Jedro

Protipravnost se nanaša na razloge v odločilnih dejstvih, v katerih mora biti vsebina listin ali zapisnika o izpovedbah pravilno povzeta in ne na pravilnost odločilnih dejstev kot so bila v razlogih sodbe ugotovljena.

Izrek

I. Pritožba zagovornikov obdolženega B.K. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženega se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je kot sodišče prve stopnje 13. 2. 2017 obdolženega B.K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu po 57. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen 5 mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja in pod posebnim pogojem, po katerem mora oškodovanemu samostojnemu podjetniku M.H. vrniti premoženjsko korist v višini 2.486,07 EUR v roku 10 mesecev od pravnomočnosti sodbe, sicer utegne biti pogojna obsodba preklicana in določena kazen izrečena. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) mora obdolženi vrniti stroške tega postopka in plačati sodno takso ter potrebne oškodovančeve izdatke, kakor tudi nagrado in potrebne izdatke njegovega pooblaščenca. Končno, oškodovancu je bil po drugem odstavku 105. člena ZKP prisojen premoženjskopravni zahtevek v višini 2.486,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, medtem ko je bil oškodovanec v presežku s tem zahtevkom napoten na pravdo. Navedeno je bilo izrečeno s sodbo I K 35804/2013, v kateri je bila hkrati po 1. točki 357. člena ZKP zavrnjena obtožba, po kateri bi naj storil še kaznivo dejanje poslovne goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 228. člena KZ-1, in ko je bilo po prvem odstavku 96. člena ZKP sklenjeno, da stroški kazenskega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni obdolženčevi izdatki in nagrada ter potrebni izdatki obdolženčevega zagovornika obremenjujejo proračun, oškodovanec pa je bil po tretjem odstavku 105. člena ZKP s premoženjskopravnim zahtevkom napoten na pravdo.

2. Zoper sodbo, v njenem obsodilnem delu so se pritožili obdolženčevi zagovorniki zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona, zmotne "ali" nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji, premoženjskopravnem zahtevku in stroških kazenskega postopka. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da sodbo spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti ter odloči, da stroški kazenskega postopka obremenjujejo proračun ali sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožniki uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker zapisnik o zaslišanju priče D.E. ne daje podlage za ugotovitev, da je obdolženi že kmalu po sklenitvi vedel, da zaveze iz pogodbe ne bo izpolnil. 5. Če je bila s takšno obrazložitvijo mišljena tako imenovana protispisnost, je treba opozoriti, da se ta nanaša na razloge sodbe o odločilnih dejstvih, v katerih mora biti vsebina listin ali zapisnikov o izpovedbah pravilno povzeta in ne na pravilnost odločilnih dejstev, kot so bila v razlogih sodbe ugotovljena. Gre za dva različna predmeta presoje, ki zato in zaradi pogojenosti drugega s prvim ne moreta biti enotno obravnavana kot to še izhaja iz pritožbene obrazložitve, ampak vsak zase ter na način, po katerem bo navedena razlika jasno razvidna. Tako pa uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni bila obrazložena, niti je ni pritožbeno sodišče ugotovilo po uradni dolžnosti (1. točka prvega odstavka 383. člena ZKP).

6. Različno kot zgoraj, pritožniki uveljavljanih kršitev kazenskega zakona niso identificirali, pritožbeno sodišče jih v pritožbeni obrazložitvi ni zasledilo in tudi kršitev, ki bi bile obdolžencu v škodo, po uradni dolžnosti ni ugotovilo (2. točka prvega odstavka 383. člena ZKP).

