Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa dejstva konkretnega primera, ki ustrezajo zakonskemu dejanskemu stanu iz 8. člena ZGD-1 (spregled pravne osebnosti), zato je odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka zoper drugega toženca pravilna.

Prvi toženec je solidarno z drugim tožencem dolžan plačati vtoževani znesek zato, ker je v času, ko je bil direktor družbe, ravnal v nasprotju s svojimi dolžnostmi in odgovornostmi ter sklenil pogodbo s tožečo stranko, čeprav je vedel, da družba zaradi neupravičenega odlivanja sredstev tožeče stranke ne bo mogla poplačati. Toženčevo obveznost do tožeče stranke vzpostavlja določba četrtega odstavka 263. člena ZGD-1, saj je s svojim ravnanjem družbi, katere direktor je bil, povzročil škodo in jo plačilno povsem izčrpal, tako da slednja ni mogla (in ne more) poplačati svojih upnikov, med njimi tožeče stranke.

V primeru, kot je obravnavani, ko tožnik tožbo naperi zoper dva toženca in zahteva njuno solidarno obveznost, pa sta zaradi procesnega položaja izdani dve odločbi (npr. kot v tem primeru najprej delna zamudna sodba in nato končna sodba), je v sodni praksi običajno, da sodišče v zadnji odločbi, če ji ugodi, besedo „solidarno“ iz tožbenega zahtevka v izrek sodbe prenese tako, da je jasno, da gre za solidarno zavezo tožencev iz prve in druge sodne odločbe. V tem smislu je treba razumeti tudi konkretni izrek "solidarno s prej drugo toženo stranko".

Izrek

I. Pritožba drugega toženca se zavrne in se izpodbijana delna zamudna sodba potrdi.

II. Pritožbi prvega toženca se delno ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

III. V preostalem se pritožba prvega toženca zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

IV. Toženca sama krijeta svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa sta v roku 15 dni dolžna povrniti vsak po 1.267,82 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z delno zamudno sodbo naložilo drugemu tožencu, da tožeči stranki plača 44.046,31 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 43.730,99 EUR od 27. 9. 2011 dalje do plačila in od 315,32 EUR od 15. 12. 2011 dalje do plačila, z izpodbijanima sodbo in sklepom pa zavrnilo predlog prvega toženca za stransko intervencijo A. Š. in M. P. na njegovi strani in mu naložilo, da je solidarno z drugim tožencem dolžan tožeči stranki plačati zgoraj navedeni znesek in obresti. Sodišče je tožencema naložilo še solidarno plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke.

