Jedro

Predlagatelj praviloma začne (sproži) postopke zoper tretje osebe, nato pa, ker z izidom teh postopkov ni zadovoljen, nadaljuje s postopki zoper osebe (tudi sodnike), ki so te postopke vodile. Institut prenosa krajevne pristojnost ni namenjen zagotavljanju rednega izvajanja sodne oblasti, v konkretnem primeru pa bi bil dosežen prav nasproten namen od tistega, ki ga institut delegacije zasleduje. Prenos pristojnost namreč ne bi bil niti v skladu z načelom smotrnosti, v situaciji, ko nasprotni udeleženec s svojimi dejanji sam ustvarja situacije, v katerih odziv pristojnih organov (tudi sodnikov) dojema kot krivično in nezakonito obravnavanje, pa tudi z obravnavanjem zadeve pred drugim sodiščem ne bi dosegel pričakovanega učinka.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Pri Okrajnem sodišču na Ptuju teče postopek za delni odvzem poslovne sposobnosti nasprotnemu udeležencu. Nasprotni udeleženec je z vlogo zahteval izločitev tega sodišča in kot posledico tega tudi sodnika, ki vodi postopek. Svoj predlog je utemeljil s tem, da je zoper (poimensko navedenih) pet sodnikov tega sprožil različne postopke (praviloma gre za zasebne tožbe) in toženci bi želeli, da se te postopke ustavi. Gre za konflikt interesov, saj so vsi zaposelni pri istem sodišču. 2. Predsednik Okrajnega sodišča na Ptuju je s sklepom 16. 11. 2017 zavrnil zahtevo nasprotnega udeleženca za izločitev sodnika, ki vodi postopek.

3. Predlog ni utemeljen.

4. Primarni razlog za prenos pristojnosti po 67. členu ZPP je sicer smotrnost, vendar pa se pomembnost instituta delegacije kaže tudi v zagotavljanju ustavne pravice do nepristranskega sojenja, saj pravni standard „drugih tehtnih razlogov“ zajema različne okoliščine, ki bi lahko vzbujale dvom v objektivno nepristranskost sojenja. Kot take okoliščine nasprotni udeleženec navaja postopke, ki jih je sprožil zoper sodnike pristojnega sodišča. Po njegovih navedbah gre za postopke po njegovih zasebnih tožbah oziroma vloženih ovadbah. Kot izhaja iz podatkov spisa so načeloma aktivnosti predlagatelja v (pred)kazenskih postopkih zoper sodnike posledica nezadovoljstva z njihovim delom v drugih postopkih. Predlagatelj namreč praviloma začne (sproži) postopke zoper tretje osebe, nato pa, ker z izidom teh postopkov ni zadovoljen, nadaljuje s postopki zoper osebe (tudi sodnike), ki so te postopke vodile. Institut prenosa krajevne pristojnost ni namenjen zagotavljanju rednega izvajanja sodne oblasti, v konkretnem primeru pa bi bil dosežen prav nasproten namen od tistega, ki ga institut delegacije zasleduje. Prenos pristojnost namreč ne bi bil niti v skladu z načelom smotrnosti, v situaciji, ko nasprotni udeleženec s svojimi dejanji sam ustvarja situacije, v katerih odziv pristojnih organov (tudi sodnikov) dojema kot krivično in nezakonito obravnavanje, pa tudi z obravnavanjem zadeve pred drugim sodiščem ne bi dosegel pričakovanega učinka.

5. Sodnik, kateremu je zadeva dodeljena v obravnavanje, po predlogu predlagatelja ni bil izločen. Ker mora sodnik vselej ravnati tako, da varuje nepristranskost in neodvisnost sojenja ter ugled sodniške službe (prvi odstavek 2. člena Zakona o sodniški službi), mora biti sposoben za objektivno odločanje v vseh sporih, tudi v takih, ko mora postopke voditi s strankami oziroma udeleženci, ki z njihovim postopanjem ali postopanjem sodišča kot celote niso zadovoljni. V tem kontekstu zato dejstvo, da predlagatelj ni zadovoljen z delom nekaterih drugih sodnikov pristojnega sodišča1, ne predstavlja okoliščine, ki bi kazala na obstoj nevarnosti oziroma ogroženosti nepristranskosti sojenja.

6. Glede na navedeno je zato Vrhovno sodišče predlog nasprotnega udeleženca zavrnilo.

1 Po javno dostopnih podatkih o letnem razporedu sodnikov pristojnega sodišča je razvidno, da na sodišču sodno funkcijo opravlja preko 15 sodnikov.