Jedro

Tožnica, ki od julija 1991 živi v Srbiji, ni uspela dokazati, da bi bila iz Republike Slovenije odsotna iz razlogov, ki jih določa tretji odstavek 1č. člena ZUSDDD; s tem pa njena odsotnost ni upravičena v smislu 1č. člena ZUSDDD, torej taka, da bi bil kljub odsotnosti izpolnjen pogoj dejanskega življenja tožnice v Republiki Sloveniji.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno (v nadaljevanju: izpodbijano) odločbo z dne 29. 1. 2016 je Upravna enota Nova Gorica zavrnila prošnjo tožnice za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji in še ugotovila, da posebni stroški v postopku niso nastali oziroma niso bili priglašeni.

2. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnica, državljanka Srbije s stalnim prebivališčem v Srbiji, v juliju 2013 vložila vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca na podlagi Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD). Prvostopenjski organ citira določbe tega zakona, ki so pravna podlaga za odločanje, ter povzame potek postopka. Na podlagi podatkov iz uradnih evidenc ugotavlja, da je bila tožnica na dan 25. 6. 1991 državljanka druge republike nekdanje SFRJ, to je SR Srbije (po podatkih uradnih evidenc ni bila nikoli slovenska državljanka), ter da je imela dne 23. 12. 1990 prijavljeno stalno prebivališče na naslovu ..., katerega prijava ji je prenehala 26. 2. 1992. Po prvem odstavku 1. člena ZUSDDD bi morala za izdajo zaprošenega dovoljenja izpolnjevati še pogoj, da od 23. 12. 1990 tudi dejansko živi v Republiki Sloveniji. Tožnica je navajala, da je tu bivala do 9. 4. 1992, po tem pa v Srbiji, vendar prvostopenjski organ, ob presoji vlog in dokazov, ugotavlja, da je Republiko Slovenijo zapustila julija 1991, skupaj z očetom, mamo in bratom. To je tožnica navedla v dopolnitvi prošnje, prejeti 24. 4. 2014, predvsem pa jasno in nedvoumno izjavila na zapisnik ob zaslišanju na Veleposlaništvu Republike Slovenije v Beogradu 19. 11. 2015. Omenjeno ugotovitev potrjujejo predložena dokazila, iz katerih izhaja, da je tožnica šolanje v Republiki Sloveniji zaključila v šolskem letu 1990/91, ko je končala šesti razred osnovne šole. Da bi tu dejansko prebivala po juliju 1991 in Republiko Slovenijo zapustila šele po izbrisu stalnega prebivališča, tožnica niti z drugimi dokazili ni izkazala. Samo plačilo najemnine za stanovanje v ... na dan 10. 4. 1992 ne zadošča za dokaz, da je vse do tedaj dejansko prebivala v Republiki Sloveniji. Glede na trajanje odsotnosti bi morala tožnica izkazati, da je bila iz Republike Slovenije odsotna zaradi razlogov iz tretjega odstavka 1č. člena ZUSDDD, česar ni uspela storiti. Kot razlog odsotnosti je navedla, da je Slovenijo morala zapustiti zaradi očeta in njegovega dela (tu bi ostal brez dela) in zaradi groženj. V tej zvezi je pojasnila, da je bil oče zaposlen kot carinik na mejnem prehodu ter da mu je namestnik komandirja povedal, da mu varnosti ne more zagotoviti in naj družino čim prej odpelje, da verjetno ne bo več delal na carini, ker je za Jugoslavijo in ne za Slovenijo, ter da slovenskega državljanstva verjetno ne bo dobil. Navedeno ne pomeni katerega izmed z ZUSDDD določenih razlogov za upravičeno odsotnost iz Republike Slovenije. Tožnica, kot izhaja iz njene izjave, ni poskušala nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji. O tem tudi ni predložila dokazil. Tudi sicer bi se dejanski poskusi vrnitve presojali le, če bi bila odsotnost iz Republike Slovenije za prvih pet let upravičena. Ker glede na povedano tožnica ni dokazala, da izpolnjuje z ZUSDDD določeni pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje, je prvostopenjski organ njeno prošnjo za izdajo dovoljenja za prebivanje na podlagi tega zakona zavrnil. 3. Pritožbo tožnice zoper izpodbijano odločbo je Ministrstvo za notranje zadeve s svojo odločbo z dne 18. 3. 2016 zavrnilo.