2. Zoper zamudno sodbo se pravočasno pritožuje drugi toženec, ki meni, da niso bili podani pogoji za njeno izdajo. Opozarja, da sodišče ni upoštevalo, da je bil nad družbo G., d. o. o., začet stečajni postopek, zato je podana absolutno bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da je na podlagi 44. in 350. člena ZFPPIPP materialnopravni upravičenec za vložitev predmetne tožbe družba kot stečajni dolžnik, odškodnino pa je mogoče zahtevati le za račun oziroma v dobro stečajnega dolžnika, zato je tožba nesklepčna. Sodišču nadalje očita, da na podlagi tožbe, ki je bila kasneje, vendar še pred izdajo sodbe, spremenjena, ne more izdati zamudne sodbe, saj mu ni bila dana možnost, da se o spremembi tožbe izjavi in nanjo odgovori. S tem je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kršilo njegovo pravico do izjave in ustavni pravico do enakosti pred zakonom in do enakega varstva pravic. Izpostavlja še, da je sodišče prve stopnje sodbo oprlo na dejstvo, da je drugi toženec v svojo korist oziroma v korist (z njim) povezanih oseb odsvojil sredstva z računa družbe, zato dolga tožeče stranke ni bil sposoben poravnati, pri čemer je to dejstvo v nasprotju s trditvami in dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka. V tem delu je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in znova zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 14. točke, ker ni izvedlo dokazov o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Prvi toženec v pravočasni pritožbi zoper sodbo in sklep uvodoma opozarja, da je sodišče s tem, ko je odločilo, da sta prvi in drugi toženec dolžna tožeči stranki solidarno plačati 44.046,31 EUR, za drugega toženca o isti stvari odločilo dvakrat, s čimer je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Kot bistveno navaja, da sodišče v obrazložitvi ni omenilo, da se je nad družbo G., d. o. o., 22. 4. 2013 začel stečajni postopek, in ni ugotavljalo, ali je tožeča stranka v stečajnem postopku iz istega naslova prijavila terjatev v stečajno maso, pa bi to moralo storiti. Izpodbija odločitev sodišča, da njegova vloga v družbi ni bila pasivna. S poslovanjem družbe se ni nikoli ukvarjal, saj je posle vodil M. P., ki je tudi samostojno (prek računovodje) odrejal plačevanje storitev/računov. Podaja ugovor pasivne legitimacije, saj bi morala tožeča stranka tožbo vložiti proti zadnjemu direktorju družbe A. Š. oziroma proti dejanskemu lastniku družbe P. Sodišče ni obrazložilo vtoževanega zneska in meni, da sodišče ne bi smelo dovoliti spremembe tožbe. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka vidi v tem, da se sodišče ni opredelilo do navedb, da je G., d. o. o., ustanovljena kot povezana družba skupaj še z dvema družbama v lasti M. P. Prav tako se sodišče ni opredelilo do navedbe, da prvi toženec vtoževanega računa nikoli ni videl, kot tudi ne do dejstva, da je ta zapadel v plačilo, ko on ni bil več direktor/lastnik G., d. o. o., torej za njegovo neplačilo ne more biti odgovoren. Meni, da je obrazložitev prvostopenjskega sodišča v delu, ko navaja, kdaj bi račun lahko bil plačan (ker naj bi bilo takrat na računu dovolj sredstev) nelogična. Po njegovem mnenju sodišče prve stopnje tudi napačno povzema pričanje M. H., iz katerega jasno izhaja, da je bil prvi toženec le "slamnati" direktor in lastnik družbe, medtem ko se je s finančnimi zadevami družbe ukvarjal P. V postopku bi bilo treba v zaslišati predlagane priče, ki bi to potrdile, ker jih sodišče ni zaslišalo, pa je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Nepravilno je sklepanje sodišča, da ob sklepanju pogodbe s tožečo stranko prvi toženec ni predočil ničesar, iz česar bi tožeča stranka lahko sklepala, da storitev ne bo plačana. Opozarja, da bi sodišče moralo upoštevati dejstvo, da bi bil račun lahko plačan ter da je do odlivov sredstev z računa družbe prihajalo tako v času, ko je bil formalni direktor/lastnik prvi toženec, kot tudi v času, ko je bil formalni direktor/lastnik drugi toženec, ter na podlagi navedenega zaključiti, da je imel edini vpliv na poslovanje in odrejanje plačil dejanski lastnik družbe P. Izpodbija dokazno oceno, da predstavnika tožeče stranke nista poznala P. niti nista vedela za njegovo vlogo (dejanskega lastnika) v družbi. V povezavi s tem še navaja, da je že v letu 2010 od P. zahteval, da mu preneha mesto direktorja in lastnika, ki pa se je takšni zahtevi prvega toženca izogibal in zadeve namerno odlašal. Sodišču smiselno očita napačno uporabo materialnega prava, češ da ne more biti odgovoren za ravnanje družbe po prenehanju njegove funkcije direktorja/lastnika. Graja še odločitev sodišča, ki P. ni pozvalo, naj v pravdo vstopi kot stranski intervenient na njegovi strani. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane odločbe.

4. Tožeča stranka je na vročeni pritožbi odgovorila, podrobno prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožb in priglaša pritožbene stroške.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Tožeča stranka je upnica gospodarske družbe G., d. o. o., s katero je kot podizvajalka 28. 4. 2011 sklenila pogodbo za izvedbo določenih del. Zanje je po zaključku del izstavila račun v znesku 48.589,99 EUR, ki je zapadel v plačilo 26. 9. 2011, a ni bil plačan. Zoper družbo G., d. o. o., je izposlovala pravnomočni sklep o izvršbi, opr. št. VL 184436/2011, na podlagi katerega pa se zaradi izčrpanja sredstev družbe ni mogla poplačati. V obravnavani zadevi od tožencev terja nerazdelno plačilo zneska, ki izhaja iz predmetne pogodbe z družbo G., d. o. o., katere edini družbenik in direktor je bil v obdobju od leta 2007 do 9. 8. 2011 prvi toženec, v obdobju od 9. 8. 2011 do 6. 10. 2011 pa drugi toženec, kar niti ni bilo sporno.

