Jedro

Vročitev tožbe toženi stranki (s.p.) v odgovor je bila opravljena v skladu z določbo četrtega odstavka 141. člena ZPP, ki določa, da se, v kolikor subjektu iz tretjega odstavka 139. člena tega zakona (med te subjekte spada tudi samostojni podjetnik) pisanja ni možno vročiti na naslovu, ki je vpisan v register, vročitev opravi na način iz tega člena (to je 141. člena ZPP), s tem, da se pisanje iz prvega odstavka tega člena oziroma obvestilo o vročitvi iz drugega odstavka tega člena pusti na naslovu, ki je vpisan v register. Toženec na naslovu, ki je vpisan v register, sicer ima predalčnik, vendar je le-ta neuporaben. Zato je vročevalec vročitev lahko opravil na podlagi drugega odstavka 141. člena kot takoimenovano neosebno vročitev, dejansko pa jo je opravil na podlagi določbe 142. člena ZPP o osebni vročitvi. Vročevalec je na ovojnici, ki vsebuje tožbo s pozivom na odgovor, posebej označil, da naslovnik nima predalčnika (namesto, da bi pravilno označil, da je predalčnik neuporaben), kar pa ni vplivalo na pravilnost vročitve. Ker je bila vročitev opravljena po pravilih o osebni vročitvi, se šteje, da tožena stranka na tožbo ni odgovorila, zato je bil izpolnjen temeljni pogoj za izdajo zamudne sodbe v skladu s prvim odstavkom 318. člena ZPP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku za obdobje od julija 2010 do vključno decembra 2010 obračunati nadomestilo plač in sicer od vsakomesečnega bruto zneska v višini 734,15 EUR, odvesti predpisane davke in prispevke in mu neto znesek izplačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. dne v naslednjem mesecu za znesek iz preteklega meseca do plačila ter za obdobje od januarja 2011 do 20. 11. 2011 obračunati nadomestila plač in sicer od januarja 2011 do vključno oktobra 2011 od vsakomesečnega bruto zneska v višini 748,10 EUR, za november 2011 pa v višini 374,05 EUR bruto, odvesti predpisane davke in prispevke in mu neto znesek izplačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. dne v naslednjem mesecu za mesec iz preteklega meseca do plačila. Kar je tožnik zahteval več ali drugače, to je obračun nadomestila plače za november 2011 v višini 374,05 EUR in izplačilo konkretnih neto zneskov ter zakonske zamudne obresti od 16. do 19. dne v naslednjem mesecu za znesek iz preteklega meseca, je zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v skupnem znesku 440,52 EUR v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila, pod izvršbo (II. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožuje toženec zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano zamudno sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da mu tožba ni bila vročena skladno z določilom 142. člena ZPP, ki določa, da se tožba vroča osebno. Navaja, da ima na naslovu A. prijavljen svoj s.p. in na tem naslovu že 7 let prejema pošto. Kot poklicni zidar je pretežno na terenu in na tem naslovu ne stanuje. Na tem naslovu pa stanuje tožnik in tudi drugi delavci. Navaja, da obvestila o prispelem pismu ni prejel, niti ni bilo obvestilo prilepljeno na vratih, kot trdi vročevalec. Meni, da je lahko kdorkoli obvestilo po pomoti ali namerno odstranil. Zato sodišče ni imelo razloga za izdajo zamudne sodbe, saj nista bila izpolnjena razloga iz 3. in 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP. V nabiralniku na A. 30 je dne 4. 