Jedro

Upnik se z dejanskim nastankom stroškov cenitve seznani z izdajo sklepa o odmeri nagrade cenilcu in mu subjektivni rok za priglasitev navedenega stroška prične teči z vročitvijo tega sklepa. Ker so v konkretnem primeru bili sklepi o odmeri stroškov cenilcem upniku vročeni dne 3. 3. 2010, povračilo teh stroškov pa je zahteval šele 8. 3. 2012, je s tem nedvomno prekoračil subjektivni rok za vložitev zahteve za povrnitev navedenih stroškov. Ker je stroške priglasil prepozno, do njih ni upravičen.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje: - v I. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, - v II. točki izreka delno spremeni tako, da se znesek 2.120,40 EUR zniža na 259,34 EUR, upnikov predlog pa se za razliko do odmerjenih 2.120,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrne.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom izvršbo, dovoljeno s sklepom o izvršbi tega sodišča, In ... z dne 27. 3. 2009, pravnomočnim dne 17. 11. 2009, za dne 22. 8. 2011 plačanih 3.900,00 EUR, dne 10. 10. 2011 plačanih 1.300,00 EUR, dne 24. 11. 2011 plačanih 1.500,00 EUR, dne 17. 5. 2012 plačanih 1.204,00 EUR, dne 16. 8. 2012 plačanih 7.500,00 EUR, dne 12. 11. 2012 plačanih 1.200,00 EUR ter dne 13. 2. 2013 plačanih 1.200,00 EUR, skupaj tako na račun izvršilnih stroškov, zakonskih zamudnih obresti od izvršilnih stroškov, zakonskih zamudnih obresti od glavnice in glavnice plačanih 17.804,00 EUR ustavilo (I. točka izreka) ter odločilo, da je dolžnik dolžan v roku 8 dni od vročitve tega sklepa povrniti upniku nadaljnje izvršilne stroške v znesku 2.120,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila (II. točka izreka).

2. Navedeno odločitev s pravočasnima in vsebinsko identičnima pritožbama izpodbijata dolžnika v celoti iz pritožbenega razloga napačne uporabe materialnega prava in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se v postopku izvršbe uporablja na podlagi 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Sodišču prve stopnje očitata, da pri odločanju o ustavitvi izvršbe ni upoštevalo vseh plačil dolžnikov, in sicer je spregledalo plačili, kateri sta dolžnika sporočila sodišču z vlogo z dne 17. 3. 2014. Poudarjata, da bi sodišče pri odločanju o ustavitvi izvršbe moralo izhajati iz vloge upnika z dne 20. 9. 2012, v kateri je svoj izvršilni predlog utesnil na znesek 5.025,01 EUR ter na priglašene izvršilne stroške. Dolžnika sta tako stanje terjatve upoštevala in obračunala svoj dolg glede na upnikovo utesnitev v vlogi z dne 20. 9. 2012 ter mu izračunano tudi v celoti povrnila dne 17. 3. 2014. Stroškovno odločitev izpodbijata v zvezi s priznanimi stroški sodnih cenilcev ter materialnimi stroški po tar. št. 6002 Zakona o odvetniški tarifi. Opozarjata, da so bili stroški sodnih cenilcev odmerjeni s sklepi z dne 22. 2. 2010, upnik pa jih je priglasil šele z vlogo z dne 3. 4. 2014, kar je prepozno in v nasprotju z osmim odstavkom 38. člena ZIZ. Sodišče tudi ni pravilno uporabilo tar. št. 6002 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT), saj navedena podlaga omogoča priznanje stroškov poštnih in telekomunikacijskih storitev v pavšalnem znesku v višini 20 % nagrade le enkrat v postopku, zato menita, da je potrebno sklep razveljaviti za znesek 30,00 EUR. Prav tako je sodišče napačno priznalo upniku materialne stroške v višini 20,00 EUR pri predlogu za dodatno izvršilno sredstvo z dne 6. 4. 2009, kjer bi smelo odmeriti največ 20 % nagrade, torej 16,02 EUR. Opozarjata, da o stroških, ki jih je dolžnik tekom postopka priglasil, sodišče še sploh ni odločalo. Gre za stroške, v zvezi s katerimi je odločitev za končno odločbo pridržalo sodišče druge stopnje v sklepu opr. št. I Ip 361/2012 z dne 23. 8. 2012 ter I Ip 79/2013 z dne 14. 3. 2013. Predlagata ugoditev pritožbi, razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglašata pritožbene stroške.

