Jedro

Že iz samega opisa pravnih postopkov v navedeni državi, v kateri je pritožnik v letu 2021 zaprosil za azil, je razvidno, da je imel dostop do azilnega upravnega postopka in sodnega postopka, da pa s pravnimi sredstvi, ki jih je vložil s pomočjo odvetnice, ni uspel. Tudi okoliščina, da je bilo zastopanje "samoplačniško", sama zase ne kaže na pomanjkljivost azilnega postopka. Kot izhaja iz 22. člena Direktive 2013/32/EU, mora država članica prosilcem na vseh stopnjah postopka, vključno po izdaji zavrnilne odločbe, na njihove lastne stroške (torej kot v pritožnikovem primeru) omogočiti učinkovito posvetovanje s pravnim ali drugim svetovalcem, medtem ko mora biti brezplačna pravna pomoč omogočena le za postopek pred sodiščem in le na zahtevo prosilca (20. člen navedene direktive).

Če je pritožnik za zdravstvene storitve moral plačati, pa prav tako ne pomeni, da v romunskem azilnem sistemu obstaja nedopustna pomanjkljivost, že zato, ker Direktiva 2013/33/EU ne zahteva, da države članice prosilcem za mednarodno zaščito vselej zagotovijo brezplačno zdravstveno varstvo. Tako jim je prepuščena možnost, da od prosilcev, ki imajo dovolj sredstev, zahtevajo, da krijejo stroške materialnih pogojev za sprejem in zdravstveno varstvo ali k njim prispevajo (četrti v zvezi s tretjim odstavkom 17. člena navedene direktive).

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo, vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-5602/2024/8 (121-11) z dne 25. 2. 2025. Navedeni organ je s tem sklepom zavrgel tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ki je Republika Slovenija ne bo obravnavala, saj bo tožnik predan Romuniji kot odgovorni državi članici na podlagi Uredbe Dublin III, predaja pa se bo izvršila najkasneje v šestih mesecih od 17. 12. 2024 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo, oziroma v osemnajstih mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo.

2.Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi pritrdilo presoji toženke, da v obravnavani zadevi ni bilo mogoče zaznati utemeljene domneve, da bi v Romuniji obstajale sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.

3.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sodbo vložil pritožbo zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve materialnega prava. Predlaga, naj Vrhovno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbi, podredno, naj razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Vrhovno sodišče najprej ugotavlja, da ni sporno, da je Romunija odgovorna država članica za pritožnikov ponovni sprejem na podlagi točke d) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, po kateri je odgovorna država članica zavezana pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, katere prošnjo je zavrnila in ki je podala prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. Kot navaja sam pritožnik, je bila njegova prošnja v Romuniji zavrnjena, ta država pa je nesporno sprejela pristojnost za njegovo obravnavo na podlagi navedene določbe uredbe.

7.Glavnina pritožbenih navedb je izražanje splošnega nestrinjanja s presojo v izpodbijani sodbi, da ne obstojijo upoštevne ovire za pritožnikovo predajo Romuniji. Tako je že iz samega opisa pravnih postopkov v navedeni državi, v kateri je pritožnik v letu 2021 zaprosil za azil, razvidno, da je imel dostop do azilnega upravnega postopka in sodnega postopka, da pa s pravnimi sredstvi, ki jih je vložil s pomočjo odvetnice, ni uspel. Tudi okoliščina, da je bilo zastopanje "samoplačniško", sama zase ne kaže na pomanjkljivost azilnega postopka. Kot izhaja iz 22. člena Direktive 2013/32/EU, mora država članica prosilcem na vseh stopnjah postopka, vključno po izdaji zavrnilne odločbe, na njihove lastne stroške (torej kot v pritožnikovem primeru) omogočiti učinkovito posvetovanje s pravnim ali drugim svetovalcem, medtem ko mora biti brezplačna pravna pomoč omogočena le za postopek pred sodiščem in le na zahtevo prosilca (20. člen navedene direktive).