O pritožbi drugega toženca zoper delno zamudno sodbo

7. Sodišče prve stopnje je z delno zamudno sodbo odločilo le o zahtevku tožeče stranke zoper drugega toženca, ki v roku na tožbo ni odgovoril. Izdalo jo je na podlagi prvotno vložene tožbe, ko so bili za njeno izdajo izpolnjeni pogoji. Temeljna predpostavka za izdajo zamudne sodbe je namreč nevložitev odgovora na tožbo. S to opustitvijo oziroma z iztekom roka za odgovor na tožbo nastopijo zamudni učinki. Čeprav je njihov nastop vezan na fazo odgovora na tožbo, je samo zamudno sodbo mogoče izdati tudi kasneje. Ni torej važno, kdaj je bila zamudna sodba izdana, pomembno je, kdaj so bili za njeno izdajo izpolnjeni pogoji. Rok za odgovor na tožbo je drugemu tožencu iztekel 18. 4. 2013 in takrat so se stekli pogoji za izdajo zamudne sodbe, ki jo je sodišče izdalo 21. 3. 2014. 8. Ne drži, da bi drugi toženec moral imeti možnost, da se izjavi o spremembi tožbe, ki jo je tožeča stranka spremenila v pripravljalni vlogi z dne 16. 1. 2014 (in pravno podlago tožbe spremenila iz odgovornosti družbenika zaradi spregleda pravne osebnosti v klasično odškodninsko odgovornost) in jo je sodišče dovolilo s sklepom 21. 3. 2014. Povedano drugače: zoper drugega toženca sodišče ni odločalo po spremenjeni tožbi, temveč po prvotno vloženi tožbi, s tam navedenimi dejstvi in z upoštevanjem tam navedene pravne podlage (4. stran obrazložitve izpodbijane sodbe).

9. Iz navedenih razlogov je neutemeljen pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da je bil nad družbo G., d. o. o., 22. 4. 2013 začet stečajni postopek in bi bil tožbeni zahtevek v konkretnem primeru lahko postavljen samo na plačilo v korist stečajne mase. Pogoji za izdajo zamudne sodbe so bili izpolnjeni 19. 4. 2013, preden je bil stečajni postopek sploh začet, zato tega dejstva pri sojenju sodišče ni moglo (niti ni smelo) upoštevati. Pritožbeni očitki o obstoju absolutno bistvenih kršitev postopka so neutemeljeni. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo in je zmotno pritožbeno zavzemanje, da bi moralo uporabiti določbe ZFPPIPP.

10. Pritožnik sodišču prve stopnje tudi neutemeljeno očita procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in v povezavi s tem zmotno uporabo materialnega prava, češ da so dejstva v sodbi v nasprotju s trditvami in dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka. To enostavno ne drži, pač pa skuša pritožnik na ta način grajati pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, kar je v primeru pritožbe zoper zamudno sodbo nedovoljen pritožbeni razlog (drugi odstavek 338. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa dejstva konkretnega primera, ki ustrezajo zakonskemu dejanskemu stanu iz 8. člena ZGD-1, zato je odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka zoper drugega toženca pravilna.

11. Sodišče druge stopnje pri preizkusu izpodbijane zamudne sodbe ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo drugega toženca kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano delno zamudno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O pritožbi prvega toženca zoper (končno) sodbo in sklep

12. Sodišče prve stopnje je s končno sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku, s katerim je po spremembi tožbe tožeča stranka zoper prvega toženca vtoževala denarno odškodnino, ker ji je s svojim protipravnim ravnanjem kot direktor/lastnik pri vodenju oziroma (ne)vplivanju na poslovanje družbe povzročil škodo v vtoževani višini.

