Up-66/04 - 6

12. 7. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe mlad. A. A. iz Ž., ki jo zastopa zakonita zastopnica B. B. iz Z., na seji senata dne 5. julija 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 114/2001 z dne 6. 11. 2003 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 249/2000 z dne 29. 11. 2000 v zvezi z odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 356-02-111/99 z dne 6. 11. 2000 in v zvezi z odločbo Ministrstva za okolje in prostor, Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote Ljubljana, št. 356.2-925/99-ZB z dne 25. 10. 1999 se ne sprejme, v delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

Urbanistična inšpekcija je mladoletni investitorki, ki jo je v postopku zastopala mati kot zakonita zastopnica, naložila, naj ustavi nadaljevanje gradnje stanovanjske hiše, dokler si ne pridobi gradbenega dovoljenja. Njeno pritožbo zoper to inšpekcijsko odločbo je zavrnilo Ministrstvo za okolje in prostor. Pravno sredstvo zoper njegovo odločitev je zavrnilo Upravno sodišče in pritožbo zoper to odločitev tudi Vrhovno sodišče.

Pritožnica, ki jo zastopa mati, izpodbija navedene odločitve upravnih organov in sodišč. Navaja, da je bila v času odločanja urbanistične inšpekcije stara šest let in poslovno nesposobna. Urbanistična inšpekcija naj bi ji zato ne smela ničesar naložiti ali prepovedati. Škodo, ki jo povzroči otrok, naj bi bili dolžni poravnati starši. V kazenskem pravu naj bi se pravne posledice sodbe nanašale na obdolženca in ne na njegovega zagovornika. Izpodbijane odločbe upravnih organov in sodišč naj bi ji prepovedale nadaljevanje gradnje, čeprav je otrok, zato so nične. Država naj tudi ne bi zagotavljala možnosti za zakonito pridobitev gradbenega dovoljenja. Postopek njegove izdaje naj bi se vlekel, saj je Župan v njem terjal nesorazmerno visok komunalni prispevek. Ker naj bi že kupila gradbeni material, je v skrajni sili začela graditi, zato je protipravnost njenega ravnanja izključena. Po stališču pritožnice so izpodbijane odločitve upravnih organov in sodišč v neskladju z načeli pravne države (2. člen Ustave). V postopku naj bi jo nezakonito obravnavali drugače kot obravnavajo otroke njene starosti, saj v njem ni mogla uveljaviti svojih pravic, glede na to, da so grobo posegli v njeno osebno dostojanstvo in ji odrekli pravno varnost, ki je niti s pravnimi sredstvi ni mogla uveljaviti. Po mnenju pritožnice sodišči tudi nista zagotovili nepristranskega in poštenega sojenja v razumnem roku. Zatrjuje kršitve drugega odstavka 14. člena in določb 15., 21., 22., 23. in 34. člena Ustave. Ker Ustava v 8. členu nalaga neposredno uporabo ratificiranih in objavljenih mednarodnih pogodb, naj bi bila kršena tudi prvi odstavek 6. člena in 13. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP).

B.

Ustavna pritožnica zmotno razume pravno naravo ustavne pritožbe, ko skuša v njej uveljaviti svojo razlago prava, s katero v upravnem sporu ni uspela. Ustavno sodišče ni instanca sodiščem in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja in pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijane odločbe preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njimi kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Ustava v 2. členu ne ureja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, temveč temeljna ustavna načela, zato se nanj za utemeljevanje ustavne pritožbe ni mogoče sklicevati. Ker je vsebina prvega odstavka 6. člena EKČP zajeta v 22. in 23. členu Ustave, vsebina 13. člena EKČP pa v četrtem odstavku 15. člena Ustave, je Ustavno sodišče pritožničine očitke o kršitvi konvencijskih pravic presojalo v okviru zatrjevanih kršitev ustavnih pravic.

Ustava v prvem odstavku 23. člena zagotavlja tudi pravico do neodvisnega in nepristranskega sojenja. Pravica iz 22. člena Ustave (ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave) pa zagotavlja, da sodišče vodi postopek tako, da je zadoščeno tudi zahtevi po enakopravnosti strank. Vendar pritožnica s pavšalno navedbo, da so jo v postopku obravnavali drugače, kot obravnavajo otroke njene starosti, kršitve teh pravic ni izkazala. Glede na njene navedbe v ustavni pritožbi bi Ustavno sodišče lahko presojalo le, ali so izpodbijane odločitve tako očitno napačne ter brez razumne pravne utemeljitve, da bi jih bilo mogoče označiti za samovoljne ali arbitrarne, kar bi pomenilo kršitev 22. člena Ustave. Vendar tega izpodbijanim odločbam ni mogoče očitati. Upravna organa in sodišči so svoje odločitve utemeljili z razumnimi pravnimi argumenti. Pojasnili so, da je imela pritožnica vse tri lastnosti, ki jih mora imeti stranka v upravnem postopku. Pri tem ima sposobnost biti stranka v upravnem postopku (pravno sposobnost) vsak, ki je lahko imetnik oziroma nosilec (subjekt) pravic in obveznosti, o katerih se odloča v upravnem postopku. Procesna sposobnost predpostavlja obstoj pravne sposobnosti in pomeni sposobnost samostojno nastopati in opravljati dejanja v postopku. Ker zaradi mladoletnosti investitorka ni imela procesne sposobnosti, jo je v postopku pravilno zastopala njena mati kot zakonita zastopnica. Stvarna legitimacija je izhajala iz določbe druge alineje prvega odstavka 91. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 34/84 in nasl. – ZGO), ki je nalagala gradbenemu inšpektorju, da odredi ustavitev gradnje, če investitor nima potrebnega gradbenega dovoljenja. Odločilno je torej, da investitorka ni imela potrebnega gradbenega dovoljenja in da je bila zaradi mladoletnosti pravilno zastopana. Morebitne spore glede izdaje gradbenega dovoljenja pa mora reševati v okviru tega postopka in ne v inšpekcijskem postopku, ker gre za dva ločena postopka pri dveh različnih upravnih organih. Njeni očitki o ravnanju države in Župana zato na izpodbijane odločitve ne morejo vplivati.

Zgolj dejstvo, da pritožnica ni uspela s pravnimi sredstvi zoper odločitev urbanistične inšpekcije, samo po sebi ne pomeni kršitve uresničevanja in omejevanja pravic (15. člen Ustave), načel varstva človekove osebnosti in dostojanstva (21. člen Ustave) in pravice do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen Ustave). Za kršitev teh pravic bi šlo, če bi upravna organa ali sodišči zakon uporabili tako, da bi mu dali vsebino, ki bi bila v nasprotju z Ustavo. Za tak primer pa v obravnavani zadevi očitno ne gre.

Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

Kolikor pritožnica glede inšpekcijskega nadzora opozarja tudi na sojenje v razumnem roku, po vsebini uveljavlja kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Vendar Ustavno sodišče ugotavlja, da ustavna pritožba v tem delu ni dopustna. Ker je sodni postopek, v katerem naj bi bila kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, že končan, kršitve te pravice v tem postopku ni več mogoče odpraviti. Povračilo morebitne škode, ki bi bila storjena s kršitvijo ustavnih pravic, lahko prizadeta stranka zahteva v postopku pred pristojnim sodiščem (26. člen Ustave). Ker navedene oblike pravnega varstva pritožnica ni izčrpala, je Ustavno sodišče ustavno pritožbo v tem delu zavrglo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena in druge alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. V delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, se je za sprejem ustavne pritožbe v obravnavo izrekel sodnik dr. Ciril Ribičič. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan