Jedro

Ker je izvedenec ocenil, da je bilo zdravljenje zaključeno prej, kot je to v enem izmed izvidov zapisal lečeči kirurg, to pomeni, da je bil tožniku takrat znan obseg njegove škode, zato je njegov zahtevek, vložen več kot tri leta po tem datumu, zastaral. V skladu z ustaljeno sodno prakso je za začetek teka subjektivnega zastaralnega roka pomembno zavedanje oškodovanca o škodi in storilcu. Za začetek teka zastaranja je bistveno, kdaj je tožnik glede na okoliščine primera ob običajni skrbnosti lahko zvedel za vse elemente, ki mu omogočajo uveljavljanje odškodninskega zahtevka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, naj mu tožena stranka plača 50.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in pravdne stroške. Tožniku je naložilo, da toženi stranki povrne njene pravdne stroške.

2. Tožnik v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da je sodišče zmotno verjelo izvedencu dr. A. A., ki je trdil, da je bilo zdravljenje zaključeno že 7. 12. 2013, kar ni res, saj iz izvida UKC ... izhaja, da je bilo zdravljenje zaključeno šele 23. 4. 2014 in da so tožnika 6. 12. 2013 naročili na kontrolni pregled za 23. 4. 2015. Sodišče bi moralo postaviti drugega izvedenca ali upoštevati, da je bila škoda dokončno znana šele 23. 4. 2014, tožba, vložena 14. 2. 2017, pa v zakonskem triletnem roku. Tožnik je predlagal zaslišanje dr. B. B., ki je tožnika operiral in opravljal kontrole. Tožniku so namreč 6. 12. 2013 odstranili šive, kot je to naročil kirurg, vendar je potem dobil še enkrat datum pregleda, kjer je kirurg ugotovil, da je z nogo vse v redu in takrat zdravljenje pri njih tudi zaključil. Kirurg je tisti, ki zaključi zdravljenje in ne splošna zdravnica v ambulanti, zato je pravilen zaključek zdravljenja 23. 4. 2014. Le če bi kirurg ne zahteval ponovnega pregleda, bi bilo zdravljenje zaključeno že prej. V obeh primerih pa bi moral obstajati dokument, na katerem bi kirurg po odstranitvi šivov zapisal, da je bilo zdravljenje zaključeno. Le on lahko izda takšno oceno. Ker obstaja samo dokument s 23. 4. 2014, na katerem piše, da je bilo zdravljenje pri njih zaključeno, je ta trenutek tudi konec zdravljenja. Predlaga razveljavitev sodbe.

3. Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Stranka mora kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti (prvi odstavek 286. b člena ZPP). Sodišče prve stopnje je na naroku za glavno obravnavo 15. 1. 2018 (list. št. 86) sprejelo sklep, da neizvedeni dokazni predlogi zavrnejo. Pritožnik te odločitve ni grajal niti v pritožbi ne pojasni, zakaj je ni oziroma je ne bi mogel grajati tedaj, zato je v pritožbenem postopku ne more uveljavljati. Povedano velja glede zavrnitve dokaza z zaslišanjem dr. B. B. in glede postavitve novega izvedenca.

6. Odškodninski zahtevek za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil, v vsakem primeru pa v petih letih, odkar je škoda nastala (prvi in drugi odstavek 352. člena OZ). Tožnik se je poškodoval ob padcu v šoli 13. 6. 2013, medtem ko je tožbo vložil (šele) 20. 1. 2017. Tak tožbeni zahtevek je na prvi pogled zastaran (potekel je subjektivni rok treh let), ni pa nujno, da je to res. V skladu z ustaljeno sodno prakso1 je za začetek teka subjektivnega zastaralnega roka namreč pomembno zavedanje oškodovanca o škodi in storilcu. Za začetek teka zastaranja je bistveno, kdaj je tožnik glede na okoliščine primera ob običajni skrbnosti lahko zvedel za vse elemente, ki mu omogočajo uveljavljanje odškodninskega zahtevka.

7. Za ugotovitev pravno odločilnih dejstev je sodišče prve stopnje postavilo izvedenca medicinske stroke, ki je podal prepričljivo strokovno oceno, da je bil tožnikov obseg škode znan 6. 12. 2013. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so pritožbene navedbe v celoti povzetek tožnikovih pripomb na izvedensko mnenje (red. št. 42). Te je sodišče prve stopnje predočilo izvedencu, ki je nanje ob zaslišanju koherentno odgovoril. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje oblikovalo dokazno oceno, ki je logična, popolna in prepričljiva. Pritožbeno sodišče vanjo ne dvomi ter se nanjo v celoti sklicuje, glede na pritožbene navedbe pa le kratko odgovarja, kot sledi. Pristojnost za ugotavljanje dejstev, kdaj je bilo tožnikovo zdravstveno stanje ustaljeno do te mere, da je pričel teči zastaralni rok, je v domeni sodišča, to pa si je glede strokovnih vprašanj pomagalo z izvedencem ustrezne stroke. Zapis lečečega zdravnika (bodisi splošnega bodisi kirurga), kdaj je bilo po njegovem zdravljenje (pri njem) zaključeno, je le eden izmed dejstev, ki jih je upošteval najprej izvedenec, nato pa sodišče pri oblikovanju ocene, kdaj je bilo tožnikovo zdravstveno stanje ustaljeno. Na podlagi presoje, da je bilo to 6. 12. 2013, je pravilen tudi materialnopravni zaključek prvostopenjskega sodišča, na podlagi katerega je tožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, saj je ta zastaral. 8. Pritožbeno sodišče tudi ni odkrilo nobenih pomanjkljivosti v okviru preizkusa po drugem odstavku 350. člena ZPP, zato je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Odločitev o stroških je logična posledica odločitve o pritožbi in je vsebovana v izreku o zavrnitvi pritožbe.

1 Glej odločbe VS RS II Ips 137/2010 z 10. 9. 2012, II Ips 1202/2008 z 10. 9. 2012, in II Ips 360/2010 z 27. 9. 2012