3. Pritožbi sta delno utemeljeni.

4. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje odločitev pod točko I izreka sprejelo na podlagi 43. člena ZIZ, ki predstavlja pravno podlago za odločitev o upnikovem (delnem) umiku izvršilnega predloga. Navedlo je, da je upnik z vlogo z dne 21. 9. 2012 predlagal utesnitev dovoljene izvršbe z obrazložitvijo, da vztraja še pri preostanku terjatve v višini 5.025,01 EUR, pri čemer je sodišče odločalo tudi po podatkih spisa in dokazilih o plačilih, ki jih je predložil dolžnik. Na predlog dolžnika je svoje mnenje o višini terjatve podal tudi izvedenec.

5. V okviru uradnega preizkusa navedene odločitve, sodišče druge stopnje zaključuje, da izpodbijane odločitve pod točko I izreka ni mogoče preizkusiti, saj je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in v zvezi s 15. členom ZIZ. Izrek, iz katerega izhaja delna ustavitev izvršbe v posledici delnih plačil dolžnika, nasprotuje razlogom v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, ki kot (dejansko) podlago svoje odločitve navaja vlogo upnika z dne 21. 9. 2012, iz katere pa ne izhaja delni umik izvršilnega predloga po 43. členu ZIZ za navedene zneske, poleg tega pa iz spisa izhaja, da je dolžnik v več vlogah zatrjeval in izkazoval delna plačila upnikove terjatve, pri čemer pa niti iz obrazložitve niti iz izreka ne izhaja, da bi sodišče o dolžnikovih vlogah odločalo, niti teh vlog dolžnika konkretizirano ni opredelilo, zato sklepa v tem delu ni mogoče preizkusiti.

6. Pritožbeno sodišče je zato utemeljenima pritožbama dolžnikov ugodilo, in ker gre za kršitev, ki jo sodišče druge stopnje glede na njeno naravo ne more samo odpraviti (prvi odstavek 354. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in v zvezi s 15. členom ZIZ), sklep sodišča prve stopnje razveljavilo v I. točki izreka in zadevo v tem obsegu vrnilo v novo odločanje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

7. Sodišče prve stopnje bo moralo pri ponovnem odločanju upoštevati, da upnik v vlogi, vloženi dne 21. 9. 2012 ni določno opredeljeno delno umaknil izvršilnega predloga po 43. členu ZIZ, temveč sporočil in specificiral terjatev, pri kateri še vztraja, prav tako pa bo moralo pri odločanju, ustrezno določilom ZIZ, upoštevati tudi vloge, s katerimi je dolžnik uveljavljal in izkazoval plačila.

8. V zvezi s stroškovno odločitvijo (II. točka izreka sklepa) pritožnika utemeljeno opozarjata, da je sodišče prve stopnje stroške sodnih cenilcev upniku priznalo v nasprotju z določbo osmega odstavka 38. člena ZIZ. Iz spisovnih podatkov izhaja, da so bili sklepi o odmeri nagrade cenilcem z dne 22. 2. 2010 upniku vročeni dne 3. 3. 2010. Upnik je stroške v zvezi z navedenimi sodnimi cenilci (najprej) priglasil (sicer pavšalno kot stroške plačanih izvedenin) v vlogi z dne 8. 3. 2012 (l. št. 184 spisa).

9. Materialnopravno podlago za odločanje o izvršilnih stroških, katerih povrnitev zahteva upnik, predstavlja določba 38. člena ZIZ. Po prvem odstavku 38. člena ZIZ izvršilne stroške najprej krije upnik, vendar pa mu mora dolžnik po šestem odstavku 38. člena ZIZ na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo, vključno s stroški poizvedb o dolžnikovem premoženju, oziroma povrniti stroške postopka po uradni dolžnosti. Sodišče mora pri tem, ali je upnik upravičen od dolžnika zahtevati priglašene stroške postopka, presoditi, ali so izpolnjeni vsi pogoji za odmero stroškov, in sicer, ali so stroški potrebni za izvršbo, ali so priglašeni stroški upniku dejansko nastali in ali so stroški postopka priglašeni pravočasno.

