Jedro

Za nično ni mogoče izreči odločbe, ki ni bila izdana in ki zaradi neizdaje ni začela pravno učinkovati. Odločba pa se šteje za izdano z dnem vročitve stranki. Ker je izterjava sodnih taks zastarala, tožnik nima pravnega interesa za pritožbo zoper sklep, s katerim sodišče tožnika ni oprostilo plačila sodnih taks, zato se taka pritožba kot nedovoljena zavrže.

Izrek

1. Revizija zoper 3. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa se zavrne. 2. Pritožba zoper 4. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na podlagi 41. člena Zakona o upravnem sporu ( ZUS, Uradni list RS, št. 50/95 in 70/00) združilo zadevi, št. U 1166/2003 in št. U 1477/2003, v en postopek, ki ga je nato vodilo pod št. U 1166/2003 (1. točka izreka sodbe in sklepa); na podlagi 4. točke 34. člena ZUS zavrglo tožnikovo tožbo z dne 3.7.2003 (2. točka izreka sodbe in sklepa); na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožnikovo tožbo z dne 29.8.2003 (3. točka izreka sodbe) in sklenilo, da se tožnika ne oprosti plačila sodnih taks (4. točka izreka sodbe in sklepa).

V obrazložitvi sodbe in sklepa sodišče prve stopnje navaja, da je tožnik dne 3.7.2003 vložil tožbo zaradi molka tožene stranke po določbah 26. člena ZUS. Dne 29.8.2003 pa je tožnik vložil novo tožbo zoper kasneje izdano odločbo tožene stranke. Sodišče je zato vsebinsko obravnavalo tožnikovo drugo tožbo, tožbo zaradi molka pa zavrglo, saj je podlaga za tako tožbo zaradi kasneje izdane odločbe odpadla. Po presoji sodišča prve stopnje pa tožnikova tožba z dne 29.8.2003, s katero tožnik izpodbija odločbo tožene stranke z dne 9.7.2003, ni utemeljena. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote Jesenice z dne 3.3.2003, s katero je upravni organ prve stopnje zavrgel tožnikovo pritožbo, vloženo zoper odločbo istega organa z dne 18.10.1996. Odločitev tožene stranke in upravnega organa prve stopnje je po presoji sodišča prve stopnje pravilna. Iz podatkov upravnega spisa namreč izhaja, da odločba z dne 18.10.1996 ni bila vročena ne tožniku in ne njegovemu očetu. Temu ne ugovarja niti tožnik, saj se je, kot sam navaja, z navedeno odločbo seznanil šele pri pregledu spisa in je dne 12.2.2003 prejel le fotokopijo odločbe. Ker sporna odločba v postopku še ni bila izdana, saj se upravna odločba šteje za izdano s trenutkom vročitve stranki, in ker postopek v tej upravni zadevi še ni končan, je odločitev upravnega organa in tožene stranke pravilna. Sodišče še dodaja, da iz podatkov upravnih spisov ne izhaja, da je bila navedena sporna odločba poslana zemljiški knjigi, kot to v tožbi zatrjuje tožnik. Tega ne potrjujejo niti izpiski iz zemljiške knjige, ki se nahajajo v spisu. Ker tožnik v potrditev teh svojih navedb tudi ni predložil nobenih dokazov, sodišče tem navedbam ni moglo slediti. Sodišče prve stopnje je tožniku še pojasnilo, da za odločanje o kazenski odgovornosti upravnega organa in njegovih uslužbencev ni pristojno. V tem upravnem sporu pa tudi niso izpolnjeni pogoji za odločanje o tožnikovem odškodninskem zahtevku. Sodišče prve stopnje tožnika tudi ni oprostilo plačila sodnih taks. Tožnik namreč na poziv sodišča, naj sodišču v skladu s 13. členom ZST posreduje predpisane listine, zahtevanih listin ni predložil. Na podlagi podatkov v spisu pa je sodišče zaključilo, da s plačilom sodnih taks ne bodo občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se tožnik preživlja.

