Jedro

Za pravilno uporabo materialnega prava je potrebno ugotoviti, ali je imelo delo tožnice vse elemente delovnega razmerja. Šele potem bo mogoče odločiti, ali se ji sporno obdobje šteje v zavarovalno dobo in o pravicah iz pokojninskega zavarovanja, ki jih uveljavlja.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Tožena stranka je z dokončno odločbo ugotovila, da tožnica v spornem obdobju (od 2. 1. 1971 do 16. 5. 1981) ni bila prijavljena v zavarovanje in tudi ni dokazala, da je šlo v tem obdobju za delovno razmerje.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke in priznanje lastnosti zavarovanke iz naslova delovnega razmerja zavrnilo. Ugotovilo je, da tožnica v spornem obdobju ni bila prijavljena v zavarovanje, (zatrjevani) delodajalec M. G. pa je v tem času opravljal samostojno obrtno dejavnost čevljarstvo. Tožnica je pri njem delala v perutninarstvu, to dejavnost pa je takrat opravljal na črno. Zato ni bilo pravne podlage za prijavo tožnice v zavarovanje.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Dejstvo, da je tožnica pri M. G. delala, samo po sebi še ne pomeni, da je šlo za delovno razmerje in s tem za podlago za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. M. G. dejavnosti perutninarstva ni imel registrirane, kot oseba, ki samostojno opravlja dejavnost čevljarstvo, pa ni mogel pravno veljavno skleniti delovnega razmerja s tožnico za opravljanje dela v perutninarstvu. V spornem obdobju je bilo delovno razmerje že temeljito zakonsko regulirano, določene so bile tudi evidence na področju dela ter kot obvezna predpisana tudi delovna knjižica, ki jo tožnica ne izkazuje.

Zoper pravnomočno sodbo je tožnica vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo, ker navajata, da je bilo delovno razmerje v kritičnem času že temeljito zakonsko regulirano in se pri tem sklicujeta na zakone iz leta 1973 in 1974, čeprav tožnica uveljavlja zavarovalno dobo že od leta 1971 dalje. Poleg tega bi moralo sodišče v dvomu pokloniti vero tožnici kot šibkejši strani, da je že od leta 1971 zaposlena pri M. G. in da je ta ves čas lagal. Vse priče so prepričljivo izpovedale, da je bila tožnica v spornem obdobju zaposlena pri M. G..

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 73/2007 – ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Revizijskega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, torej tudi morebitnih kršitev v izvedbi dokaznega postopka, revizija ne uveljavlja, zato v tem delu revizijsko sodišče izpodbijane sodbe ni ne moglo ne smelo preizkusiti.

Revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato navedb tožnice, iz katerih izhaja le, da se ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno sodišča, ni mogoče upoštevati. Sicer pa tudi iz ugotovitev obeh sodišč izhaja, da je tožnica v spornem obdobju delala v perutninarstvu pri M. G.. Vprašanje, ki je bilo za odločitev o tožbenem zahtevku bistveno, pa je nekaj drugega: ali je bila v tem času v delovnem razmerju, ki bi lahko oziroma moralo biti podlaga za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje (po izpovedi tožnice same je zdravstveno zavarovanje imela urejeno preko moža).

Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

Res je sicer, da izpodbijana sodba izrecno navaja le predpise o delovnih razmerjih iz leta 1973 in kasnejše. Vendar to ne spremni pravilne ugotovitve, da je bilo delovno razmerje v celotnem spornem obdobju zakonsko urejeno. Najprej z Zakonom o delovnih razmerjih delavcev, ki delajo pri zasebnih delodajalcih (Uradni list SRS, št. 41/66), nato pa s predpisi, ki jih navaja izpodbijana sodba.

Odločitev sodišča temelji le na dejanskih ugotovitvah, da tožnica ni sklenila delovnega razmerja in da ga z M. G., kot obrtnikom s prijavljeno dejavnostjo čevljarstvo, tudi ne bi mogla skleniti za opravljanje dela v perutninarstvu.

Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri svoji presoji upoštevalo vse materialnopravne predpise, pomembne za rešitev obravnavane zadeve, ki urejajo vštetje zavarovalne dobe v pokojninsko dobo in ugotavljanje pogojev za priznanje pravic iz pokojninskega zavarovanja. V 2. alineji 1. odstavka 202. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju je vsebovana norma, ki za priznanje pokojninske dobe, na podlagi katere se pridobijo in uveljavijo pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, napotuje, če gre za čas, dopolnjen do uveljavitve tega zakona (1.4.1992), na uporabo predpisov, ki so veljali do 31.3.1992. Tožnica uveljavlja priznanje pravice do vštetja v zavarovalno dobo čas, za katerega je določal način ugotavljanja in upoštevanja pokojninske dobe najprej Temeljni zakon o pokojninskem zavarovanju (Uradni list FLRJ, št. 51/64 – 60/71 - TZPZ), v pretežnem delu pa Zakon o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Uradni list SFRJ, št. 35/72 in nasl. - ZTPPIZ).