10. Skladno s sedmim odstavkom 38. člena ZIZ je potrebno povrnitev izvršilnih stroškov zahtevati takoj, ko nastanejo in je upniku znana njihova višina (subjektivni rok), ne pa kadarkoli do izteka 30 dnevnega roka po zaključku izvršilnega postopka. Objektivni rok pride v poštev šele v primeru, ko je izvršilni postopek končan ali ustavljen, pri tem pa subjektivni rok še ni potekel, kar pomeni, da se upnik seznani z nastankom stroškov ali njihovo višino šele po ustavitvi ali končanju postopka. (1) Upnik se z dejanskim nastankom stroška cenitve seznani z izdajo sklepa o odmeri nagrade cenilcu in mu subjektivni rok za priglasitev navedenega stroška prične teči z vročitvijo tega sklepa. (2) Ker so v konkretnem primeru bili sklepi o odmeri stroškov cenilcem upniku vročeni dne 3. 3. 2010, povračilo teh stroškov pa je zahteval šele 8. 3. 2012, je s tem nedvomno prekoračil subjektivni rok za vložitev zahteve za povrnitev navedenih stroškov. Ker je stroške priglasil prepozno, do njih ni upravičen.

11. Utemeljeno pritožnika sodišču prve stopnje očitata, da skladno s tar. št. 6002 ZOdvT upnik v zvezi z vlogami z dne 15. 1. 2014, 5. 2. 2014 in 3. 4. 2014 ni upravičen do materialnih stroškov v višini 10,00 EUR. Kot opozarjata pritožnika, je glede na navedeno pravno podlago upnik upravičen do povračila stroškov za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v pavšalnem znesku 20 % nagrade, vendar največ 20,00 EUR. Sicer ne držijo zatrjevanja pritožnikov, da je upnik do navedenih stroškov upravičen le enkrat v postopku, vendar sodišče druge stopnje v okviru uradnega preizkusa (pravilna uporaba materialnega prava) ugotavlja, da je 20 % od nagrade, priznane za navedene vloge v znesku 30,00 EUR za vsako vlogo, znesek 6,00 EUR in ne 10,00 EUR. Prav tako utemeljeno pritožnika opozarjata na zmotno odločitev v zvezi s priznanimi stroški za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v pavšalnem znesku 20,00 EUR. 20 % od nagrade za predlog za dodatno izvršilno sredstvo z dne 6. 4. 2009, priznane v znesku 80,10 EUR, namreč predstavlja znesek 16,02 EUR in ne znesek 20,00 EUR, kot ga je sodišče prve stopnje priznalo upniku.

12. V okviru uradnega preizkusa stroškovne odločitev je pritožbeno sodišče ugotovilo kršitev 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in v zvezi s 15. členom ZIZ. O stroških pristopa na narok dne 6. 10. 2009 in o potnih stroških na relaciji S. – C. – S. je namreč sodišče prve stopnje že pravnomočno odločilo s sklepom opr. št. In 88/2009 z dne 29. 10. 2009. 13. Ker sodišče prve stopnje o stroških dolžnika, glede katerih je bila odločitev po odločbah Višjega sodišča I Ip 361/2012 z dne 23. 8. 2012 ter I Ip 79/2013 z dne 14. 3. 2013 pridržana, z izpodbijanim sklepom ni odločilo, kar navajata tudi pritožnika sama, so neutemeljene pritožbene navedbe o kršitvi šestega odstavka 38. člena ZIZ.

14. Ob navedenem je zato pritožbeno sodišče pritožbama dolžnikov delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka spremenilo tako, da je znesek 2.120,40 EUR znižalo na 259,34 EUR (80,10 EUR za predlog z dne 6. 4. 2009, materialni stroški v zvezi s tem predlogom v znesku 16,02 EUR, sodna taksa v višini 12,00 EUR, nagrada za vloge z dne 15. 1. 2014, 5. 2. 2014 in 3. 4. 2014 v skupnem znesku 90,00 EUR, materialni stroški v zvezi s temi vlogami v skupnem znesku 18,00 EUR, vse povečano za 20 % DDV) in zavrnilo predlog upnika za povrnitev z izpodbijanim sklepom priznanih stroškov v razliki 259,34 EUR do 2.120,40 EUR(op. t.j. v znesku 1.861,06 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka 365. člena v zvezi s peto alinejo 358. člena in s prvim odstavkom 366. člena ZPP, vse v zvezi s 15. členom ZIZ).

15. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ se odločitev o stroških tega pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo.

Op. št. (1): primerjaj: Odločba Višjega sodišča RS: VSRS sklep II Ips 219/2013 z dne 28. 8. 2014. Op. št. (2): primerjaj: Odločba Višjega sodišča RS: VSL sklep II Ip 5457/2013 z dne 10. 3. 2014.