8.Glede na navedeno in ko je bil pritožniku po lastnih navedbah zagotovljen dostop do postopka mednarodne zaščite v Romuniji tudi v zvezi s ponovno vloženim zahtevkom ter upoštevaje, da v obravnavanem postopku ni bilo ugotovljeno, da so se razmere v Romuniji na področju obravnave prošenj za mednarodno zaščito od tedaj kakorkoli spremenile, pritožbeno sodišče zavrača pritožbeno trditev, da Romunija ne spoštuje načela nevračanja.

9.Kar zadeva pogoje za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, se je prvostopenjsko sodišče oprlo na poročilo romunskega ombudsmana iz leta 2023, ki ga je ocenilo kot kredibilen in zanesljiv vir glede razmer v azilnih domovih v Bukarešti. Ugotovilo je, da so v centrih določene pomanjkljivosti, vendar razmere niso tako slabe, da bi bilo lahko govora o nečloveškem ali ponižujočem ravnanju.

10.Na drugačen zaključek sodišča ne morejo vplivati pritožbene navedbe, da so bivalni pogoji v nastanitvenih centrih v Romuniji slabi (kar naj bi izhajalo iz poročila AIDA za Romunijo). Navedeno ne zadošča, saj so ovira za predajo lahko le razmere, ki so neustrezne do te mere, da pomenijo za prosilce, ki živijo v takih nastanitvenih kapacitetah, že nečloveško ravnanje. To pa v pritožbi ni zatrjevano. Poleg tega pritožnik ne oporeka presoji sodišča prve stopnje, da si v enem dnevu, ko je bival v azilnem domu, ni mogel ustvariti realne predstave o dejanskih razmerah v teh domovih. Zato zgolj z navedbo, da v letu 2021, ko je podal prošnjo za mednarodno zaščito, ni smel bivati v nastanitvenem centru oziroma zanj niso imeli prostora, ne more izpodbiti ugotovitev iz poročila romunskega ombudsmana, ki obravnavajo razmere v azilnih domovih v Bukarešti po tem, ko jo je pritožnik že zapustil.

11.Pritožnik v pritožbi izpostavlja, da mu v Romuniji niso bile nudene zdravstvene storitve, čeprav je imel življenjsko nevarno obolenje (vnetje slepiča). Te trditve je zavrnilo že sodišče prve stopnje, ki je na podlagi pritožnikove izjave ugotovilo, da je imel v zvezi z vnetjem slepiča dve operaciji. Zdravljenje mu je bilo torej omogočeno in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. Če je za zdravstvene storitve moral plačati, pa prav tako ne pomeni, da v romunskem azilnem sistemu obstaja nedopustna pomanjkljivost, že zato, ker Direktiva 2013/33/EU ne zahteva, da države članice prosilcem za mednarodno zaščito vselej zagotovijo brezplačno zdravstveno varstvo. Tako jim je prepuščena možnost, da od prosilcev, ki imajo dovolj sredstev, zahtevajo, da krijejo stroške materialnih pogojev za sprejem in zdravstveno varstvo ali k njim prispevajo (četrti v zvezi s tretjim odstavkom 17. člena navedene direktive).

12.Pritožnik še navaja, da je sodišče prve stopnje le njemu naložilo predložitev overjenega prevoda izsledkov AIDA poročila za Romunijo (kar je tudi storil), ne pa tudi toženki ter da gre za neenako obravnavo. Vrhovno sodišče s tem v zvezi ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje pri dokazni listini toženke, to je poročilu, ki je bilo izvorno pripravljeno v angleškem jeziku (priloga B3), zadovoljilo z njenim prevodom v odgovoru na tožbo (l. št. 17 in 18), kjer je v slovenskem jeziku povzela del poročila, na katerega se je sklicevala. Razvidno je tudi, da je v določenem delu enako ravnal pritožnik v tožbi in v slovenščini navedel vsebino zanj relevantnega dela poročila AIDA (na 4. strani tožbe, ki ga je označil kot prilogo 3). Trditev o neenaki obravnavi je torej utemeljena, kar pa ni vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe.

13.Glede na navedeno in ker druge pritožbene navedbe ne morejo vplivati na odločitev, podani pa niso niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (76. člena ZUS-1).

-------------------------------

1Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).

2Listina Evropske unije o temeljnih pravicah.

3Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev).

4Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev).

Zveza:

Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite - člen 22 Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (2013) - člen 17, 17/3, 17/4

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.