Jedro

Obdolženemu niti v skupnem (enotnem) ni bila izrečena dolgotrajna kazen, ki bi mu onemogočala izvrševanje očetovske skrbi do mere, ko bi se to že odražalo na razvoju otrok oziroma jih na kakšen drug negativen način zaznamovalo.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženega se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Murski Soboti je kot sodišče prve stopnje 19. 4. 2022 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1. Za prvo kaznivo dejanje mu je določilo kazen 5 mesecev zapora, za drugo kaznivo dejanje pa kazen 2 meseca in 15 dni zapora, nakar mu je po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen 7 mesecev zapora. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bil oškodovani gospodarski družbi prisojen premoženjskopravni zahtevek v višini 6.835,76 EUR, ki jih obdolženi mora plačati v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe. Vrnitve stroškov kazenskega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in plačila sodne takse je bil obdolženi po četrtem odstavku 95. člena ZKP oproščen. To je vsebina izreka, izdanega v sodbi I K 51860/2020. 2. Zoper sodbo se je pritožila obdolženčeva zagovornica zaradi odločbe o kazenski sankciji s predlogom, da sodišče druge stopnje sodbo v tem delu spremeni tako, da obdolženemu izreče nižjo kazen.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnica nasprotuje odločbi o kazenski sankciji z obrazložitvijo, po kateri je sodišče prve stopnje pri odmeri kazni v preveliki meri upoštevalo obdolženčevo predhodno obsojenost, ki izvira iz časov, ko je obdolženi živel sam in na drugi strani v premajhni meri, da je zadnje kaznivo dejanje storil pred petimi leti ter da je sedaj že kmalu oče treh otrok, za katere mora po zakonu skrbeti.

5. Sodišče druge stopnje povzetim nasprotovanjem ne pritrjuje. Pritožnica namreč prezre skoraj izjemen obseg obdolženčeve predhodne obsojenosti za raznovrstna in istovrstna kazniva dejanja, zaradi katere časovna razdalja od zadnjega kaznivega dejanja nima tolikšnega vpliva na odmero kazni kot to izhaja iz pritožbene obrazložitve. Še zlasti, ker je bila obdolženemu skozi postopek dana možnost ravnanja v smeri odprave posledic storjenih kaznivih dejanj, ki je po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje ni izkoristil. Da bi to morebiti storil po izdaji napadene sodbe, iz pritožbene obrazložitve ne izhaja, medtem ko je bilo obdolženčevo očetovstvo, kot druga olajševalna okoliščina pri odmeri kazni v zadostni meri upoštevano. Obdolženemu niti v skupnem (enotnem) ni bila izrečena dolgotrajna kazen, ki bi mu onemogočala izvrševanje očetovske skrbi do mere, ko bi se to že odražalo na razvoju otrok oziroma jih na kakšen drug negativen način zaznamovalo.

6. Po obrazloženem, in ker sodišče druge stopnje pri preostalem preizkusu iz prvega odstavka 383. člena ZKP ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno samo paziti, je o pritožbi zagovornice obdolženega A. A. odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

7. Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena in četrtem odstavku 95. člena ZKP ter 11. členu Zakona o sodnih taksah. Obdolženi je poklicno izobražen, vendar je brez zaposlitve in znanega premoženja. Hkrati je oče otrok, ki je na tem, da bo moral oditi na prestajanje zaporne kazni.