Jedro

Kliping ni nova oblika uporabe avtorskih del, ki pred letom 2006 ne bi bila (po)znana. To, da do novele ZASP-E kliping ni bil zakonsko urejen, še ne pomeni, da ni bil znan in materialne avtorske pravice ni bilo mogoče prenesti.

Od uveljavitve ZASP-E, ki je zaradi svoje kogentne narave posegla tudi v predhodna pogodbena razmerja, je izvajalec klipinga ne glede na morebitno pogodbeno razmerje z imetnikom materialnih avtorskih pravic (delodajalcem avtorja), avtorju še zmeraj odgovoren za plačilo nadomestila iz 2. točke prvega odstavka 47. člena ZASP.

Ni vse, kar napiše novinar, avtorsko delo (npr. kratke dnevne novice in vesti z dejansko vsebino sploh niso avtorsko pravno varovane), poleg tega pa je uporaba nekaterih novinarskih avtorskih del prosta (npr. dnevne novice in vesti, ki imajo naravo tiskovnega sporočila in določeno stopnjo individualnosti).

Izrek

I. Pritožba tožnika se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu (II. In III. točka izreka) potrdi.

II. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu (IV. točka izreka) spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

III. Tožnik je dolžan toženi stranki v roku 15 dni plačati 1.143,75 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

IV. Tožnik je dolžan toženi stranki v roku 15 dni plačati 813,74 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z delno sodbo zavrnilo primarni in podredni tožbeni zahtevek za plačilo mesečnih nadomestil za uporabo avtorskih del tožnika (II. in III. točka izreka izpodbijane sodbe), z vmesno sodbo pa odločilo, da je zahtevek v delu, ki se nanaša na plačilo primernega nadomestila za uporabo avtorskih del za čas od 1. 8. 2008 dalje, utemeljen po temelju (IV. točka izreka).

2. Tožnik v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da kliping pred sprejetjem Zakona o spremembi in dopolnitvi Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP-E) kot način uporabe avtorskega dela še ni bil zakonsko urejen, zato sam pred sprejetjem ZASP-E s pogodbo o zaposlitvi na delodajalca ni mogel prenesti materialne avtorske pravice v tem delu. Določilo, s katerim avtor prenaša na drugo osebo materialne avtorske pravice za neznane oblike avtorskega dela, je nično. Predlaga ustrezno spremembo sodbe.

3. Tožena stranka v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da tožnik ni izkazal, da so dela, v zvezi s katerimi uveljavlja nadomestilo, avtorska. Tožnik je v svojih vlogah in na narokih zgolj pavšalno zatrjeval, da so dela avtorska po naravi, pri čemer pa jih ni predložil, pojasnil njihove konkretne vsebine ali jih natančneje opisal. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo pomen 2. točke prvega odstavka 47. člena ZASP, ki uzakonja zakonito licenco. Navedena določba brez prenosa ustrezne materialne avtorske pravice, vendar ob plačilu primernega nadomestila. Omogoča reproduciranje posamičnih objavljenih člankov v periodičnem tisku ali v pregledih tiska o aktualnih gospodarskih, političnih ali verskih temah ali z drugo vsebino podobnega značaja. To pomeni le, da uporabnik ni dolžan pridobiti ustrezne materialne avtorske pravice. Pri tem pa ni podlage, da bi lahko določbe 47. člena ZASP, ki se nanašajo zgolj na uporabo del brez pridobitve materialnih avtorskih pravic do reproduciranja in distribuiranja, uporabili tudi v primeru uporabe del na podlagi pridobljenih materialnih avtorskih pravicah. Zakon predvideva obvezno kolektivno uveljavljanje pravic, kar onemogoča avtorju, da bi svojo pravico do nadomestila uveljavljal neposredno od uporabnika po določbah 47. člena ZASP. Sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov, zakaj je zahtevek utemeljen po temelju tudi za civilno kazen, in s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter prekoračilo tožbeni zahtevek s tem, ko je odločilo, da je zahtevek po temelju utemeljen v delu, ki se nanaša na plačilo primernega nadomestila za uporabo avtorskega dela za čas od 1. 8. 2008 dalje. Predlaga ustrezno spremembo sodbe.