4. Drugostopenjski organ ob obravnavanju pritožbe pritrdi razlogom prve stopnje in jih dodatno utemeljuje. Tudi sam zaključi, da tožnica, ki sodi v prvo kategorijo tujcev iz prvega odstavka 1. člena ZUSDDD, ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje. Čeprav je bila ustrezno poučena in pozvana, ni izkazala razlogov za upravičeno odsotnost iz Republike Slovenije, ki traja od julija 1991. Drugačnim tožničinim navedbam drugostopenjski organ ne sledi, kar obrazloži ter izpostavi, da gre za odsotnost iz Republike Slovenije, ki še vedno traja in je torej daljša od enega oziroma petih let. Glede okoliščin, na katere se je sklicevala tožnica, dodaja, da bi tožničin oče, ki je bil kot carinik zaposlen v takratni Carinarnici ..., skladno s 6. členom Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustavni zakon), lahko nadaljeval z delom v Carinarnici ..., kot delavec upravnega organa Republike Slovenije, vendar te možnosti ni izkoristil, očitno se je odločil drugače in z družino zapustil Republiko Slovenijo. Na njegovo premestitev v Carinarnico ... pa se tudi v smislu druge alineje tretjega odstavka 1č. člena ZUSDDD tožnica ne more z uspehom sklicevati, saj je po tej določbi odsotnost upravičena, če je osebo na delo v tujino poslala pravna oseba iz Republike Slovenije, tožničin oče pa je bil premeščen v ... na podlagi odločitve upravnega organa SFRJ. Ob ugotovitvi, da je tožnica Republiko Slovenijo zapustila julija 1991, pol leta pred izbrisom iz registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije, odsotnost ne more biti posledica izbrisa. Tudi sicer mora oseba, če naj bi bila njena odsotnost upravičena iz tega razloga, izkazati posledice, ki ji jih je povzročil izbris in ki so ji preprečile nadaljnje življenje v Republiki Sloveniji, kar v primeru tožnice ni izpolnjeno. Drugostopenjski organ nadalje ugotavlja, da je tožnica šele v pritožbi navedla (ne da bi obrazložila, zakaj tega ni storila že v postopku na prvi stopnji, kot zahteva tretji odstavek 238. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP), da je Republiko Slovenijo zapustila oziroma se vanjo ni mogla vrniti zaradi vojnih razmer v drugih državah, naslednicah nekdanje SFRJ. Za uspešno uveljavljanje tega razloga mora oseba dokazati, da se je poskušala vrniti v Republiko Slovenijo, a so ji vojne razmere v drugih državah naslednicah SFRJ to preprečile. Tožnica tega ni dokazala. Iz istega razloga drugostopenjski organ zavrne tudi tožničino sklicevanje na zatrjevano zavrnitev vstopa v Republiko Slovenijo. Ugotavlja, da tožnica pritožbi ni priložila dokazil oziroma predlagala izvedbe dokazov o obstoju omenjenih dveh razlogov za odsotnost iz Republike Slovenije.