3. 2013 našel obvestilo sodišča o sodbi in takoj nato tudi prevzel sodbo na matični pošti. Sodišče v 4. točki obrazložitve navaja, da je tožnik, zaradi poklicne bolezni upravičen do 100 % osnove nadomestila plače v času odsotnosti. Navaja, da je bil razlog za tožnikovo zadržanost z dela v zdravniški evidenci voden pod bolezen – 01 in ne kot poklicna bolezen – 03. To je razvidno iz kopij bolniških listov in odločbe o začasni nezmožnosti za delo. V tem primeru pripada delavcu 80 % nadomestila za zadržanost z dela. Navaja, da je bil tožnik pri tožencu zaposlen po pogodbi do 15. 7. 2010. 1. 6. 2010 ga je obvestil, da ima težave s hrbtenico in je nastopil bolniški stalež. V začetku julija 2010 ga je obvestil, da mora na še nadaljnje preiskave in ker se mu je pogodba iztekala, ga je prosil, da z njim sklene novo pogodbo o zaposlitvi. Njegovim prošnjam je ugodil in z njim 22. 6. 2010 sklenil novo pogodbo z veljavnostjo od 16. 7. 2010. Tožnik ni dostavljal redno bolniških listov in se tudi ni redno javljal, vendar mu odpovedi iz krivdnih razlogov ni podal. Navaja, da so se že v letu 2010 začele resne težave v gradbeništvu, zato mu je 20. 9. 2011 odpovedal delovno razmerje, vendar je na podlagi zahteve sindikata dne 21. 9. 2011 tožnika ponovno zaposlil. Dne 17. 10. 2011 pa ga je tožnik obvestil, da namerava prekiniti delovno razmerje z dnem 3. 11. 2011. Ob podpisu nove pogodbe dne 21. 9. 2011 mu je tožnik pisno potrdil, da s podpisom nove pogodbe prenehajo vse obveznosti po stari pogodbi, saj mu je dohodke kljub resnim težavam izplačeval tudi v obdobju od 16. 7. 2010 do 20. 9. 2011. S strani odvetnika tožnika je prejel 26. 3. 2012 odškodninski zahtevek za izplačilo 8.752,00 EUR. Ker je njegov račun z malo prekinitvami blokiran že več kot dve leti, se je poskušal z njim dogovoriti za poravnavo. Iz dogovora o delni poravnavi, ki jo je podpisal s tožnikom 15. 4. 2012 izhaja, da mu je izplačal do tega datuma 4.700,00 EUR. Ob podpisu dogovora o delni poravnavi se je tožnik zavezal, da bo svojemu odvetniku naročil, da odškodninski zahtevek zoper toženo stranko umakne, tega pa očitno ni naredil. Navaja še, da glede na slabo finančno stanje toženca do danes sredstev pri ZZZS ni uspel refundirati, prav tako na nima drugih prihodkov, s katerimi bi lahko poravnal še odprto razliko do tožnika, saj je gradbeništvo popolnoma propadlo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani (ugodilni) del zamudne sodbe v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala tožena stranka v pritožbi in skladno z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti in da je sprejelo materialnopravno pravilno in utemeljeno odločitev. V skladu z drugim odstavkom 338. člena ZPP se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