4. Pravdni stranki sta na vročeni pritožbi nasprotne stranke odgovorili in predlagata zavrnitev pritožb. 5. Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je utemeljena.

6. Tožnik neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v delu, ko je zavrnilo njegov zahtevek za plačilo nadomestil za uporabo avtorskih del od 1. 4. 2006 do uveljavitve novele ZASP-E. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe v točkah 28, 29, 30, 31, 32 obširno obrazložilo pravno in dejansko podlago, na podlagi katere je zaključilo, da je tožena stranka pridobila ustrezne materialne avtorske pravice za izkoriščanje tožnikovih člankov v spornem obdobju. Pritožnik ne izpodbija zaključka prvostopenjskega sodišča, da pri klipingu ne gre za novo obliko uporabe avtorskih del, ki pred letom 2006 ne bi bila poznana (31. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), to, da kliping ni bil zakonsko urejen (1), pa še ne pomeni, da ni bil znan in materialne avtorske pravice ni bilo mogoče prenesti, kot zmotno izpeljuje pritožnik. Kot neutemeljena se tako izkaže tudi pritožbena navedba, da naj bi šlo za neznano obliko uporabe avtorskega dela, zato je izpodbijana sodba v zavrnilnem delu v celoti pravilna (353. člen ZPP). Pritožbeno sodišče pripominja, da bi bilo sicer treba zahtevek tudi v tem delu zavrniti iz (drugih) razlogov, ki bodo razvidni v nadaljevanju.

7. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje tožene stranke, da ZASP predvideva kolektivno uveljavljanje pravic iz 47. člena ZASP. Drži, da je bila taka želja predlagateljev novele ZASP-E (2), vendar zakonodajalec predlogu ni sledil in obveznega kolektivnega uveljavljanja ni uzakonil (3). V skladu s 143. členom ZASP se avtorske pravice lahko upravljajo tudi posamično/individualno, tj. za vsako avtorsko delo posebej, zato o aktivni legitimaciji tožnika ni dvoma.

8. Napačno je naziranje tožene stranke, da ni podlage, da bi bilo spremenjeno določbo 47. člena ZASP, ki se nanaša na uporabo del na podlagi zakonite licence, mogoče uporabiti tudi v primeru uporabe del, za katera so bile predhodno (pogodbeno) pridobljene materialne avtorske pravice. Sodišče prve stopnje je v tem delu pravilno zaključilo, da tožnik na delodajalca s pogodbo o zaposlitvi ni prenesel pravice do nadomestila iz 2. točke prvega odstavka 47. člena ZASP, ki mu pripada kot avtorju (glej 34. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). ZASP v tretjem odstavku 154. člena namreč določa, da se avtor pravici do nadomestila po 2. točki prvega odstavka 47. člena ne more odpovedati. Ta določba, uveljavljena z novelo ZASP-E, predstavlja kogentno zakonsko določilo, ki omogoča poseg v pogodbeno avtonomijo strank in posega tudi v predhodna pogodbena razmerja. Tožena stranka je tako, ne glede na pogodbeno razmerje z imetnikom materialnih avtorskih pravic (tožnikovim delodajalcem), avtorju še zmeraj odgovorna za plačilo nadomestila iz 2. točke prvega odstavka 47. člena ZASP.

9. Ne glede na navedeno pa tožnikov tožbeni zahtevek ni utemeljen iz naslednjih razlogov, ki jih pravilno izpostavlja tožena stranka.

10. Vsaka stranka mora navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (212. člen ZPP). Pogoj za uspeh tožeče stranke v pravdi je, da navede dejstva, ki utemeljujejo njen zahtevek. Trditveno in dokazno breme določa materialno pravo, ki s tem, ko predpisuje predpostavke za nastanek določene pravice, pove tudi, katera dejstva mora tožeča stranka zatrjevati, da bo njena tožba sklepčna in (kasneje) utemeljena (4). Temeljno pravilo materialnega dokaznega bremena je, da ga nosi tisti, ki zatrjuje obstoj določenega dejstva, in ne tisti, ki ga zanika (5).