5. Tožnica je vložila tožbo v upravnem sporu, ker meni, da odločitev o zavrnitvi njene prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, potrjena z drugostopenjsko odločbo, ni zakonita. V tožbi navaja, da je iz dokazil, ki jih je predložila prvostopenjskemu organu, razvidno, da je z družino vse do 10. 4. 1992 živela na naslovu ..., kar dokazuje položnica kot dokazilo o plačani stanarini ter pogodba o predaji stanovanja in stanovanjske pravice Stanovanjskemu podjetju v ... Poudarja, da se je rodila v Sloveniji in tu pridobila matično številko občana. Če je otrok rojen v določeni državi, s tem pridobi državljanstvo te države. Sama pa, čeprav je rojena in je 15 let živela v Sloveniji ter izpolnjuje tudi druge pogoje, ne more dobiti niti dovoljenja za stalno prebivanje. Tožnica ne ve, zakaj so ona in njena družina nezaželeni. Dokazila, da jim ni bil dovoljen fizični vstop v Republiko Slovenijo, čeprav je tožničin oče in cela družina večkrat poskušala vstopiti, ter druga dokazila so pri prvostopenjskem organu. Tožnica smiselno predlaga, da se tožbi ugodi ter se izpodbijana odločba odpravi oziroma spremeni tako, da se njeni prošnji ugodi.

6. Vlogi, s katero je po pozivu dopolnila tožbo, je tožnica poleg izdanih odločb priložila fotokopijo položnice oziroma potrdila o plačilu stanarine od 1. 9. 1991 do 9. 4. 1992 kot dokazilo, da so takrat dejansko živeli v ... in za to tudi plačali stanarino. Poudarja, da je rojena v Sloveniji in da obstajajo dokumenti, da so tu živeli in bili izbrisani 26. 2. 1992 brez kakršnega koli obvestila. Sodišče naj upošteva dejansko stanje in odpravi nezakonitost. 7. Toženka je sodišču predložila spise zadeve. V odgovoru na tožbo vztraja pri sprejeti odločitvi in njenih razlogih, ki so razvidni iz drugostopenjske odločbe. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in ima podlago v zakonu (ZUSDDD). Pravilen je bil tudi postopek, v katerem je bila odločba izdana. Prvostopenjski organ je tožnico s primernim poukom pozval k dopolnitvi prošnje, omogočil ji je, da navede dejstva, na katera opira svoj zahtevek, ter zanje predloži oziroma predlaga dokaze. Tožnico je seznanil z ugotovitvami, pomembnimi za odločitev, in ji dal možnost, da se o njih izreče. Odločitev je primerno obrazložena. Ključnim razlogom za odločitev, kot so razvidni iz povzetka obeh upravnih odločb, lahko sledi tudi sodišče in jih zato na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ponovno ne navaja. Glede na tožbene navedbe dodaja:

10. ZUSDDD v prvem odstavku 1. člena določa, da se tujcu, ki je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in je imel na dan 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče ter od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi, oziroma tujcu, ki je na dan 25. 6. 1991 prebival v Republiki Sloveniji in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živi, ne glede na določbe Zakona o tujcih na prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje, določene v ZUSDDD. Kaj je dejansko življenje v Republiki Sloveniji po tem zakonu, ki je določeno kot pogoj za izdajo dovoljenja za prebivanje, izhaja iz prvega odstavka 1č. člena ZUSDDD, po katerem dejansko življenje v Republiki Sloveniji pomeni, da ima posameznik v Republiki Sloveniji središče življenjskih interesov, ki se presoja na podlagi njegovih osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih ali drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in Republiko Slovenijo obstajajo dejanske in trajne povezave. Prvi odstavek 1č. člena ZUSDDD nadalje določa, da upravičena odsotnost iz Republike Slovenije zaradi razlogov iz tretjega odstavka tega člena ne pomeni prekinitve dejanskega življenja v Republiki Sloveniji. Pri tem je treba upoštevati, da je po drugem odstavku istega člena ZUSDDD pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji izpolnjen, če je oseba zapustila Republiko Slovenijo in odsotnost v neprekinjenem trajanju ni trajala dlje kot leto dni, ne glede na razlog odsotnosti.

11. Pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji je po tretjem odstavku 1č. člena ZUSDDD izpolnjen tudi v primeru, če je odsotnost trajala več kot leto dni in gre za upravičeno odsotnost iz enega od razlogov, naštetih v šestih alinejah te določbe, in sicer: - če je oseba zapustila Republiko Slovenijo zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva (1. alineja); če je oseba zapustila Republiko Slovenijo, ker jo je poslala na delo, študij ali na zdravljenje pravna oseba iz Republike Slovenije ali v primeru mladoletne osebe njeni starši oziroma skrbniki, ali če je bila zaposlena na ladji z matično luko v Republiki Sloveniji, za čas napotitve na delo, študij ali zdravljenje oziroma za čas zaposlitve na ladji (druga alineja); - če je oseba zapustila Republiko Slovenijo, ker ni mogla pridobiti dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji zaradi neizpolnjevanja pogojev in ji je bila prošnja za izdajo dovoljenja zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen (tretja alineja); - če se oseba ni mogla vrniti v Republiko Slovenijo zaradi vojnih razmer v drugih državah, naslednicah nekdanje SFRJ ali iz zdravstvenih razlogov (četrta alineja); - če je bila oseba prisilno odstranjena iz Republike Slovenije na podlagi 28. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91 I in nasl.) ali 50. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 64/09-UPB), razen če je bila prisilno odstranjena zaradi izrečene stranske kazni izgona tujca iz države zaradi storjenega kaznivega dejanja (peta alineja); - če je bil osebi zavrnjen vstop v Republiko Slovenijo (razen v primeru, če ji je bil vstop zavrnjen zaradi izrečene stranske kazni izgona tujca iz države, zaradi storjenega kaznivega dejanja ali zaradi določenih razlogov iz Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91 I in nasl.) ali Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 61/99 in nasl.) ali iz razlogov iz točke d ali e prvega odstavka 5. člena Uredbe (ES) št. 562/2006 Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2006 o Zakoniku Skupnosti o pravilih, ki urejajo gibanje oseb prek meja; šesta alineja). Če je odsotnost iz navedenih razlogov iz tretjega odstavka 1č. člena ZUSDDD (razen v primeru razloga iz druge alineje) trajala več kot pet let, se šteje, da je bil pogoj dejanskega življenja izpolnjen za obdobje petih let, v nadaljnjem obdobju petih let pa samo, če ravnanja osebe kažejo na to, da se je v času odsotnosti poskušala vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji, kar določa četrti odstavek 1č. člena ZUSDDD.

12. V upravnem postopku je bilo na podlagi uradnih evidenc ugotovljeno, da je bila tožnica na dan 25. 6. 1991 državljanka druge republike nekdanje SFRJ, in sicer SR Srbije, ter da je imela na dan 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče. Dejstva in dokazi, ki jih je tožnica navedla oziroma predložila v upravnem postopku, pa tudi njene navedbe v tem sodnem postopku, kaj drugega ne izkazujejo. Da se je tožnica rodila v Sloveniji, tu dobila enotno matično številko občana in tu živela, namreč še ne pomeni, da je s tem pridobila tudi državljanstvo Slovenije. Tožnica je bila rojena 12. 5. 1978, v času obstoja nekdanje SFRJ, ko je v tedanji SR Sloveniji veljal Zakon o državljanstvu SR Slovenije (Uradni list SRS, št. 23/76). Skladno s tem zakonom je otrok pridobil državljanstvo SR Slovenije, če sta bila kumulativno izpolnjena dva pogoja: če je bil otrok rojen na območju te republike ter če sta bila ob otrokovem rojstvu oče in mati državljana SR Slovenije in sta prebivala v SR Sloveniji (2. člen); sicer pa je otrok pridobil državljanstvo SR Slovenije, če sta se starša o tem sporazumela. Da bi bili pri njej izpolnjeni navedeni zakonski pogoji, tožnica konkretizirano ne zatrjuje niti ne izkazuje. Zato ni podlage za dvom v ugotovitev, da je na dan 25. 6. 1991 imela državljanstvo SR Srbije. Pri tem sodišče dodaja, kot nakaže že prvostopenjski organ, da v primeru, če tožnica ne bi bila tujka v smislu prvega odstavka 1. člena ZUSDDD in če torej na dan 25. 6. 1991 ne bi bila državljanka druge republike nekdanje SFRJ (ampak slovenska državljanka, kot smiselno uveljavlja), zanjo urejanje statusa na podlagi ZUSDDD sploh ne bi prišlo v poštev oziroma že iz tega razloga z obravnavano prošnjo ne bi mogla uspeti. Vendar je bilo ugotovljeno, da navedeni pogoj izpolnjuje. Po podatkih uradnih evidenc je 23. 12. 1990 tudi imela v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče in je ta pogoj iz ZUSDDD prav tako izpolnjen.

