Jedro

Določilo 16. člena ZOR vsebuje kot standard takšno skrbno in pazljivo postopanje in vedenje, ki je potrebno, da se odvrne možna povzročitev škode drugim. Če se ugotovi, da ravnanje ni bilo takšno, če torej ni bila uporabljena potrebna oziroma zahtevana skrbnost, je bila navedena norma kršena oziroma je bila izpolnjena protipravnost kot predpostavka za nastanek odškodninske obveznosti.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da tožeči plača denarno odškodnino v znesku 700.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi. Hkrati je zavrnilo tožbeni zahtevek in tožniku naložilo, da toženki povrne pravdne stroške v višini 169.544,00 SIT z zamudnimi obrestmi.

Proti takšni odločitvi sta obe pravdni stranki vložili pravočasni pritožbi.

Tožeča stranka uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Meni, da je glede na konkretne okoliščine in glede na obstoječo sodno prakso upravičen do višje odškodnine iz naslova telesnih bolečin. Sodišče prve stopnje nepravilno ni upoštevalo trditve o obstoju postkomocijskega sindroma zaradi pretresa možganov. Izvedenec je svoje mnenje, da ni bil ugotovljen pretres možganov, vezal le na izvid kirurginje, v katerem je zapisano, da pritožnik ni imel nevrovaskularnih izpadov, ki lahko kažejo obstoj pretresa možganov. Iz medicinske dokumentacije izhaja, da je tožnik že 14 dni po poškodbi obiskal zdravnika zaradi glavobolov, vrtoglavic, nespečnosti, krvavenja iz nosu, iz zdravstvenega kartona pa ni razvidno, da bi imel takšne težave že pred poškodbo. Kot je tožnik navedel velja navedeno smiselno enako tudi glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Sodišče bi moralo upoštevati tudi pomen prizadete dobrine, saj je šlo za poškodbo glave, kar bi lahko pogojevalo tudi bistveno hujše posledice. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku v celoti, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka uveljavlja pritožbena razloga nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da so razmere pred škodnim dogodkom narekovale potrebo po povečanem nadzoru paznikov nad obsojenci. Iz 13. člena Pravilnika namreč ne izhaja stalno neposredno fizično varovanje vsakega konkretnega obsojenca, saj to tudi ni realno izvedljivo, upoštevaje dejstvo, da sta morala v konkretnem primeru paznika skrbeti približno za varnost 90 obsojencev. Kljub tožnikovi konfliktnosti in njegovemu občasnemu motečemu vedenju, razmere v traktu, kjer je tožnik bival, v ničemer niso nakazovale potrebe po povečani skrbnosti oziroma nadzoru paznikov nad obsojenci.

Dogodku bi se bilo mogoče izogniti le v primeru, če bi tožnik vstal in zapustil sobo pravočasno. Zato škodljivih posledic ni mogoče pripisati toženi stranki oziroma njenim delavcem, pač pa tožniku samemu. Tožniku je bila varnost zagotovljena vse do trenutku, ko je paznik odklenil vrata njegove sobe in ga prebudil. Ravnanje tožnika je bilo tisto, ki je omogočilo napadalcu, da ga nepričakovano napade.

Delovno mesto paznikov ni bilo locirano samo na trakt, v katerem je bil tožnik napaden, temveč sta bila paznika zadolžena za opravljanje jutranjih opravil v celotnem tretjem oddelku, ki ima pet ločenih traktov, zato paznikoma ni mogoče očitati, da sta zapustila delovno mesto. Tudi glede dostopnosti kovinskega valja obsojencu meni, da ni bilo nikakršnih razlogov za pogostejše izredne preglede prostorov obsojencev in njihov povečan nadzor pri prehajanju na delo v gospodarsko enoto in vračanje v bivalne prostore. Prereka tudi višino prisojene odškodnine, zlasti pa odškodnino za strah, ki je močno previsoka. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo odločanje.

Tožnik je v odgovoru na pritožbo tožene stranke poudaril, da je do škodnega dogodka prišlo zaradi odgovornosti paznikov.

Pritožbi sta neutemeljeni.

Neutemeljeno je pritožbeno stališče tožene stranke, da nastanka škodnega dogodka ni mogoče pripisati protipravnosti oziroma nedopustnosti njenega ravnanja. Ravnanje je nedopustno, če ni v skladu z določeno normo, po katerem se ravnanje presoja. Takšna splošna norma je v zvezi s povzročitvijo škode določena v 16. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Po tem načelnem določilu se je vsak dolžan vzdržati ravnanja (storitve ali opustitve), s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo. To določilo torej vsebuje kot standard takšno skrbno in pazljivo postopanje in vedenje, ki je potrebno, da se odvrne možna povzročitev škode drugim. Če se ugotovi, da ravnanje ni bilo takšno, če torej ni bila uporabljena potrebna oziroma zahtevana skrbnost, je bila navedena norma kršena oziroma je bila izpolnjena protipravnost kot predpostavka za nastanek odškodninske obveznosti. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru potrebno skrbnost ravnanja toženke presojati po pravilih, ki urejajo izvajanje nadzora nad obsojenci in ki so bila v času nastanka škodnega dogodka določena v Pravilniku o izvrševanju del in nalog pooblaščenih uradnih oseb kazenskih pobojševalnih zavodov (Ur.l. SRS, št. 3/79, v nadaljevanju Pravilnik). Tako so po določilu 4. člena Pravilnika pazniki dolžni izvajati potrebne ukrepe med drugim tudi za to, da se zagotovi varnost obsojencev. V določilu 1. odstavka 7. člena Pravilnika pa je določeno, da jih morajo v ta namen primerno nadzirati in varovati v bivalnih in drugih prostorih ter da so pri tem zlasti dolžni, da preprečujejo medsebojna obračunavanja. V 2. odstavku navedenega člena pa je določeno, da je dolžan zavod omenjeni obseg varstva in nadzorstva prilagoditi svojim potrebam, pri čemer naj upošteva vrsto zavoda, (zaprti, polodprti, odprti) in tudi posebnosti v posameznih oddelkih in skupinah.

