004) odločalo o tem, ali v tem delovnem sporu dopusti revizijo. Zahtevek iz naslova odškodnine ne presega zneska 4.172,93 EUR. Zato revizija po določbah ZPP ni dovoljena (2. odstavek 367. člena ZPP). Lahko pa jo pritožbeno sodišče dopusti.

12. Po 1. odstavku 32. člena ZDSS-1 pritožbeno sodišče lahko dopusti revizijo v primerih, ki niso zajeti v 1. do 4. točki 31. člena ZDSS-1, če je od vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (1. alinea 1. odstavka 32. člena ZDSS-1), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (2. alinea 1. odstavka 32. člena ZDSS-1). Po oceni pritožbenega sodišča v sporni zadevi ne gre za nobenega od naštetih primerov, zato se revizija zoper sodbo ne dopusti.