13. Pač pa sta prvo- in drugostopenjski organ zaključila, po presoji sodišča utemeljeno, da tožnica ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje, kot nadaljnjega pogoja, ki ga za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi ZUSDDD določa prvi odstavek 1. člena tega zakona. Tožnica, ki od julija 1991 živi v Srbiji, namreč ni uspela dokazati, da bi bila iz Republike Slovenije odsotna iz razlogov, ki jih določa tretji odstavek 1č. člena ZUSDDD; s tem pa njena odsotnost ni upravičena v smislu 1č. člena ZUSDDD, torej taka, da bi bil kljub odsotnosti izpolnjen pogoj dejanskega življenja tožnice v Republiki Sloveniji. Ta presoja je utemeljena v predhodno povzetih razlogih obeh upravnih organov. Pri tem je bilo upoštevano, da je bila tožnica, ko je zapustila območje Republike Slovenije, otrok, in so zato glede okoliščin odhoda in razlogov, da se nato ni več vrnila v Republiko Slovenijo z namenom, da tu nadaljuje dejansko življenje, presodili tudi razlogi, ki se nanašajo na njene starše. 14. Kot je bilo ugotovljeno v upravnem postopku, je tožnica Republiko Slovenijo zapustila skupaj z očetom, materjo in bratom julija 1991. Upravna organa sta to ugotovitev utemeljeno oprla na vsebino tožničine dopolnitve prošnje, ki jo je prvostopenjski organ prejel 24. 4. 2014, predvsem pa na vsebino izjave, ki jo je tožnica pod kazensko in materialno odgovornostjo podala na zapisnik ob zaslišanju dne 19. 11. 2015. Ob tem sta presodila tudi ostale s tem povezane relevantne dokaze. Sodišče se strinja s presojo, da položnica o dne 10. 4. 1992 (torej za nazaj) plačani stanarini za obdobje od 1. 9. 1991 do 9. 4. 1992 oziroma potrdilo o poravnani stanarini do 9. 4. 1992 za stanovanje na naslovu ... ne dokazuje, da je tožničina družina v Republiki Sloveniji dejansko živela do 10. 4. 1992 oziroma do vključno 9. 4. 1992, kot je tožnica navedla v prošnji. Zaključek, da je Republiko Slovenijo zapustila že julija 1991, se sklada s predloženimi dokazili o šolanju, iz katerih izhaja, da se je tožnica v Republiki Sloveniji šolala do vključno šestega razreda osnovne šole in je bilo tako spričevalo za šolsko leto 1990/91 zadnje, ki ga je tu dobila (kar je izrecno izjavila na zapisnik, v pritožbi pa pojasnila, da se je nato septembra vpisala v šolo v Srbiji). Trditve, da je v Republiki Sloveniji z družino dejansko živela do 10. 4. 1992 ter da so takrat začasno "zapuščali" oziroma zapustili stanovanje na naslovu ..., o čemer da obstajajo priče (kot je navedla v odgovoru prvostopenjskemu organu na seznanitev z ugotovitvami postopka), tožnica ni izkazala. Glede omenjenih prič je le pavšalno navedla, da naj bi to bili delavci Carinarnice ..., Policije Šempeter, Stanovanjske skupnosti ... in Občine Nova Gorica, ne da bi to kakorkoli konkretizirala. Že zato upravni organ dokazovanja z zaslišanjem teh prič ni bil dolžan izvajati.