Prav opustitev dolžnega ravnanja iz navedenih pravil pogojuje odgovornost toženke. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so posebnosti obsojencev, ki so bivali v oddelku, kjer je prišlo do škodnega dogodka narekovale paznikom povečano skrbnost pri izvajanju ukrepov varovanja. Paznikom je bila tudi znana tožnikova konfliktnost in dejstvo, da drugi obsojenci težko prenašajo njegovo vpitje in sicerjšnje motenje. Vsaj z enim od obsojencev pa je imel tožnik tudi izrazito konflikten odnos, kar je bilo paznikom znano. Na ugotovljene okoliščine bi se torej morali delavci zavoda oziroma toženke odzvati z ustreznim in primernim zavarovanjem v smislu prej navedenih določil Pravilnika.

Tudi okoliščino, da je bila škoda povzročena z kovinskim valjem, ki ga je drugi obsojenec proti dolžniku uporabil kot orožje, je mogoče pripisati opustitvi delavcev toženke, ki so dolžni, zaradi zagotovitve varnosti obsojencev v smislu prej navedenih pravil, opravljati pregled obsojencev ter pregledovati bivalne in druge prostore. Okoliščina, da je poškodovalec iz gospodarskega obrata uspel prenesti kovinski valj v sobo, je treba pripisati premalo skrbnemu ravnanju delavcev toženke pri izvajanju nadzora. Omenjene opustitve delavcev toženke, ki so dolžni ravnati s profesionalno skrbnostjo (2. odstavek 18. člena ZOR), so pogojevale situacijo, v kateri je prišlo do nastanka tožnikove škode. Dodati je še treba, da okoliščina, da sta bila le dva paznika, celotni tretji oddelek pa ima pet ločenih traktov, ne more biti relevantna. Toženka bi morala varovanje in nadzor, glede na posebnosti konkretnega oddelka in glede na navedene posebne okoliščine, organizirati tako, da bi bila zagotovljena tožnikova varnost. Odločitev sodišča prve stopnje glede temelja tožbenega zahtevka je pravilna, zato je bilo treba pritožbo toženke v tem delu zavrniti kot neutemeljeno.

Izpodbijana odločitev pa je pravilna tudi v odločitvi o višini tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje z odmero denarne odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem pravilno izpolnilo pravni standard pravične denarne odškodnine iz 200. člena ZOR, saj je dosojena odškodnina v znesku 200.000,00 SIT za to obliko škode primerljiva z odškodninami določenimi za enak obseg škode, hkrati pa upošteva vse konkretne značilnosti, ki so se odražale pri tožniku. Natančno je bila ugotovljena in upoštevana stopnja in intenzivnost telesnih bolečin, kot tudi vse nevšečnosti, ki jih je tožnik utrpel v tem obdobju. Res da je šlo v obravnavanem primeru tudi za poškodbo glave, vendar le za udarnino glave, kar je izvedenec opredelil kot lahko telesno poškodbo. Tako pa jo opredeljuje tudi sam tožnik v svoji tožbi. Sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo, da zdravstvenih težav, ki jih je mogoče okarakterizirati kot postkomocijski sindrom, tožnik ni uspel dokazati. Kot je izvedenec navedel, se takšne težave lahko razvijejo le po utrpelem pretresu možganov, za katerega v obravnavanem primeru ni bilo objektivnih kliničnih znakov. Navedel je tudi, da se v sodno medicinski praksi upoštevajo le, če je pretres možganov ugotovljen neposredno po nezgodi s strani zdravnika, za kar pa ni šlo v obravnavanem konkretnem primeru. Glede na navedeno je bilo treba pritožbo tožnika zoper odločitev o višini odškodnine za to obliko nepremoženjske škode in pritožbo toženke, ko odločitev sodišča prve stopnje v tem delu izpodbija le pavšalno, zavrniti kot neutemeljeni. Iz zgoraj navedenih razlogov je bilo treba zavrniti tudi pritožbo tožnika zoper odločitev o denarni odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in enako pritožbo toženke. Končno pa je neutemeljena pritožba toženke zoper odločitev o višini denarne odškodnine za strah, ki naj bi bila po njenem mnenju močno previsoka. Glede na ugotovitev, da je tožnik pri soobsojenčevem napadu s kovinskim predmetom uperjenem v njegovo glavo utrpel strah za življenje se prisojena denarna odškodnina za to obliko škode v znesku 300.000,00 SIT izkaže za primerno. Ugotovljeno pa je tudi bilo, da je tožnik utrpel sekundarni strah pred poškodbo možganov.

Iz navedenih razlogov je bilo treba pritožbi pravdnih strank zavrniti kot neutemeljeni in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Ker nobena od pravdnih strank s pritožbo ni uspela je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).