Jedro

Pravica do denacionalizacije pomeni pravico uveljavljati denacionalizacijo za točno določeno premoženje, ki je bilo podržavljeno. Na podlagi izključitvenega razloga iz drugega odstavka 10. člena ZDen je mogoče denacionalizacijo odreči le osebi, ki je od tuje države imela pravico dobiti odškodnino za premoženje, katerega denacionalizacijo ta oseba uveljavlja. Iz tega razloga je glede na določbe FIP in njenih izvedbenih predpisov pomembno, za katere vrste premoženja se je Republika Avstrija odločila izplačati odškodnino.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, dopolnilna odločba Upravne enote Žalec, št. 339-146/2006-272 (321-395/93) 13202 z dne 1. 12. 2016, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ, Upravna enota Žalec, je v izreku dopolnilne odločbe z dne 1. 12. 2016, zavrnila zahtevek vlagatelja A.A. iz Avstrije, zastopanega po pooblaščencu B.B. iz Žalca, za denacionalizacijo nepremičnin v k.o. X., v k.o. Y., v k.o. Z., dela nepremičnega premoženja v k.o. Ž., dela nepremičnega premoženja v k.o. V. ter premičnega premoženja.

2. Odločitev je oprta na ugotovitev, da je vlagatelj zahteve za denacionalizacijo, pravni naslednik pokojne upravičenke C.C., kateri je bilo premoženje podržavljeno na podlagi odločbe Okrajne zaplembene komisije v Celju, št. 35 z dne 6. 9. 1945, izdane na podlagi Odloka AVNOJ-a o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino (druga točka 3. člena Zakona o denacionalizaciji, v nadaljevanju ZDen). Pri odločitvi je upravni organ upošteval odločbo o državljanstvu Občine Žalec, Občinskega sekreteriata za občo upravo in notranje zadeve, Odseka za notranje zadeve, št. 201-108/93-02/GS z dne 1. 2. 1994, iz katere izhaja, da je bila C. C., rojena ... v Arji vasi, v času podržavljenja in vse do svoje smrti dne ..., jugoslovanska državljanka in državljanka RS. Upravni organ je ugotovil, da je C.C. pridobila avstrijsko državljanstvo leta 1954, torej ni bila upravičena do odškodnine, ki jo je Avstrija dolžna izplačati na podlagi drugega odstavka 27. člena Avstrijske državne pogodbe (v nadaljevanju ADP), iz razpoložljivih podatkov pa je upravni organ sklepal, da je pokojna upravičenka izpolnjevala pogoje za pridobitev določenih izplačil v smislu Zakona o povrnitvi škode priseljencem in pregnancem (v nadaljevanju UVEG) in Prijavnega zakona, ki sta bila sprejeta za izvedbo Finančne in izravnalne pogodbe (v nadaljevanju FIP). V zvezi s Potrdilom Zveznega Ministrstva za finance z Dunaja z dne 3. 3. 2011, se je upravni organ skliceval na določbo drugega odstavka 10. člena ZDen in izoblikovano sodno prakso, iz katere izhaja, da upravni organ pri svojem odločanju ni vezan na pojasnila tujih organov. Pojasnil je, da je pokojna denacionalizacijska upravičenka spadala v skupino oseb iz FIP, saj ji je bilo kot osebi nemške narodnosti podržavljeno premoženje na podlagi prej citirane odločbe in predpisa, ki ga ZDen navaja v 20. točki 3. člena. C.C., ki je umrla ..., izpolnjuje oba pogoja glede avstrijskega državljanstva in stalnega prebivališča v Avstriji v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen, torej je imela pravico dobiti odškodnino od tuje države in zato ni upravičenka v smislu tega zakona.

3. Drugostopenjski organ, Ministrstvo za okolje in prostor, je pritožbo zoper odločitev prvostopenjskega organa zavrnilo. Svojo odločitev je oprlo na stališče Vrhovnega sodišča RS, izraženo v sodbah, št. X Ips 85/2013 z dne 27. 11. 2014, X Ips 267/2013 z dne 10. 3. 2015 in X Ips 94/2013 z dne 3. 6. 2015. Stališča Vrhovnega sodišča RS so pritožniku znana, prav tako stališča, izražena v več drugih sodbah tako Upravnega sodišča RS kot Vrhovnega sodišča RS v zadevah, ki se nanašajo na že izdane delne odločbe iste upravičenke. Po presoji drugostopenjskega organa je bila odločitev oprta na podatek, da je bilo premoženje Irmi Jeschounig podržavljeno kot osebi nemške narodnosti, na podlagi odločbe Okrajne zaplembene komisije v Celju, št. 35 z dne 6. 9. 1945, izdane na podlagi Odloka AVNOJ-a o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino iz druge točke prvega odstavka 1. člena odloka. Prav tako v zadevi ni sporno, da je C.C. v Avstriji živela že od leta 1946 in da je leta 1954 pridobila avstrijsko državljanstvo. V Avstriji je 1968 tudi umrla. To pomeni, da je spadala v skupino oseb iz Priloge 1 k FIP in je zato posledično izpolnjevala pogoje za izplačilo odškodnine od tuje države.

4. Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in kot sporno izpostavlja stališče, da je bilo C.C. premoženje podržavljeno kot osebi nemške narodnosti. Ni sporno, da je bila upravičenka od leta 1954 avstrijska državljanka in da je imela na dan 1. 1. 1960 stalno prebivališče v R Avstriji, kjer je umrla 1964. Ne strinja se s stališčem upravnih organov in opozarja na nepravilno uporabo materialnega prava. Prav tako se ne strinja z navedbo, da je razlaga tujega prava v pristojnosti denacionalizacijskega organa. Pojasnjuje, da določbe drugega odstavka 10. člena ZDen ni dovoljeno uporabiti, ker v konkretnem primeru ni podan nobeden izmed dveh pogojev te določbe. Meni, da bi organ moral uporabiti določbo 70. člena ZDen, po kateri tuje pravo dokazujejo stranke. Iz potrdila, ki ga je v tem postopku stranka pridobila, pa izhaja, da denacionalizacijska upravičenka ni bila upravičena do kakršnekoli odškodnine za nacionalizirano premoženje od R Avstrije. Z nepravilno razlago določbe drugega odstavka 410. člena ZDen je bila kršena določba 2. člena Ustave RS in je zato izpodbijana odločba arbitrarna.

5. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

6. Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise. Odgovora na tožbo ni posredovala.

7. Sodišče je tožbo posredovalo stranki z interesom D., d.d., ki na tožbo ni posredoval odgovora.

K I. točki izreka:

8. Tožba je utemeljena.

9. Relevantno vprašanje za odločitev v obravnavani zadevi je, ali je na podlagi določb FIP in na njeni podlagi sprejetih predpisov podana podlaga za uporabo drugega odstavka 10. člena ZDen. Ta določa, da niso upravičenci v smislu tega zakona tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov (drugi odstavek 10. člena ZDen).

10. Zakonodajalec je z ureditvijo prvega stavka drugega odstavka 10. člena ZDen želel nekdanjim lastnikom podržavljenega premoženja, ki so bili do odškodovanja za odvzeto premoženje upravičeni že po pravu tuje države, preprečiti, da vrnitev tega premoženja dosežejo tudi na podlagi določb ZDen. Zato je uveljavljanje upravičenj iz naslova denacionalizacije preprečil ne le osebam, ki so od tuje države prejele odškodnino za odvzeto premoženje, temveč tudi osebam, ki so tako odškodnino od tuje države imele pravico dobiti. Po naravi stvari je pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države lahko imela le oseba, ki je za pridobitev odškodnine od tuje države izpolnjevala vse predpisane pogoje: poleg formalnih pogojev, ki jih je tuja država določila za uveljavljanje zahtevkov iz tega naslova, tudi vse materialne pogoje, ki jih je za priznanje te odškodnine v svoji notranji zakonodaji določila tuja država. Zato je v primerih, kot je obravnavani, v katerih okoliščine kažejo na to, da je oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, spadala v krog oseb, ki jim je pravo tuje države na podlagi mednarodne pogodbe omogočalo pridobitev odškodnine za odvzeto premoženje, mogoče presojo, ali je ta oseba imela pravico dobiti tako odškodnino in ali je zato podan izključitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena ZDen, utemeljiti le na oceni, da bi odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države (če bi jo uveljavljala) tudi dobila, ker bi za to izpolnjevala vse pogoje.

11. V denacionalizacijskem postopku morajo zato organi odločanja na podlagi razlage posamezne mednarodne pogodbe ter predpisov, s katerimi je tuja država uredila njeno izvrševanje (tj. z razlago tujega prava), in ob upoštevanju okoliščin vsakega konkretnega primera, ugotoviti, ali bi oseba, ki je po mednarodni pogodbi in predpisih tuje države spadala v krog upravičencev do uveljavljanja odškodnine za odvzeto premoženje, za njeno pridobitev izpolnjevala tudi vse pogoje, določene s temi pravnimi akti, tako da bi se ji v tuji državi taka odškodnina lahko tudi dejansko priznala. Pri tem pa morajo dati stranki tudi možnost, da v zvezi s tem dokazuje vsa dejstva in okoliščine, ki so odločilni za presojo.

12. Glede na navedeno bi bilo v obravnavnem primeru mogoče presojo o tem, ali je imela pravna prednica tožeče stranke na podlagi predpisov, ki jih je za izvršitev FIP sprejela Republika Avstrija, pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje, utemeljiti le na ugotovitvi, da bi tako odškodnino od Republike Avstrije tudi dobila, če bi jo uveljavljala. Zlasti še, ker je bila odškodnina na podlagi UVEG lahko priznana le tistim osebam (preseljencem in pregnancem), ki so izpolnjevale vse pogoje, ki jih je za prijavo škode določal Zakon o prijavi škode, in tudi vse pogoje, ki jih je za priznanje odškodnine določal UVEG.