Tožnik vlaga pritožbo zoper 3. in 4. točko izpodbijane sodbe in sklepa. V pritožbi navaja, da je sodišče kršilo določbe 16., 35. in 38. člena ZUS, določbo 7. člena in določbo 3. in 4. odstavka 224. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), določbo 4. in 25. člena Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (ZDKG) in določbe 279., 280. in 281. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 89/99, 70/00 in 52/02) in da ni odločilo v mejah tožbenega zahtevka. Navaja, da je bila kmetija B. zaščitena z Odlokom zaščitenih kmetij. Upravna enota Jesenice je dne 18.10.1996 izdala sporno odločbo, ki nikoli ni bila vročena lastniku zaščitene kmetije, saj je lastnik pokojni. Ker ZDKG določa, da se odločba vroči lastniku zaščitene kmetije, je iz navedenega vzroka nevročena odločba z dne 18.10.1996 nična, zato bi jo moralo sodišče v skladu s 35. členom ZUS odpraviti. Ker je rok za preverbo zaščitene kmetije po ZDKG že potekel, je tudi brezpredmeten postopek, ki ga vodi Upravna enota Jesenice, na podlagi dopisa sodišča za potrebe zapuščinskega postopka. V nadaljevanju navaja, da sporna odločba ni le osnutek odločbe. Odločba sicer res ni bila vročena pokojnemu lastniku kmetije, bila pa je vročena njegovemu sinu, to je tožniku, kar izhaja iz listin v sodnem spisu. Zato je tožnik upravičen voditi ta postopek. Sodišče je svojo odločitev tudi nezakonito oprlo na 59. člen ZUS, saj nevročena odločba nima pravnega učinka, zato taka odločba ne more biti pravilna in na zakonu utemeljena, kot to določa 59. člen ZUS. Glede predloga za oprostitev plačila sodnih taks pa navaja, da je sodišču posredoval vse listine, ki jih je po zakonu lahko posredoval. K 1. točki izreka sodbe: Revizija ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel revizijo. Po določbi 1. odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče RS odloča o pravnih sredstvih, vloženih do 1.1.2007, po ZUS-1. Glede na določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1 je vrhovno sodišče ugotovilo, da pritožba tožeče stranke zoper 3. točko izreka sodbe ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po novem ZUS-1. Zato jo v skladu z isto določbo ZUS-1 obravnava kot pravočasno in dovoljeno revizijo. Izpodbijana 3. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje pa je v skladu z določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna dne 1.1.2007. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1) in se lahko vloži zaradi bistvenih kršitev določb postopka upravnega spora iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 85. člena ZUS-1). Vrhovno kot revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

Tožnik v pritožbi, sedaj reviziji, uveljavlja bistveno kršitev določb postopka upravnega spora po 2. odstavku 75. člena ZUS-1, ko navaja, da je sodišče kršilo določbe 4., 35. in 38. člena ZUS, ter določbo 7. člena ter 3. in 4. odstavka 224. člena ZPP v zvezi z 16. členom ZUS, vendar po presoji revizijskega sodišča ta revizijski ugovor ni utemeljen.

Kršitev v času odločanja veljavne določbe 4. člena ZUS bi bila v obravnavanem primeru lahko podana le v primeru, če bi sodišče v nasprotju z navedeno določbo tožniku odreklo sodno varstvo zaradi molka organa. Tožnik pa 2. točke izreka sodbe in sklepa, s katero je bila njegova tožba zaradi molka organa zavržena, ne izpodbija. Z izpodbijano 3. točko izreka sodbe pa je sodišče o tožnikovi tožbi zoper odločbo tožene stranke vsebinsko odločilo in jo kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče tako tožniku ni odreklo sodnega varstva in je zato sklicevanje tožnika na kršitev določbe 4. člena ZUS v tem primeru neutemeljeno. Če pa tožnik navedeno določbo povezuje z nevročitvijo in neizdajo odločbe upravnega organa z dne 18.10.1996, pa mu je treba pojasniti, da bi v tem primeru lahko sprožil upravni spor le po predhodno izvedenem postopku, kot ga je določal 26. člen ZUS.