Po prvem odstavku 126. člena TZPZ se v zavarovalno dobo všteva čas, ki ga je zavarovanec prebil v delovnem razmerju ali na kakšnem drugem delu, na podlagi katerega je bil zavarovan po 21. in 22. členu tega zakona. Čas, prebit v delovnem razmerju, se po tem zakonskem določilu šteje v zavarovalno dobo, če je oseba opravljala delo na podlagi delovnega razmerja, ne glede na dejstvo, da ni bila prijavljena v zavarovanje, ker ni bil plačan prispevek za socialno zavarovaje. Pri tem velja poudariti, da so se delovna razmerja urejala, in se še urejajo, s predpisi o delovnih razmerjih, zavarovalna doba pa s predpisi o pokojninskem zavarovanju. Vštevnost nekaterih obdobij v zavarovalno dobo ni bila pogojena s prijavo v zavarovanje, praviloma tudi ne s plačilom (predhodnim ali naknadnim) prispevkov.

Okoliščina, da za določeno osebo v delovnem razmerju ni bila vložena prijava v zavarovanje in da zanjo ni bil plačan prispevek za socialno zavarovanje, nima zato nobenega vpliva na obstoj delovnega razmerja in praviloma tudi ne na priznavanje časa tega delovnega razmerja v zavarovalno dobo za uveljavitev pravic iz pokojninskega zavarovanja po določbah tega zakona. Dejstvo, da oseba ni bila socialno zavarovana, namreč samo po sebi še ni bilo dokaz za neobstoj delovnega razmerja. Za priznanje zavarovalne dobe zato zadostuje, da je bila oseba v delovnem razmerju, vse drugo - razen če ni izrecno posebej predpisano - za priznanje takega delovnega razmerja ni bistveno.

Pri presoji pravne narave zaposlitve, kot jo uveljavlja tožnica za priznanje obstoja rednega delovnega razmerja, je zato izhajati iz vsebine tega delovnega razmerja, kot so ga opredeljevali v spornem času veljavni predpisi o delovnih razmerjih. Pri tem ne gre za vprašanje, ali bi delodajalec lahko sklenil s tožnico delovno razmerje ali ne, temveč za vprašanje, ali je delo tožnice pri njem imelo vse elemente delovnega razmerja. Opravljanje neke dejavnosti v nasprotju s predpisi („na črno“) ima lahko za posledico odgovornost nosilca take dejavnosti oziroma delodajalca, ne more pa samo po sebi vplivati na pravice delavca, ki stalno (neprekinjeno) opravlja enaka dela več let za določeno plačilo.

Tožnica ne uveljavlja obstoja delovnega razmerja pri M. G. v dejavnosti čevljarstva, torej obrtni dejavnosti, ki jo je imel ta prijavljeno in na podlagi katere je bil sam zavarovan. Po ugotovitvah sodišča pa je M. G. opravljal tudi dejavnost perutninarstva (po uporabnem dovoljenju za objekt z dne 21. 6. 1977 dejavnost vzreje kokoši nesnic). Zmotno je stališče v izpodbijani sodbi, da je irelevantno, ali gre za kmetijsko dejavnost in da za opravljanje te dejavnosti ne bi mogel sklepati delovnih razmerij. Že po Zakonu o delovnih razmerjih delavcev, ki delajo pri zasebnih delodajalcih (Uradni list SRS, št. 41/66), je bilo urejeno sklepanje delovnih razmerij t. i. kmetijskih delavcev (člen 34 in naslednji). Šlo je za delavce, ki opravljajo kmetijska in druga dela v zasebnih kmetijskih gospodarstvih in ne za zaposlene pri zasebnih obrtnikih po Zakonu o obrtnih delavnicah samostojnih obrtnikov (Uradni list SRS 5/46). Zato ni mogoče izključiti, da bi M. G. lahko sklenil delovno razmerje s tožnico kot kmetijsko delavko, ne glede na to, da je bil tudi zasebni obrtnik za dejavnost čevljarstva. Možnosti zaposliti delavca v obrtni delavnici za čevljarska dela in delavca v lastnem kmetijskem gospodarstvu za kmetijska dela, se ne izključujeta.

Glede na navedeno je za pravilno uporabo materialnega prava potrebno ugotoviti, ali je imelo delo tožnice v dejavnosti perutninarstva pri M. G. vse elemente delovnega razmerja. Šele potem bo mogoče odločiti, ali se ji sporno obdobje šteje v zavarovalno dobo in nato tudi o pravicah iz pokojninskega zavarovanja, ki jih tožnica uveljavlja.

Glede na navedeno je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo zaradi česar je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Ker zato ni pogojev za spremembo izpodbijane sodbe, je revizijsko sodišče reviziji ugodilo, v celoti razveljavilo sodbi sodišča druge in prve stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje bo moralo dopolniti dokazni postopek v navedeni smeri oziroma tako, kot mu je bilo naloženo že z razveljavitvenim sklepom Psp 234/99 z dne 5. 10. 2001.