15. V smislu razlogov za odhod iz Republike Slovenije se je tožnica v upravnem postopku sklicevala na delo očeta kot carinika, ki da bi v Republiki Sloveniji ostal brez službe. Obenem se je - po presoji sodišča tudi sicer presplošno - sklicevala na grožnje, ki da so jih prejemali, oziroma na pojasnilo glede zagotavljanja varnosti, dano očetu, ki je zato družino odpeljal v Srbijo. Že prvostopenjski organ pojasni, da navedene okoliščine ne ustrezajo kateremu od razlogov iz tretjega odstavka 1č. člena ZUSDDD. Drugostopenjski organ dodatno obrazloži, da bi tožničin oče skladno z Ustavnim zakonom lahko nadaljeval z delom na carini kot uslužbenec upravnega organa Republike Slovenije, vendar se je družina odločila drugače, za odhod v Srbijo, kjer je oče nadaljeval z delom v Carinarnici ... Drugostopenjski organ obrazloži tudi, da oziroma zakaj pri tem ne gre za razlog iz druge alineje tretjega odstavka 1č. člena ZUSDDD. Ob upoštevanju ugotovitve, da je tožničina družina Slovenijo zapustila julija 1991, je upravni organ lahko zaključil tudi, da tožnica Republike Slovenije ni zapustila zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. V tej zvezi podane navedbe so tudi sicer zelo splošne in niso izkazane. Pogodbe o predaji stanovanja oziroma stanovanjske pravice tožnica v predmetni zadevi ni predložila; če ima pri tem v mislih potrdilo o plačani stanarini, se je sodišče o tem predhodno izreklo. Zakaj do drugačne odločitve ne more voditi šele v pritožbi podano sklicevanje na vojne razmere v drugih državah, naslednicah nekdanje SFRJ, je obrazloženo v drugostopenjski odločbi. Navedbe, da je bil tožnici oziroma njenim družinskim članom zavrnjen vstop v Republiko Slovenijo, sicer nakazane že v postopku na prvi stopnji, pa so tudi v pritožbi in v tožbi ostale premalo konkretizirane in v obravnavani zadevi tudi niso izkazane. Nesporno je, da tožnica (ali zanjo njeni starši) pred vložitvijo obravnavane prošnje ni nikoli zaprosila za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji, pa tudi ne za sprejem v državljanstvo. Kot dovolj jasno sledi iz njene na zapisnik podane izjave, se po odhodu iz Republike Slovenije sem (in to tudi po tem, ko je postala polnoletna in je lahko sprejemala samostojne odločitve) ni več poskušala vrniti z namenom, da bi tu nadaljevala z dejanskim življenjem. Tudi iz tega razloga s prošnjo ne more uspeti. Tudi če bi šlo za upravičeno odsotnost iz katerega od razlogov po tretjem odstavku 1č. člena ZUSDDD, se namreč po četrtem odstavku tega člena, če je odsotnost trajala več kot pet let (razen v primeru iz druge alineje, za kar v konkretnem primeru, kot je bilo obrazloženo, ne gre), šteje, da je bil pogoj dejanskega življenja izpolnjen za obdobje petih let, v nadaljnjem obdobju petih let pa samo, če ravnanja osebe kažejo na to, da se je v času odsotnosti poskušala vrniti v Republiko Slovenijo in tu nadaljevati z dejanskim življenjem. To v primeru tožnice ni izkazano. Vsebina tožbe pa je tudi sicer presplošna, da bi sodišče lahko vodila do drugačne odločitve.

16. Glede na povedano je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. V upravnem sporu je odločilo brez glavne obravnave. Odločilna dejstva so bila namreč ugotovljena že v upravnem postopku, na podlagi pravilne presoje dokazov, ki so pomembni za odločitev (drugi odstavek 51. člena ZUS-1). Tožnica teh ugotovitev konkretizirano ni prerekala (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), v tožbi pa tudi niso določno navedena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

17. Sodišče dodaja, da je stališča, kot v tej zadevi, zavzelo tudi v sodbi v primerljivi zadevi, št. III U 225/2016 z dne 15. 5. 2017, pa tudi v sodbi, št. III U 224/2016 z dne 15. 5. 2017.