11. Tožnik svoj zahtevek utemeljuje na podlagi 2. točke prvega odstavka 47. člena ZASP v povezavi z 154. členom ZASP. Ta določa, da je brez prenosa ustrezne materialne avtorske pravice, a ob plačilu primernega nadomestila, dopustno reproducirati v periodičnem tisku ali v pregledih tiska posamične objavljene članke o aktualnih gospodarskih, političnih ali verskih temah ali z drugo vsebino podobnega značaja, če avtor tega ni izrecno prepovedal. Zbrana nadomestila se delijo avtorjem v obsegu 30 % ter imetnikom avtorskih pravic v obsegu 70 %. Avtor se pravici do svojega deleža ne more odpovedati. Ob tem je treba poudariti, da, logično, zakonsko zaščito uživajo zgolj avtorska dela.

12. Avtorska dela so le tista dela, ki izpolnjujejo zakonsko določene kriterije, navedene v prvem odstavku 5. člena ZASP: so individualne intelektualne stvaritve s področja književnosti, znanosti in umetnosti, ki so na kakršenkoli način izražene, če ni s tem zakonom drugače določeno. Odgovor na vprašanje, katero delo je šteti za avtorsko, je treba poiskati v vsakem konkretnem primeru posebej. Novinarski članki, za uporabo katerih tožnik zahteva plačilo nadomestila, lahko predstavljajo avtorska dela, vendar to ni nujno, saj ni vse, kar napiše novinar, že avtorsko delo, oziroma je uporaba določenih novinarskih prispevkov, ki so avtorska dela, prosta (6).

13. Tožnik v tožbi, razen da gre za njegove članke (približno 1800 je zatrdil, da jih je), glede kriterijev izpolnjevanja pogojev za avtorska dela, ni podal nobenih navedb, prav tako pa člankov (niti primeroma) ni predložil v spis in tako sodišču ni omogočil presoje, ali gre res za avtorska dela ali ne. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo (1. točka drugega odstavka, list. št. 56) ugovarjala, da tožnik ne izkazuje nobenega avtorskega dela, prav tako ne izkazuje, da so avtorska dela članki, ki jih omenja. Opozorila je tudi, da se tožnik ne opredeli, ali šteje, da so vsi članki avtorska dela, ter da bo moral članke predložiti in za vsak članek izkazati, da izpolnjuje pogoje za obstoj avtorskega dela iz 5. člena ZASP. Temu pozivu/opozorilu tožnik ni sledil, sodišču (prve stopnje) pa v okviru materialno-pravdnega vodstva ni treba pozivati strank k dopolnitvi navedb glede pomanjkljivosti, na katere je opozorila že nasprotna stranka. Tožena stranka je v svoji pripravljalni vlogi 2. 4. 2013 (točka 9 vloge, list. št. 266) še bolj konkretizirano opozorila, da vsi novinarski prispevki niso avtorska dela, zato bo moral tožnik izkazati/dokazati, da so dela, v zvezi s katerimi terja nadomestilo, avtorska. Tožnik se je na pozive tožene stranke odzval tako (točka VIII. pripravljalne vloge z dne 3. 7. 2013, list. št. 281), da je navedel, da je zadosten dokaz, da članki predstavljajo avtorska dela, že dejstvo, da jih je tožena stranka uporabila pri svoji dejavnosti. Po oceni pritožbenega sodišča te navedbe ne zadoščajo za presojo, da gre za avtorska dela. Na to je na prvem naroku za glavno obravnavo 5. 7. 2013 (list. št. 282) opozorila že tožena stranka, ki je konkretizirano prerekala tožnikove navedbe in vztrajala, da mora tožnik izkazati, da gre za avtorska dela. Sodišče prve stopnje je pomanjkljivim tožnikovim navedbam sledilo tako, da je navedbe o izvirnosti teh člankov črpalo iz zaslišanja tožnika, kar je že samo po sebi nedopustno, kot v pritožbi pravilno opozarja tožena stranka, poleg tega pa izvirnost napisanih prispevkov, ki jo prvostopenjsko sodišče ugotovi prek zaslišanja tožnika, ne zadošča za sklep, da gre za avtorska dela oziroma da ne gre za avtorska dela, katerih uporaba ni prosta. Samo za taka pa bi lahko tožnik uspešno uveljavljal plačilo nadomestila.

