Jedro

Ob dejanski ugotovitvi, da je tožena stranka sprejela od tožeče stranke blago namesto dolgovanega denarja, je pravilna materialnopravna ocena, da je terjatev tožene stranke v trenutku sprejema blaga prenehala, ob tem pa terjatev tožeče stranke za plačilo blaga ni nastala. Tudi če bi terjatev tožeče stranka nastala, pa je z dnem začetka stečajnega postopka zoper njo prišlo do zakonskega pobota medsebojnih terjatev in je bilo dokazovanje, ali je bila dana pobotna izjava, odveč.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. Ig 96/06897 z dne 21.5.1996 se v 1. in 3. točki izreka razveljavi in se tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 600.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.12.1994 do plačila, zavrne." Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 141.779,00 SIT v 8 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v veljavi v delu, s katerim je bilo toženi strakni naloženo, da mora plačati tožeči stranki račun za dobavljene ležaje v znesku 600.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi ter ji povrniti izvršilne stroške.

Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena ZPP in predlagala njeno spremembo ali razveljavitev.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v svoji sodbi ugotovilo, da je tožena stranka sicer imela proti tožeči stranki svoje terjatve, za katere je trdila, da jih je s tožečo stranko pobotala, a ji ni uspelo dokazati, da je do pobota res prišlo. Obstoj terjatve tožeče stranke in terjatev tožene stranke v postopku na prvi stopnji sploh ni bil sporen. Vendar pa je tožena stranka navedla - in to navedbo je sodišče prve stopnje ocenilo za resnično - da je ležaje od tožeče stranke vzela zato, ker ji je bila tožeča stranka dolžna plačilo za opravljene storitve. Na taki dejanski podlagi pa je pravilna materialnopravna ocena, da je šlo v tem primeru za nadomestno izpolnitev po 1. odst. 308. člena ZOR. Tožena stranka je kot upnik namreč namesto denarja od tožeče stranke kot dolžnika sprejela ležaje. V trenutku sprejema ležajev je zato po spredaj navedeni zakonski določbi njena (denarna) terjatev do tožeče stranke prenehala, terjatev tožeče stranke (na plačilo ležajev) pa sploh ni nastala.

Nadaljnje dogovarjanje med pravdnima strankama o pobotu medsebojnih terjatev ima pomen samo za knjigovodsko izkazovanje zapiranja terjatev. Pa tudi ob predpostavki, da bi tožena stranka obdržala svoje terjatve, tožeča stranka pa pridobila terjatev na plačilo ležajev, bi bile terjatve pobotane po samem zakonu v trenutku nastanka pravnih posledic začetka stečajnega postopka nad tožečo stranko. Po 2. odst. 117. člena ZPPSL veljajo namreč terjatve, ki jih je bilo mogoče do dneva začetka stečajnega postopka pobotati, za pobotane in se ne prijavljajo v stečajno maso. Upnik mora o njih le obvestiti stečajnega upravitelja, sicer odgovarja za škodo in stroške (5. odst. 117. člena ZPPSL), terjatve pa so vseeno pobotane. Zato dokazovanje, da je do pobota prišlo na podlagi pobotne izjave, ni bilo potrebno.

Ob pravilni uporabi materialnega prava se tako pokaže, da je terjatev tožeče stranke prenehala že v trenutku sprejema ležajev, najkasneje z dnem začetka stečajnega postopka nad tožečo stranko in njen tožbeni zahtevek ni utemeljen. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 4. točke 373. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (in seveda razveljavilo sklep o izvršbi v dajatvenem delu).

Skladno z določbo 1. odst. 154. člena v zvezi z 2. odst. 166. člena ZPP je sodišče druge stopnje odločilo, da mora tožeča stranka toženi povrniti njene pravdne stroške. Ti so odmerjeni po odvetniški in taksni tarifi. Tako gre toženi stranki nagrada njenemu pooblaščencu za sestavo ugovora zoper sklep o izvršbi 75 točk (in ne priglašenih 150 točk, kot tudi ne za konferenco s stranko, ker je to opravilo zajeto v tarifi za sestavo ugovora), za udeležbo na naroku dne 26.3.1999 priglašenih 75 točk in na narokih dne 6.5.1999 in 17.6.1999 po 150 točk, za pripravljalno vlogo 225 točk, za sestavo pritožbe 375 (in ne 400) točk ter za končno poročilo stranki 20 točk. To je skupaj 1070 točk po odvetniški tarifi, kar ob vrednosti točke 87,40 SIT znaša 93.518,00 SIT. Tožena stranka je upravičena tudi do povrnitve sodne takse za pritožbo v višini 48.000,00 SIT, ne pa za ugovor zoper sklep o izvršbi, saj plačila te takse ni izkazala, prisilne izterjava pa je zastarana (glej 1. odst. 9. člena ZST). Končno ji gredo tudi izdatki za poštnino v skupnem znesku 261,00 SIT. Vsi stroški skupaj tako znašajo 141.779,00 SIT.