V 318. členu ZPP so določeni pogoji za izdajo zamudne sodbe. Tako je mogoče zamudno sodbo izdati le v primeru, če tožena stranka na odgovori na tožbo v roku 30 dni, kot ji to nalaga 277. člen ZPP, poleg tega pa morajo biti izpolnjeni še naslednji pogoji:

1. da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor,

2. da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati,

3. da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi in

4. da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana.

V predmetni zadevi je sporno vprašanje ali je bil ob izdaji zamudne sodbe izpolnjen pogoj pravilne vročitve tožbe toženi stranki. Sodišče prve stopnje je utemeljeno izdalo zamudno sodbo, ker so bili izpolnjeni vsi pogoji, določeni v 318. členu ZPP. Toženi stranki je bila tožba pravilno vročena v odgovor, vendar v roku iz 277. člena ZPP na tožbo ni odgovorila, čeprav jo je sodišče prve stopnje v skladu z določbo drugega odstavka 277. člena ZPP opozorilo na posledice v primeru, da ne bo odgovorila na tožbo v danem roku. Sodišče prve stopnje je vročitev tožbe toženi stranki opravilo v skladu z določbami 139. člena ZPP, ki v tretjem odstavku določa, da se subjektu vpisa v sodni register, samostojnemu podjetniku posamezniku ali pravni osebi, ki se vpisuje v register, vroča na naslovu, ki je vpisan v register. Neutemeljeni so očitki tožene stranke, da naj bi sodišče prve stopnje z nezakonitim postopanjem, to je z opustitvijo vročitve tožbe, onemogočilo obravnavanje pred sodiščem oziroma da ji je bila kršena pravica do enakega varstva pravic v postopku. Sodišče namreč ni postopalo nezakonito, ko je toženi stranki tožbo vročilo v skladu s citiranimi določbami ZPP, razlogi, zaradi katerih tožena stranka pisanje dejansko ni prejela (ker je prišlo do fikcije vročitve in vrnitve pisanja sodišču), pa so izključno na njeni strani in ne na strani tožnika oziroma na strani sodišča. Vročitev tožbe toženi stranki v odgovor je bila opravljena v skladu z določbo četrtega odstavka 141. člena ZPP, ki določa, da v kolikor subjektu iz tretjega odstavka 139. člena tega zakona (med te subjekte spada tudi samostojni podjetnik) pisanja ni možno vročiti na naslovu, ki je vpisan v register, se vročitev opravi na način iz tega člena (to je 141. člena ZPP), s tem, da se pisanje iz prvega odstavka tega člena oziroma obvestilo o vročitvi iz drugega odstavka tega člena pusti na naslovu, ki je vpisan v register. Toženec na naslovu, ki je vpisan v register, sicer ima predalčnik, vendar je le-ta neuporaben, zato je vročevalec vročitev lahko opravil na podlagi drugega odstavka 141. člena kot takoimenovano neosebno vročitev, dejansko pa jo je opravil na podlagi določbe 142. člena ZPP o osebni vročitvi. Vročevalec je na ovojnici, ki vsebuje tožbo s pozivom na odgovor, posebej označil, da naslovnik nima predalčnika (namesto, da bi pravilno označil, da je predalčnik neuporaben), kar pa ni vplivalo na pravilnost vročitve.

Ker je bila vročitev opravljena po pravilih o osebni vročitvi, se šteje, da tožena stranka na tožbo ni odgovorila in je zato sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe v skladu s prvim odstavkom 318. člena ZPP, utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku.

Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da iz dejstev, ki so navedena v tožbi, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, ta dejstva pa tudi niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik oziroma z dejstvi, ki so splošno znana. Tožba je bila toženi stranki pravilno vročena v odgovor in ker ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, so bili izpolnjeni vsi pogoji po prvem odstavku 318. člena ZPP za izdajo zamudne sodbe. Po navedeni zakonski določbi ima sodišče pooblastilo, da meritorno odloči o stvari le na podlagi zatrjevanih dejstev in ne na podlagi dokazanih dejstev, pri čemer je predmet preizkusa le to, ali zatrjevana dejstva niso v nasprotju s splošno znanimi dejstvi ali pa z dokazi, ki jih je predložil tožnik sam.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo tudi pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je bilo to pravilno uporabljeno. Iz navedb v tožbi izhaja, da je bil tožnik v delovnem razmerju po pogodbi o zaposlitvi s toženo stranko od 15. 9. 2007 do 20. 11. 2011 ter da mu tožena stranka od 1. 7. 2010 do 20. 11. 2011 ni izplačala nadomestila plače za upravičeno zadržanost od dela zaradi bolezni. Po določbi prvega odstavka 137. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) ima delavec pravico do nadomestila plače za čas odsotnosti v primerih in v trajanju določenih z zakonom ter v primerih odsotnosti z dela, ko ne dela iz razlogov na strani delodajalca. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedb v tožbi pravilno ugotovilo, da tožena stranka tožniku v spornem obdobju ni izplačala nadomestila plače za čas odsotnosti zaradi bolezni, zato je potrebno ugotoviti, da je sodišče prve stopnje utemeljeno izdalo zamudno sodbo, s katero je tožbenemu zahtevku ugodilo v obsegu, kot to izhaja iz izreka zamudne sodbe.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).