14. Trditveno in dokazno breme, da članki predstavljajo avtorsko delo, je (bilo) na strani tožnika, ta pa ga ni zmogel. Pritožbeno sodišče še enkrat poudarja, da ni vse, kar napiše novinar, avtorsko delo (npr. kratke dnevne novice in vesti z dejansko vsebino sploh niso avtorsko pravno varovane), poleg tega pa je uporaba nekaterih novinarskih avtorskih del prosta (npr. dnevne novice in vesti, ki imajo naravo tiskovnega sporočila in določeno stopnjo individualnosti) (7). Na tožniku je bilo torej breme, da navede elemente, iz katerih naj bi po materialnem pravu izhajal obstoj obveznosti tožene stranke, in da jih dokaže. Tega kljub opozorilu tožene stranke, da z njegove strani predloženo procesno gradivo ne zadošča, ni storil (8). Okoliščina, da tožnik ni dokazal, da članki, v zvezi s katerimi terja nadomestilo, predstavljajo avtorska dela, gre torej njemu v škodo. Ker so zakonsko varovana zgolj dela, ki takšne pogoje izpolnjujejo (varovana dela), je bilo treba ob pravilni uporabi materialnega prava tožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrniti (5. alineja 358. člena ZPP).

15. Sprememba izpodbijane sodbe na drugi stopnji je v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP narekovala ponovno odločitev o stroških pravdnega postopka. Odločitev o teh stroških temelji na prvem odstavku 154. člena in 155. člena ZPP. Potrebni stroški tožene stranke so bili stroški nagrade njenega pooblaščenca za postopek 477,10 EUR (tar. št. 3100 ZOdvT), nagrade za narok 440,40 EUR (tar. št. 3102 ZOdvT) ter 20,00 EUR pavšala za plačilo telekomunikacij in poštnine po tar. št. 6002 ZOdvT, vse povečano za 22 % DDV.

16. Tožena stranka je s pritožbo uspela. V skladu z drugim odstavkom 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP je upravičena do povrnitve priglašenih pritožbenih stroškov: nagrada za postopek z rednimi pravdnimi sredstvi (tar. št. 3210 ZOdvT) 388,80 EUR, materialni stroški (tar. št. 6002 ZOdvT) 20,00 EUR, vse povečano za 22 % DDV, kar znese 498,74 EUR. Prizna se ji še sodna taksa za postopek o pritožbi 315,00 EUR.

17. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (odločitev o tem je vsebovana v zavrnitvi njegove pritožbe), prav tako pa ni uspel z odgovorom na pritožbo tožene stranke, s katero je ta uspela. Odgovor tožene stranke na pritožbo tožnika je bil v danem primeru nepotreben strošek, zato toženi stranki ti stroški ne pripadajo.

(1) Glej uvodnik k članku Gregorja Zalokarja, Kliping – uvedba nove zakonite licence v ZASP, Pravna praksa, št. 26/2008, str. 8-10. (2) Glej Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o avtorski in sorodnih pravicah v Poroče valcu Državnega zbora z dne 7. 3. 2008. (3) Ibidem, op. št. 1. (4) Zobec, J. v Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga, str. 344-345. (5) Zobec, Jan. (2006) Pravdni postopek s komentarjem. Ljubljana: GV Založba. 2. knjiga, str. 384. (6) Avtorsko pravno niso varovani posamični podatki, posamična dejstva, ideje, metode, uradna besedila. V novinarstvu niso varovane ne kratke rutinske vesti z dejansko vsebino (sem spadajo npr. kratka in napovedna vest) kot tudi ne dnevne novice in vesti, ki imajo naravo tiskovnega sporočila in določeno stopnjo individualnosti. Tako Trampuž, M., Pravna praksa, Številka 7–8/2007., str. 6 – 9. (7) Glej Trampuž, M., ibidem.

(8) Pritožbeno sodišče pripominja, da tudi iz seznama člankov, navedenega v izvedenskem mnenju, ki predstavlja del procesnega gradiva, s katerim razpolaga sodišče, ni mogoče razbrati, ali so dela avtorska ali ne oziroma ali gre za avtorsko delo, katerega uporaba je prosta ali ni, saj so navedeni zgolj naslov članka, avtor, datum ter rubrika, v kateri je bil novinarski prispevek objavljen.