Jedro

Kot izhaja iz obtožnega akta okrožnega državnega tožilca je obdolženec z namenom, da bi si pridobil protipravno premoženjsko korist, bančno kartico uporabil najprej pet krat na bančnem avtomatu, nato pa še sedemkrat za nakup različnih artiklov v trgovinah. Takšno ravnanje je državna tožilka nepravilno pravno opredelila kot dve kaznivi dejanji in sicer kot kaznivo dejanje zlorabe bančne kartice po II. odstavku 253. člena KZ in goljufije po I. odstavku 217.člena KZ, saj gre očitno le za eno (nadaljevano) kaznivo dejanje po II.

odstavku 253. člena KZ. Ker senat sodišča prve stopnje ob reševanju ugovora zoper obtožnico ni vezan na pravno presojo dejanja, ki jo je tožilec navedel v obtožnici (člen 279 ZKP), bi moral izvenobravnavni senat sodišča prve stopnje ugovor v celoti zavrniti kot neutemeljen.

Ker pa je ugovoru obdolženca deloma ugodil in kazenskega postopka v delu pod točko 2 obtožbe ni dopustil in postopek ustavil, je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in ugovor zoper obtožnico tudi v tem delu zavrnilo kot neutemeljen. Uporaba bančne kartice na bančnem avtomatu je že pojmovno popolnoma izenačena z uporabo bančne kartice za nakupe v trgovinah ali plačila storitev.

Izrek

Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se obdolženčev ugovor zoper obtožnico tudi glede opisanega ravnanja pod točko II obtožnice (pravno opredeljenega kot kaznivo dejanje goljufije po členu 217/I KZ), zavrne kot neutemeljen.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom je senat sodišča prve stopnje deloma ugodil ugovoru obdolženca zoper obtožnico Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani, opr.št. Kt (1) 3010/04 z dne 19.5.2005 in kazenski postopek v delu pod točko 2 obtožbe ne dopustil in ga ustavil. Zoper takšno odločitev se je glede ustavljenega postopka pritožila okrožna državna tožilka zaradi kršitve kazenskega zakona in predlagala, naj sodišče druge stopnje izpodbijani sklep razveljavi in obtožbo v celoti dopusti.

Pritožba je utemeljena.

Pravno napačno je razlogovanje državne tožilke v pritožbi, da obdolženčevega ravnanja, kot je opisano pod točko 2 obtožbe, ni mogoče opredeliti kot ravnanje po 2. odstavku 253. člena KZ, ker je obdolženec uporabljal plačilno kartico, ki nima lastnosti kreditne kartice in bi torej opisano ravnanje bilo mogoče opredeliti po 2. odstavku 253. člena KZ le v primeru, če bi obdolženec uporabljal kreditno kartico. Kljub vsemu pa se državna tožilka utemeljeno zavzema za drugačno odločitev, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu saj ni dvoma, da senat ni ravnal pravilno, ko je kazenski postopek glede ravnanja obdolženca, opisanega pod točko 2 obtožnice, ustavil. V kolikor gre pri storilcu kaznivega dejanja po 2. odstavku 253. člena za popolno enak obarvan naklep kot po 1. odstavku tega člena, ni pomembno, ali je storilec uporabljal bančno ali kreditno kartico, saj je razlika med obema le v pravnih posledicah uporabe v zvezi z vprašanjem, kdaj bi moral imeti imetnik na svojem bančnem računu kritje (ob plačilu ali ob dospetju). Ker iz zbranih podatkov v spisu, nenazadnje pa tudi iz samega opisa ravnanja obdolženca v obravnavanem primeru jasno izhaja, da je obdolženec svojo bančno kartico najprej uporabljal v časovnem razdobju od 7.10. do 20.10.2003 na bankomatih tako, da je dvigoval gotovino, nato pa z isto kartico od 20.10. do

27.10.2003 kupoval blago in plačeval različne storitve v trgovinah, je v obeh primerih lahko ravnal le z enakim obarvanim naklepom pridobiti si protipravno premoženjsko korist. Zato ni dvoma, da je bila v opisanem primeru bančna kartica v celoti izenačena s plačilno kartico, saj je bančno kartico obdolženec uporabljal na popolnoma enak način, kot bi uporabljal kreditno kartico. Zato je zmotna ocena pritožnice, da je obdolženec ob nadaljevanju enakega ravnanja storil temeljno kaznivo dejanje goljufije, kot je opredeljeno v določbi 217. člena KZ, s predhodnim ravnanjem pa posebno obliko tega kaznivega dejanja (po čl. 253 KZ).

Istočasno pa je tudi napačna odločitev senata v izpodbijanem sklepu, da je potrebno postopek v tem delu ustaviti. Senat namreč že sam pravilno ugotavlja, da je tudi glede drugoopisanega ravnanja podan utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje po II. in I. odstavku 253. člena KZ. Ker po določbi 279. člena ZKP senat ni vezan na pravno presojo dejanja, ki jo je tožilec navedel v obtožnici ter je istočasno opisano ravnanje obdolženca pod točko 2 brez težav mogoče subsumirati pod zakonske znake kaznivega dejanja, s katerim je državna tožilka opredelila ravnanje obdolženca, opisano pod točko 1 obtožnice, je bilo potrebno pritožbi državne tožilke ugoditi in izpodbijani sklep spremeniti na način, razviden iz izreka te odločbe.