Tudi tožnikova navedba, da bi moralo sodišče odločbo z dne 18.10.1996 v skladu s 35. členom ZUS, izreči za nično, ker naj bi bil zaradi nevročitve izpolnjen pogoj za izrek ničnosti po 279. členu, ni utemeljena. Za nično namreč ni mogoče izreči odločbe, ki sploh ni bila izdana in ki zaradi neizdaje niti ni začela pravno učinkovati. S presojo sodišča prve stopnje in obeh upravnih organov, da odločba z datumom 18.10.1996 ni bila izdana in zato nima pravnih učinkov, se revizijsko sodišče v celoti strinja. Iz v postopku ugotovljenega procesnega dejanskega stanja, ki med strankami niti ni sporno, namreč izhaja, da odločba tožnikovemu očetu nikoli ni bila niti poslana niti vročena. Tožnik sicer v pritožbi, sedaj reviziji, v nasprotju s svojimi dosedanjimi navedbami zatrjuje, da mu je upravni organ sporno odločbo vročil, vendar za take tožnikove navedbe v upravnih spisih ni podlage. Samo dejstvo, da je bila tožniku ob pregledu upravnega spisa, v nasprotju z določbo 6. odstavka 82. člena ZUP, dana kopija 7 let stare neizdane odločbe, pa tudi po presoji revizijskega sodišča ne predstavlja vročitev odločbe v smislu 5. odstavka 206. člena ZUP (1986) v zvezi z 324. členom ZUP in s tem pravno veljavno izdajo odločbe.

Neutemeljena je tudi tožnikova navedba, da sodišče ni odločilo v mejah tožbenega zahtevka in da je s tem kršilo določbo 38. člena ZUS. S tem, ko je sodišče prve stopnje tožnikovo tožbo v celoti zavrnilo, je namreč odločilo o vseh tožnikovih zahtevkih in v mejah zahtevkov. Za svojo odločitev je sodišče tudi navedlo utemeljene razloge in se v svoji obrazložitvi opredelilo do bistvenih tožnikovih tožbenih navedb. Do očitno neutemeljenih navedb ali predlogov pa se sodišče po ustaljeni sodni praksi niti ni dolžno posebej opredeljevati.

Revizijsko sodišče zavrača tudi pavšalno navedbo o kršitvi 7. člena in 2. ter 3. odstavka 224. člena ZPP. Te neobrazložene navedbe sodišče namreč ni moglo preizkusiti.

Ker je predmet tega spora procesni sklep o zavrženju tožnikove pritožbe, do uporabe določb ZDKG v tem postopku ni prišlo, zato ni utemeljena revizijska navedba o zmotni uporabi materialnega prav. Ker sodišče prve stopnje ni odločalo o zakonitosti neizdane odločbe z datumom 18.10.1996, tudi ni utemeljena tožnikova navedba o kršitvi določbe 59. člena ZUS, ki jo tožnik povezuje s to odločbo.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo zoper 3. točko izreka izpodbijane sodbe na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

K 2. točki izreka sklepa : Pritožba ni dovoljena.

Po določbi 1. odstavka 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3, Uradni list RS, št. 73/07), ki se na podlagi 1. odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki niso urejena v ZUS-1 (pred tem je identično določbo vseboval ZUS v določbi 16. člena), pritožba ni dovoljena, če pritožnik nima pravnega interesa za pritožbo. Pravni interes za pritožbo pa mora biti konkreten, kar pomeni, da si lahko pritožnik z odločitvijo sodišča izboljša svoj pravni položaj.

V tem primeru je tožnik sodno takso za dne 3.7.2003 vloženo tožbo plačal. Skupaj s tožbo, vloženo dne 29.8.2003, pa je podal tudi predlog za oprostitev plačila sodnih taks, ki mu sodišče prve stopnje ni ugodilo. Tožnikov predlog v skladu s 14. členom ZST učinkuje le za vloge in dejanja, za katere je taksna obveznost nastala tega dne ali pozneje. Vendar, ker je ob reševanju pritožbe pritožbeno sodišče ugotovilo, da je po samem zakonu nastopilo zastaranje zahtevati plačilo sodnih taks, tako za dne 29.8.2003 vloženo tožbo kot za sodbo in sklep z dne 21.12.2004 kot tudi za dne 2.2.2005 vloženo pritožbo (1. in 2. odstavek 9. člena ZST), in ker iz podatkov sodnega spisa izhaja, da sodne takse do dne odločanja pritožbenega sodišča niso bile odmerjene, tožnik nima pravnega interesa za pritožbo. Zaradi zastaranja izterjave sodnih taks si namreč s pritožbo svojega pravnega položaja, tudi kolikor bi s pritožbo uspel, ne more več izboljšati.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zoper 4. točko izpodbijanega sklepa na podlagi 1. točke 365. člena ZPP zavrglo.