13. Postopek se je v tej zadevi začel zoper dva toženca kot solidarna zavezanca. Postopek zoper drugega toženca se je končal z izdajo delne zamudne sodbe, s končno odločbo je bil na plačilo taiste obveznosti obsojen še prvi toženec. V primeru, kot je obravnavani, ko tožnik tožbo naperi zoper dva toženca in zahteva njuno solidarno obveznost, pa sta zaradi procesnega položaja izdani dve odločbi (npr. kot v tem primeru najprej delna zamudna sodba in nato končna sodba), je v sodni praksi običajno, da sodišče v zadnji odločbi, če ji ugodi, besedo „solidarno“ iz tožbenega zahtevka v izrek sodbe prenese tako, da je jasno, da gre za solidarno zavezo tožencev iz prve in druge sodne odločbe(1). V tem smislu je treba razumeti tudi konkretni izrek "solidarno s prej drugo toženo stranko", pri čemer je ključno, da je v uvodu/glave kot toženec naveden zgolj pritožnik, torej se ta sodba na drugega toženca ne nanaša in zanj ne ustvarja nobenih obveznosti. Prvi tožnik niti nima interesa za pritožbo v tem delu, saj solidarna zaveza zmanjšuje njegovo odgovornost. 14. Materialnopravno podlago za odločitev predstavljajo splošna pravila o odškodninski odgovornosti obligacijskega prava (OZ) v povezavi z določbo 263. člena ZGD-1(2), po kateri mora član vodenja ali nadzora pri opravljanju svojih nalog ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. Po drugem odstavku tega člena so člani vodenja ali nadzora solidarno odgovorni družbi za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njihovih nalog, razen če dokažejo, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti. Po četrtem odstavku lahko odškodninski zahtevek, ki ga ima družba do člana organa vodenja ali nadzora, uveljavljajo tudi upniki družbe, če jih družba ne more poplačati. ZGD-1 tako omogoča neposreden zahtevek upnikov za povrnitev škode, ki so jo povzročili in zanjo odgovarjajo družbi člani organov vodenja ali nadzora, in domneva, da upniki družbe lahko postanejo oškodovanci za škodo, ki so jo člani organa vodenja ali nadzora storili družbi, toda le pod pogojem, da jih družba ne more poplačati. Pri tem ni predpisana vzročna zveza med škodnim dejanjem članov organa vodenja ali nadzora in insolventnostjo družbe, torej nesposobnostjo, da v konkretnem primeru poplača upnikom njihove dospele terjatve. Dovolj je, da je družba v obdobju, v katerem imajo upniki zoper njo dospele terjatve in ko je nastala škoda, ki so jo povzročili člani organa vodenja ali nadzora, plačilno nesposobna.(3)

15. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno in ugotovljenimi dejstvi, da je prvi toženec v obdobju, ko je bil direktor in lastnik družbe G., d. o. o., tako pred, zlasti pa po sklenitvi pogodbe s tožečo stranko in pred zapadlostjo računa po tej pogodbi, ravnal protipravno in družbi povzročil škodo, zaradi česar ta ni mogla poplačati svojih upnikov, med njimi tožeče stranke.

16. Prvi toženec neuspešno izpodbija stališče prvostopenjskega sodišča, da je bil aktivni direktor/lastnik družbe G., d. o. o. Ker je bil edini lastnik in direktor družbe v času sklenitve pogodbe s tožečo stranko in je v tej funkciji z njo tudi sklenil pogodbo ter se zavezal za njeno izpolnitev, bi moral in mogel vedeti, da z računa družbe sredstva odtekajo neupravičenim osebam ter da na računu družbe ni dovolj sredstev za poplačilo njenih obveznosti. Kot edini lastnik/direktor je imel možnost vplivanja na poslovanje družbe, kar zadošča za vzpostavitev njegove odgovornosti po ZGD-1. To, da se z družbo ni ukvarjal (oziroma se ni ukvarjal s finančnim delom poslovanja), se zanjo ni zanimal, ni razpolagal s sredstvi na računu družbe, da je bil zgolj "slamnati" direktor in lastnik, pri čemer naj bi imel edini vpliv na poslovanje in odrejanje plačil „dejanski“ lastnik družbe M. P., itd., ga pač ne more razbremeniti odgovornosti za plačilo dolgov, ki jih je povzročil gospodarski subjekt v stečaju. Ob dejstvu, da je bil edini direktor in lastnik gospodarske družbe v obdobju, ko je prihajalo do izčrpavanja sredstev družbe, se svoje odgovornosti ne more razbremeniti niti s sklicevanjem na to, da sta predstavnika tožeče stranke (ob sklepanju pogodbe) poznala P. in vedela za njegovo vlogo v G., d. o. o., niti z navedbo, da nakazil/plačil ni odrejal on, temveč P.. Kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, je imel prvi toženec kot edini lastnik/direktor družbe (do prodaje drugemu tožencu) možnost in dolžnost, da se seznani s prihodki in izdatki družbe ter nanje kot edina odgovorna in pooblaščena oseba vpliva, posledično pa je že v trenutku sklenitve pogodbe s tožečo stranko vedel, da družba G., d. o. o., storitev po pogodbi ne bo mogla oziroma ne bo plačala.

