Jedro

Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo določbo 247. člena OZ, ko je zaključilo, da dogovor o pogodbeni kazni za primer neizpolnitve ni mogoč. Pogodbena kazen, ki je dogovorjena za primer zamude in za primer neizpolnitve, obsega namreč tudi položaje, ki jih povzroči izpolnitev z napakami. Zamuda s pravilno izpolnitvijo obstaja tudi v primeru izpolnitve z napakami.

Vrednost izpolnitvenega ravnanja ni edino merilo za presojo (ne)sorazmernosti dogovorjene višine pogodbene kazni. Namen dogovorjene pogodbene kazni je namreč poleg spodbujanja pogodbene stranke k pravilni izpolnitvi pogodbene obveznosti tudi kaznovanje dolžnika v primeru kršitve te obveznosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba v izpodbijanem ugodilnem delu spremeni tako, da se v celoti pravilno glasi: "Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 34327/2009 z dne 19. 3. 2009 se razveljavi v prvem odstavku izreka tudi za glavnico v znesku 9.999,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 3. 2009 dalje do plačila ter v tretjem odstavku izreka v celoti in se tožbeni zahtevek v tem obsegu zavrne.

Tožeča stranka je dolžna tožencema nerazdelno povrniti stroške tega postopka v višini 1.009,00 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi." Tožeča stranka je dolžna tožencema nerazdelno povrniti 1.003,80 EUR pritožbenih pravdnih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 34327/2009 z dne 19. 3. 2009 ostane v veljavi v prvem odstavku izreka za glavnico v znesku 9.999,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 3. 2009 dalje do plačila ter v tretjem odstavku izreka v celoti, v preostalem delu prvega odstavka izreka sklepa o izvršbi, to je glede zakonskih zamudnih obresti za čas od 26. 11. 2007 do 24. 3. 2009 pa je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (prvi in drugi odstavek 1. točke izreka); odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 534,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper ugodilni del sodbe sta toženca vložila pravočasno pritožbo zaradi relativne in absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tudi v preostalem delu zavrne, podrejeno pa zadevo v izpodbijanem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo dejansko stanje s tem, ko je ugotovilo, da je bila pogodbena kazen v aneksu dogovorjena za primer neizpolnitve obveznosti tožeče stranke, namesto pravilno, da gre za pogodbeno kazen za primer nepravočasne izpolnitve pogodbene obveznosti, tako kot sta toženca navajala že v drugi pripravljalni vlogi, enako pa sta navedla tudi na naroku. Hkrati pa so razlogi sodbe sami s seboj v takšnem nasprotju, da sodbe sploh ni mogoče preizkusiti. Iz obrazložitve ni jasno, ali je sodišče štelo, da je pogodbena kazen dogovorjena za primer neizpolnitve, ali zamude z izpolnitvijo. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, relevantne določbe Obligacijskega zakonika - OZ, napačno pa je tolmačilo tudi vsebino sklenjenega aneksa, ki prav tako predstavlja materialno pravo. Upoštevati je potrebno, da je bil aneks sklenjen zaradi odprave napak. Vsebina izpolnitvenega ravnanja je bila natančno določena, to je odprava napak, zato je stališče sodišča prve stopnje, da je šlo dne 3. 12. 2008 za nepravilno izpolnitev in ne za neizpolnitev, napačna. Za izpolnitev obveznosti šteje zgolj pravilna izpolnitev (270., 282. člen OZ). Napaka je bila odpravljena šele 19. 3. 2009, zato je tožeča stranka s svojo izpolnitvijo prišla v zamudo, toženca pa v posledici nista dolžna plačati zadnjega obroka kupnine v višini 10.000,00 EUR (drugi odstavek, tretjič, III. točke aneksa). Toženca izpolnitve dne 3. 12. 2008, ko napaka ni bila odpravljena, nista sprejela, tako kot je to sicer ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Napačno je sodišče prve stopnje povzelo komentar k 247. členu OZ, ko je zaključilo, da dogovor o pogodbeni kazni za primer nepravilne izpolnitve ni mogoč. Komentar je jasen - zamuda z izpolnitvijo obstaja tudi v primeru izpolnitve z napakami. Med postopkom nikoli ni bilo sporno, da sta toženca pogodbeno kazen uveljavljala. Poleg tega je prva toženka, ko je bila zaslišana, izrecno izpovedala, da je bila tožeča stranka že pred potekom roka, kakor tudi po njem, s strani tožencev opozorjena, da bosta uveljavljala pogodbeno kazen, če napake ne bodo odpravljene v roku. Sicer pa je določilo aneksa jasno, toženca nista bila zavezana k nobenemu aktivnemu ravnanju, da bi pravica tožeče stranke do prejema navedenega zneska prenehala, ampak je ta pravica ugasnila že avtomatično, s trenutkom, ko je tožeča stranka zamudila z odpravo napake.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, sodba ima dovolj razlogov o odločilnih dejstvih, ki med seboj tudi niso v takšnem nasprotju, da sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti. Tudi dejansko stanje je sodišče prve stopnje dovolj pravilno in popolno ugotovilo, napačno pa je uporabilo materialno pravo.