7. Jedro pritožbene obrazložitve v zvezi z ugotovljenimi odločilnimi dejstvi je sklicevanje na obdolženčev zagovor, po katerem do neizpolnitve obveznosti z njegove strani ni prišlo po njegovi volji (goljufivega namena), ampak zaradi neugodnih poslovnih razmer, na katere sam ni mogel vplivati. Zadnje je bilo potrjeno z izpovedbo priče D.E., medtem ko oškodovančeva izpovedba glede obdolženčeve nedosegljivosti nima tolikšne izkustvene opore, da bi bilo mogoče na njeni podlagi navedeni namen zanesljivo ugotoviti. Podobno velja za izpovedbo priče S.Č., ki dejansko o konkretnem predmetu obtožbe ni vedel ničesar povedati, glede sredstev, ki jih je obdolženi v obravnavanem obdobju prejemal pa je bil prezrt časovni razpon, kakor tudi, da so bila namenjena preživljanju družine in obveznostim, ki jih je kot samostojni podjetnik prav tako moral izpolnjevati.

8. Pritožbeno sodišče ne more zanikati, da obdolženčev zagovor v delu ne bi bil potrjen, kar pa še ne pomeni, da bi mu moralo sodišče prve stopnje slediti. Strinjati se je namreč z izhodiščem, da če je v razmerju med obdolženčevo gospodarsko družbo in oškodovancem prišlo do nenadejanega preobrata, zaradi katerega obdolženi pogodbenih obveznosti ni mogel (več) izpolnjevati, tudi v razmerju ni smel vztrajati. Ker pa je oziroma, ker razmerja z oškodovancem ni na novo uredil, do česar bi moralo priti na njegovo pobudo, je jasno, da pogodbenih obveznosti ni hotel izpolniti ter da je v posledici za oškodovanca nastala premoženjska škoda. Oškodovančeva izpovedba in izpovedba priče S.Č. ter ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi s prejetimi sredstvi, se tako izkažejo za dopolnjujoče, pri čemer je opozoriti, da oškodovanec, ki je svoj del obveznosti v razmerju do obdolženčeve gospodarske družbe nedvomno izpolnil, drugače kot je, ni bil dolžan ravnati, da izpovedba priče S.Č. že kaže na vzorec v obdolženčevem ravnanju, prejeta sredstva pa končno, da poslovno ni propadel ter da v izpolnitvi obveznosti ali v prenovi razmerja z oškodovancem ni bil tako onemogočen, kot je v zagovoru poskušal prepričati.

9. Pritožniki štejejo izrečeno kazensko sankcijo po vrsti in višini za prestrogo. Obteževalne in olajševalne okoliščine niso bile pravilno upoštevane, kazenska sankcija sama pa odstopa od dosedanje prakse.

10. Z izjemo obdolženčeve neobsojenosti, ki jo je sodišče prve stopnje po razumljivih razlogih nedvomno upoštevalo kot olajševalno okoliščino, druge neupoštevane olajševalne okoliščine ter nepravilno ocenjene obteževalne okoliščine v pritožbeni obrazložitvi niso konkretizirane, kot ni bila konkretizirana sodna praksa v drugih zadevah, ki s težo dejanja in obdolženčevo krivdo v tej zadevi nima veliko opraviti.

11. Čemu odločba o premoženjskopravnem zahtevku ni pravilna, pritožniki niso obrazložili, zaradi česar pritožba v tem delu, glede na predpisane meje iz prvega odstavka 383. člena ZKP ni bila preizkušena. Je pa bila na koncu preizkušena odločba o stroških kazenskega postopka, ki bi po pritožbeni obrazložitvi morala temeljiti na prvem odstavku 97. člena ZKP. To je napačno, ker je treba razlikovati med plačnikom nagrade in potrebnih izdatkov oškodovančevega pooblaščenca, ki je praviloma zastopani in tistim, ki te stroške dokončno nosi (gl. Horvat Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 227). V primeru obsodilne sodbe, oškodovančeve potrebne izdatke ter nagrado in potrebne izdatke oškodovančevega pooblaščenca nosi obdolženi, celo tako, da ga te dolžnosti ni mogoče oprostiti (prvi in četrti odstavek 95. člena ZKP).

12. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri preostalem preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi zagovornikov obdolženega B.K. odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

13. Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena in četrtem odstavku 95. člena ZKP ter je posledica obdolženčevih premoženjskih razmer, dolžnosti preživljanja mladoletnih otrok in dejstva, da je že dolžan vrniti oziroma plačati stroške, nastale v postopku pred sodiščem prve stopnje.