17. Zmotno je tudi stališče prvega toženca, da naj ne bi bil odgovoren za plačilo računa po pogodbi, saj je ta zapadel v plačilo v času, ko on ni bil več direktor/lastnik družbe G., d. o. o. Pritožbeno sodišče se pridružuje razlogom prvostopenjskega sodišča glede ugotovitve, da se je prvi toženec odločil za prodajo družbe G., d. o. o., ravno zato, da onemogoči upnikom poplačilo njihovih terjatev, in da se sam poskuša rešiti odgovornosti za dokončni propad družbe in oškodovanje njenih upnikov (16. stran obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožbeno sodišče v zvezi s tem še dodaja, da je škoda, ki je nastala tožeči stranki (v višini vtoževanega računa) posledica ravnanja prvega toženca (kot tudi kasneje drugega toženca) v obdobju, ko je bil direktor/lastnik družbe. Dejstvo, da v času, ko je račun zapadel, te funkcije ni imel več, kar niti ni (bilo) sporno, ničesar ne spremeni. Prav tako je nepomembna pritožbena navedba, da računa, tudi v času, ko je še bil direktor, ni nikoli videl. Pritožniku se namreč očita, da je s svojim ravnanjem v kritičnem obdobju, ko je vedel oziroma bi moral vedeti za načrtno izčrpavanje družbe s strani drugih oseb (M. P.), ki za to niso bile pooblaščene, privolil v škodno posledico – oškodovanje upnikov in konkretno tožeče stranke.

18. Pritožbeno sodišče v celoti sledi obrazložitvi prvostopenjskega sodišča tudi v delu, ko natančno navede, kdaj bi družba G., d. o. o., vtoževani račun lahko plačala (14. stran obrazložitve sodbe), in se v izogib ponavljanju nanjo v celoti sklicuje, pritožbeni očitek v zvezi s tem pa zavrača kot neutemeljen.

19. Ker so ugovori pritožnika, pravno neodločilni, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem s strani pritožnika predlaganih prič, ki bi lahko povedale, da je bil on le "slamnati" direktor in lastnik družbe. Pravno nepomembno je tudi, da je bila družba G., d. o. o., ustanovljena kot povezana družba skupaj z dvema družbama v lasti P., zato je očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb prvega toženca, neutemeljen.

20. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe izčrpno predstavilo materialnopravno podlago, na podlagi katere je prvi toženec v predmetnem sporu pasivno legitimiran (13. – 14. stran obrazložitve izpodbijane sodbe). Prvi toženec vtoževanega zneska ni dolžan plačati zato, ker bi bil aktualni oziroma zadnji direktor/lastnik družbe (ki je v času odločanja pritožbenega sodišča v stečaju), temveč zato, ker je v času, ko je bil direktor družbe (do prodaje drugemu tožencu), ravnal v nasprotju s svojimi dolžnostmi in odgovornostmi (263. člen ZGD-1) ter sklenil pogodbo s tožečo stranko, čeprav je vedel, da družba zaradi neupravičenega odlivanja sredstev tožeče stranke ne bo mogla poplačati. Toženčevo obveznost do tožeče stranke vzpostavlja določba četrtega odstavka 263. člena ZGD-1, saj je s svojim ravnanjem družbi, katere direktor je bil, povzročil škodo in jo plačilno povsem izčrpal, tako da slednja ni mogla (in ne more) poplačati svojih upnikov, med njimi tožeče stranke. Ugovor pasivne legitimacije je tako neutemeljen.