13. Svoje stališče je v sorodni zadevi zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS (sodba X Ips 106/2016 z dne 6. 12. 2017), ki je pojasnilo, da ob upoštevanju stališča Ustavnega sodišča v odločbi Up-282/15, pravice do denacionalizacije ni mogoče odreči osebi, če na podlagi predpisov, ki jih je za izvedbo pogodbe sprejela tuja država, odškodnine ne bi mogla dobiti, tudi če bi jo uveljavljala. Zato je treba ugotoviti, ali bi po FIP in na njeni podlagi sprejetih izvedbenih predpisih prejšnji lastnik sploh mogel uveljavljati odškodnino za podržavljeno premoženje, katerega denacionalizacijo uveljavlja. Pravica do denacionalizacije namreč pomeni pravico uveljavljati denacionalizacijo za točno določeno premoženje, ki je bilo podržavljeno. Na podlagi izključitvenega razloga iz drugega odstavka 10. člena ZDen je mogoče denacionalizacijo odreči le osebi, ki je od tuje države imela pravico dobiti odškodnino za premoženje, katerega denacionalizacijo ta oseba uveljavlja. Iz tega razloga je glede na določbe FIP in njenih izvedbenih predpisov pomembno, za katere vrste premoženja se je Republika Avstrija odločila izplačati odškodnino. FIP in na njeni podlagi izdani Zakon o vojnih in pregnanskih škodah (KVSG), UVEG in Zakon o prijavi škode se nanašajo na odškodovanje premoženjske škode, ki je nastala pregnanim ali preseljenim osebam iz FLRJ (prvi odstavek točke C 6. Priloge 1 k FIP). Glede opredelitve obsega oziroma predmeta odškodovanja se FIP v 2. členu glede pravic oškodovancev sklicuje na pravice, priznane z razširitvijo vsebine že obstoječega KVSG, vendar se ta zakon nanaša le na povračilo škode na avstrijskem ozemlju. Za izvedbo FIP pa je bil sprejet še UVEG, s katerim je Republika Avstrija uredila še plačilo odškodnine za materialno škodo, ki je v zvezi z drugo svetovno vojno nastala pregnancem in preseljencem z območij izven Republike Avstrije. Namen UVEG (paragraf 1) je v zagotavljanju povračila dejanske škode v smislu paragrafa 2 Zakona o prijavi škode, kot odškodnine za gospodinjske predmete, odškodnine za premičnine, ki so potrebne za opravljanje poklica in kot pravice do izravnave krivic, to je dodatne pomoči oškodovancem, ki so se zaradi izgube predmetov, potrebnih za opravljanje poklica, znašli v socialni stiski.

14. Če bi se torej zahteva za denacionalizacijo nanašala na te (premične) stvari, bi bilo ob predpostavki, da so izpolnjeni še drugi pogoji (npr. dohodkovni cenzus), mogoče šteti, da je oseba imela pravico do odškodnine za to vrsto podržavljenega premoženja od Republike Avstrije. Po obrazloženem pa ni mogoče šteti, da je imel prejšnji lastnik na tej podlagi možnost dobiti odškodnino za podržavljene nepremičnine.

15. Do odškodnine po FIP oziroma UVEG so bile torej upravičene osebe, ki jim je na ozemlju tedanje Jugoslavije nastala materialna škoda zaradi odvzema, izgube ali uničenja gospodinjske opreme ali predmetov, potrebnih za opravljanje poklica, ne pa tudi osebe, ki take škode niso utrpele in jim je bilo podržavljeno drugo premoženje. Glede na to pravice do denacionalizacije nepremičnin ni mogoče odkloniti na podlagi ugotovitve, da bi bil prejšnji lastnik teh nepremičnin upravičen do odškodnine.

16. Sodišče tako ugotavlja, da je bilo v zadevi napačno uporabljeno materialno pravo, zaradi česar upravni organ, ki je sledil takratni sodni praksi, ni ugotavljal vseh za odločitev o zahtevi za denacionalizacijo relevantnih dejstev. Zato je sodišče izpodbijano odločbo na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani akt izdal oziroma, ki je zdaj stvarno pristojen za reševanje takih zadev, v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo moral organ, upoštevajoč pravna stališča, ki izhajajo iz te sodbe glede uporabe materialnega prava, dopolniti ugotovitveni postopek in ponovno odločiti o zadevi.

K II. točki izreka:

17. Ker je tožeča stranka s tožbo uspela, je bilo treba odločiti tudi o njeni zahtevi po povrnitvi stroškov. Stroške za tožbo je sodišče priznalo upoštevaje tretji odstavek 25. člena ZUS-1 in v skladu s Pravilnikom o povračilu stroškov tožniku v upravnem sporu, v pavšalnem znesku v višini 285,00 EUR, povečano za 22 % DDV v višini 62,70 EUR, torej skupaj 347,70 EUR.