Jedro

Določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP) o postopku pred arbitražami so očitno prvenstveno naravnane na ureditev institucionalne arbitraže. Vendar pa je ZPP/99 glede dopustnosti arbitražnega dogovora v 460. čl. uveljavil najširšo koncepcijo in dopušča tudi priložnostno (ad hoc) arbitražo.

Izrek

Pritožbi predlagatelja se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog predlagatelja za imenovanje arbitra namesto nasprotnega udeleženca, na podlagi pogodbe med strankama z dne 30.4.2006. Proti navedenemu sklepu je predlagatelj po svojem pooblaščencu vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal njegovo razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zatrjuje, da je sodišče pri obravnavi zadeve imelo v vidu stalno arbitražo, vendar pa gre v obravnavanem primeru za priložnostno arbitražo, ki nima imena in niti stalnega sedeža. V večini primerov se takšna arbitraža oblikuje za eno samo priložnost – ureditev nekega razmerja med pogodbenima strankama – in tako je dogovorjeno tudi s predmetno pogodbo. Tudi stališče sodišča o svoji krajevni (ne)pristojnosti je neutemeljeno. V pogodbi so skladno z določili zakona dogovorjeni vsi bistveni elementi arbitraže, nenazadnje pa je tudi nasprotna udeleženka s svojo vlogo predlagala imenovanje arbitra ter je tako še manj jasna odločitev sodišča prve stopnje. Tudi sklicevanje sodišča na knjigo, sicer uglednega pravnika, nima nobene podlage za tako odločitev kot je obravnavana.

Pritožba predlagatelja je utemeljena.

Določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP) o postopku pred arbitražami so očitno prvenstveno naravnane na ureditev institucionalne arbitraže (tako tudi določba 3. odst. 466. čl. ZPP, da je za imenovanje arbitra oziroma predsednika arbitraže pristojno okrožno sodišče, na območju katerega je sedež arbitraže). Vendar pa je ZPP/99 glede dopustnosti arbitražnega dogovora v 460. čl. uveljavil najširšo koncepcijo in dopušča tudi priložnostno (ad hoc) arbitražo (tako: uvodna pojasnila prof. dr. Lojzeta Udeta k ZPP/99). In prav za takšno arbitražo gre očitno tudi v obravnavanem primeru v 9. točki pogodbe, ki sta jo sklenili stranki tega postopka dne 30.4.2006 (priloga A 2) in ki jo je sodišče prve stopnje sicer v obrazložitvi svoje odločitve tudi povzelo. Glede na to ni mogoče soglašati z njegovim stališčem, da ker v arbitražni klavzuli ni arbitraža opredeljena ne po imenu in niti po kraju, kjer ima svoj sedež, takšne klavzule ni mogoče interpretirati v tem smislu, da je treba tako pogodbo šteti kot pogodbo o priložnostni arbitraži; kolikor se v tem delu sodišče prve stopnje sklicuje na delo avtorja dr. Lojzeta Udeta, Arbitražno pravo, str. 80, po mnenju pritožbenega sodišča niti navedenega zapisa ni mogoče razumeti na takšen način, kot to meni sodišče, ampak tako, da klavzule o (institucionalni) arbitraži, ki ne bi opredeljevala arbitraže niti po imenu in niti po kraju sedeža, ne bi bilo mogoče kar šteti za pogodbo o priložnostni arbitraži. Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 3. tč. 365. čl. ZPP, pritožbi predlagatelja ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.