V skladu z načelom prostega urejanja obligacijskih razmerij (3. člen OZ), lahko udeleženci prosto urejajo obligacijska razmerja, ne smejo pa jih urejati v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli. Primarno pravno podlago za odločitev o tožbenem zahtevku v konkretnem primeru predstavlja med pravdnima strankama dne 17. 11. 2008 sklenjen Aneks k prodajni pogodbi št. 50/28 (priloga B3, v nadaljevanju Aneks). Pravdni stranki sta se dogovorili: 1.) Da se sanacija parketa na stopnišču ter sanacija alu balkonskih vrat v pritličju (kuhinja) ter balkonska vrata v spalnici izvede v roku 30 dni po podpisu aneksa ter 2.) da se 1 podboj in 4 krila vrat (notranja vrata) izvedejo v roku 30 dni od podpisa Aneksa. Nadalje pa sta se pogodbeni stranki pod točko III. Tretjič) v 2. odstavku dogovorili, da v primeru, da napake pod Prvič) in Drugič) niso odpravljene niti v roku 90 dni od dneva sklenitve aneksa, kupec (toženca) ni dolžan plačati zadnjega obroka kupnine v višini 10.000,00 EUR. Navedena določba nedvomno predstavlja dogovor o pogodbeni kazni za primer zamude z izpolnitvijo (kot sta toženca navajala že v drugi pripravljalni vlogi, enako pa navedla tudi na prvem naroku za glavno obravnavo). Dogovorjena vsebina Aneksa, poleg določb OZ glede pogodbene kazni, tako predstavlja veljavno materialno pravo, ki določa medsebojne pravice in obveznosti pravnih strank v konkretnem obligacijskem razmerju. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo določbo 247. člena OZ, ko je zaključilo, da dogovor o pogodbeni kazni za primer neizpolnitve ni mogoč. Pogodbena kazen, ki je dogovorjena za primer zamude in za primer neizpolnitve, obsega namreč tudi položaje, ki jih povzroči izpolnitev z napakami. Zamuda s pravilno izpolnitvijo obstaja tudi v primeru izpolnitve z napakami.

Iz besedila Aneksa jasno izhaja, da je bila pogodbena kazen dogovorjena za primer nepravočasne izpolnitve (do dne 16. 2. 2009) pogodbene obveznosti. Vsebina izpolnitvenega ravnanja je natančno določena, in sicer odprava vseh napak, konkretiziranih pod Prvič) in Drugič) pod točko III (odprava napak). Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je podizvajalec tožeče stranke napako na alu balkonskih vratih v kuhinji odpravljal 3. 12. 2008, ni pa bila napaka tega dne odpravljena, česar pa ni bilo mogoče takoj oceniti. Takšne ugotovitve sodišča prve stopnje temeljijo na skrbni presoji listinskih dokazov (elektronsko sporočilo v prilogi A6 in zapisnik v prilogi A8) in izpovedbah prve toženke in priče V.K.. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je med pravdnima strankama med 3. 12. 208 in 15. 1. 2009 potekala telefonska komunikacija ter da zamuda pri odpravi napake na alu balkonskih vratih v kuhinji bremeni tožečo stranko.