21. Pritožnik očita, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dejstva, da je bil nad družbo G., d. o. o., 22. 4. 2013 začet stečajni postopek, in ni po uradni dolžnosti ugotavljalo, ali je tožeča stranka v stečajnem postopku iz istega naslova prijavila svojo terjatev. ZFPPIPP v 350. členu določa, da v stečajno maso pravne osebe iz 348. člena tega zakona spada tudi premoženje, doseženo z uveljavitvijo zahtevkov do osebno odgovornega družbenika na podlagi njegove odgovornosti za obveznosti te pravne osebe. V drugem odstavku je nadalje res določeno, da z začetkom stečajnega postopka preneha pravica upnikov uveljavljati zahtevke iz prvega odstavka tega člena proti osebno odgovornim družbenikom. Vendar pritožbeno sodišče opozarja, da 348. člen ZFPPIPP določa, da se ta pravila (tj. pododdelek 5.8.3) uporabljajo v stečajnem postopku nad osebno družbo in drugo pravno osebo, za obveznosti katere po zakonu ali njenih pravilih odgovarjajo tudi njeni družbeniki. Družba G., d. o. o., nad katero je bil začet stečajni postopek, in katere takratni direktor/lastnik je tožen v predmetni pravdi, pa je kapitalska družba, zato v pritožbi izpostavljene določbe ZFPPIPP v konkretnem primeru niso uporabljive.

22. Nenazadnje je neutemeljen tudi očitek, da sodišče ni obrazložilo vtoževanega zneska, čeprav je na računu št. 081-7/11 naveden višji znesek, kot ga vtožuje tožeča stranka v tej pravdi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnik višine vtoževane terjatve v postopku na prvi stopnji ni konkretizirano prerekal, poleg tega tožeča stranka vtožuje manj, kot bi bila upravičena na podlagi samega izstavljenega računa za opravljene storitve po pogodbi.

23. Neutemeljena je tudi pritožbena graja odločitve prvostopenjskega sodišča o spremembi tožbe, ki je zgolj pavšalna in ne terja pritožbenega preizkusa.

24. Pač pa pritožnik pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje kljub njegovemu predlogu, naj M. P. pozove (pravilno bi bilo obvesti, saj sodišče v skladu z 204. členom ZPP ne poziva, pač pa obvešča) o teku pravde, a sodišče tega tega ni storilo. Obvestilo o pravdi vsebinsko pomeni seznanitev tretjega z dejstvom, da teče spor, v katerem ima lahko izdana odločba posreden pravni učinek na obveščenega. Obveščeni se lahko, če so za to podane predpostavke, vključi v pravdo kot stranski intervenient. Sodišče pri tem ne preverja utemeljenosti strankine zahteve, naj obvesti tretjega o tekoči pravdi. (4) Postopanje prvostopenjskega sodišča, ki kljub vlogi prvega toženca P. ni obvestilo o pravdi, je v nasprotju z določbo 204. člena ZPP, toda gre za relativno kršitev postopka, ki ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Ker je sodišče prve stopnje s sklepom odločilo o predlogu za stransko intervencijo, ki sploh ni bil podan, je pritožbeno pritožbi v tem delu ugodilo in sklep o zavrnitvi predloga za stransko intervencijo razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP). V preostalem je višje sodišče pritožbo prvega toženca zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP), saj uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa sodišče druge stopnje pri preizkusu izpodbijane sodbe ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

25. Glede na to, da drugi toženec s pritožbo ni uspel, prvi toženec pa je uspel le s pritožbo zoper procesni sklep, je pritožbeno sodišče odločilo, da sta dolžna sama nositi svoje pritožbene stroške. Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi njunih pritožb. Tožeči stranki so v pritožbenem postopku nastali stroški sestave odgovora na pritožbo zoper delno zamudno sodbo v znesku 1.019,20 EUR (tar. št. 3210), poštne in telekomunikacijske storitve v znesku 20,00 EUR (tar. št. 6002), kar povečano za 22 % DDV znaša 1.267,82 EUR, kar ji je v skladu z določilom prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP dolžan povrniti drugi toženec; ter stroški sestave odgovora na pritožbo zoper sodbo in sklep v znesku 1.019,20 EUR (tar. št. 3210), poštne in telekomunikacijske storitve v znesku 20,00 EUR (tar. št. 6002), kar povečano za 22 % DDV znaša 1.267,82 EUR, kar ji je dolžan povrniti prvi toženec, kot izhaja iz izreka te odločbe.

(1) Primerjaj sodbo Višjega sodišča v Kopru z dne 14. 9. 2004, opr. št. I Cp 753/2003. (2) Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 15. 10. 2013, opr. št. III Ips 61/2010. (3) Kocbek, M., in drugi, Veliki komentar ZGD-1, 2. knjiga, GV založba, Ljubljana, 2007, str. 326-327. (4) Ude, L., in drugi, Pravdni postopek – zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, Ljubljana, 2005, str. 283.