Pravdni stranki sta se dogovorili za pogodbeno kazen za primer zamude s pravilno izpolnitvijo (zamuda s pravilno izpolnitvijo v širšem pomenu). Takšna izpolnitev je izpolnitev, ki je bila opravljena pravočasno in ki je pravilna po načinu izpolnitvenega ravnanja. V aneksu je natančno določena vsebina izpolnitvenega ravnanja - odprava napak, ki so kumulativno navedene v III. točki pod Prvič) in Drugič). Predmet izpolnitve je bila odprava napak, kar pomeni, da se je tožeča stranka zavezala, da bo dosegla končni interes tožene stranke (pravilno nastavljena in zatesnjena vrata) ter zato poskus odpravljanja napake še ne pomeni izpolnitve pogodbene obveznosti. Stališče sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka dne 3. 12. 2008 z odpravljanjem napake izpolnila z aneksom prevzeto obveznost, je napačno. Napako na navedenih alu vratih so podizvajalci tožeče stranke odpravili šele 19. 3. 2009. Šele navedena odprava napake predstavlja izvršitev, ki je bila tudi vsebina pogodbene obveznosti (282. člen OZ).

V skladu z dogovorom pravdnih strank bi bila izpolnitev pogodbene obveznosti pravočasna, če bi bile odpravljene vse napake v roku 90 dni od podpisa Aneksa, to je najkasneje do dne 16. 2. 2009. Zadnja sporna napaka - na alu vratih v kuhinji, je bila s strani tožeče stranke odpravljena šele 19. 3. 2009. Sodišče prve stopnje je, kot rečeno, iz vseh predloženih dokazov, (elektronska korespondenca in izpovedbe prič) utemeljeno zaključilo, da bi tožeča stranka napako lahko odpravila še pred potekom roka, zato zamuda bremeni njo.

Tožeča stranka je v drugi pripravljalni vlogi pavšalno navedla, da je tožena stranka dolžni znesek dolžna plačati "ker si ni pravočasno pridržala pravice uveljaviti zadržek v času, ko naj bi bila tožeča stranka v zamudi", vendar v nadaljevanju postopka podane izjave ni specificirala, niti ni nasprotovala izpovedbi prve toženke, da sta toženca tožečo stranko obvestila, da bosta uveljavljala pogodbeno kazen, tako že pred iztekom 90-dnevnega roka, kot tudi še po tem roku (prvi odstavek list.št. 62). Tako ni mogoče govoriti o tem, da pogodbena kazen ni bila uveljavljena pravočasno (peti odstavek 251. člena OZ).

Na podlagi 252. člena OZ lahko sodišče na dolžnikovo zahtevo pogodbeno kazen zmanjša, če spozna, da je glede na vrednost in pomen predmeta obveznost nesorazmerno visoka. Glede na to, da je zahteva za znižanje pogodbene kazni materialnopravni ugovor, mora tožeča stranka navesti vsa dejstva, na katera opira zahtevo za znižanje kazni in dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (212. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Tožeča stranka se je sklicevala na dejstvo, da so bile ostale napake odpravljene in na vrednost izpolnitvenega ravnanja, kar pa je premalo. Dogovor je bil jasen - pogodbena kazen je bila določena za primer nepravočasnosti odprave vseh napak. Vrednost izpolnitvenega ravnanja pa ni edino merilo za presojo (ne)sorazmernosti dogovorjene višine pogodbene kazni. Namen dogovorjene pogodbene kazni je namreč poleg spodbujanja pogodbene stranke k pravilni izpolnitvi pogodbene obveznosti, tudi kaznovanje dolžnika v primeru kršitve te obveznosti.

Iz vsega povedanega je razvidno, da je tožena stranka izgovorjeni del kupnine upravičeno zadržala kot pogodbeno kazen, saj so bili v konkretnem primeru izpolnjeni vsi pogoji za to (247. člen OZ). Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in sodbo v izpodbijanem ugodilnem delu spremenilo tako, da je sklep o izvršbi razveljavilo še v preostalem delu prvega odstavka in v tretjem odstavku, ter tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (358. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je moralo spremeniti tudi odločitev o stroških postopka. Sedaj je tožena stranka upravičena do povrnitve vseh potrebnih stroškov pravdnega postopka in sicer v višini 1.009,00 EUR (409,50 EUR nagrade za postopek, 378,00 EUR nagrade za narok, 20,00 EUR materialnih stroškov, 20 % DDV in sodna taksa 40,00 EUR). Te stroške je tožeča stranka dolžna tožencema povrniti nerazdelno v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožena stranka je s pritožbo v celoti uspela, zato je upravičena tudi do povrnitve potrebnih pritožbenih stroškov in sicer v višini 1.003,80 EUR (504,00 EUR nagrade za postopek, 20,00 EUR materialnih stroškov, 20 % DDV, sodna taksa 375,00 EUR).