Jedro

Ker je bila tožniku priznana invalidnost, v posledici česar je tožnik utrpel vtoževano škodo, tako zaradi poškodbe pri delu kot tudi zaradi tožnikove bolezni, sta bila poškodba pri delu in bolezen sovzrok nastale škode. Tožnikova bolezen namreč ni bila posledica nesreče pri delu in ni z njo v vzročni zvezi, saj tožnikove zdravstvene težave niso takšne, da se ob odsotnosti nesreče pri delu ne bi pojavile, ampak so nasprotno obstajale že pred tem. Zato je tožena stranka odškodninsko odgovorna le v višini 50 %.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi v točkah 1/a, 2/a, 3/a in v delu točke 5/a izreka, ki se nanaša na plačilo mesečne rente v višini 10,03 EUR s pričetkom plačevanja 7. 11. 2012 do konca septembra 2017, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega mesečnega prikrajšanja v plačilo do plačila.

II. V preostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožbi tožeče stranke zavrnejo in se sodba v nerazveljavljenem izpodbijanem delu ter sklep sodišča prve stopnje potrdita.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.304,34 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati in po odbitku dajatev izplačati odškodnino iz naslova razlike v plači, ki bi jo prejemal do redne upokojitve in nadomestilom oziroma pokojnino v ustreznih zneskih, kot so navedeni v izreku sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska do plačila, kar je tožnik iz tega naslova zahteval več, je sodišče zavrnilo (točka I 1/a, 1/b izreka); iz naslova prikrajšanja pri odpravnini ob upokojitvi v znesku 1.044,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 11. 2012 do plačila, kar je tožnik iz tega naslova zahteval več, je sodišče zavrnilo (točka I 2/a, 2/b izreka); iz naslova dodatkov k plači (božičnice), in sicer za leto 2010 v znesku 195,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 6. 2012 do plačila, za leto 2011 v znesku 203,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 6. 2012 do plačila in za leto 2012 v znesku 175,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 1. 2013 do plačila, kar je tožnik iz tega naslova zahteval več, je sodišče zavrnilo (točka I 3/a, 3/b izreka); iz naslova regresa za letni dopust, in sicer za leto 2010 znesek 329,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 6. 2012 do plačila, za leto 2011 znesek 330,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 6. 2012 do plačila in za leto 2012 znesek 336,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2012 do plačila, kar je tožnik iz tega naslova zahteval več, je sodišče zavrnilo (točka I 4/a, 4/b izreka). Sodišče je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačevati mesečno rento v višini 10,03 EUR s pričetkom plačevanja 7. 11. 2012 do konca septembra 2017 (kar je bilo predmet popravnega sklepa), od oktobra 2018 pa mesečno rento v višini 31,74 EUR, vsak mesec do izpolnjevanja pogojev za izplačevanje pokojnine, mesečno do sedmega v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega mesečnega prikrajšanja v plačilo do plačila, v 8 dneh pod izvršbo. Kar je tožnik iz tega naslova zahteval več, je sodišče zavrnilo (točka I 5/a, 5/b izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti odvetniške stroške v znesku 1.092,13 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku paricijskega roka (točka II/1 izreka) in da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške za izvedbo dokazov z izvedenci v znesku 2.405,36 EUR v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka II/2 izreka).

2. Zoper sodbo (zavrnilni del) se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpostavlja, da je sodišče odmerilo odškodnino v višini 50 %, pri tem pa za to odločitev ni navedlo razlogov. Nadalje navaja, da je v vlogah navedel razloge, zaradi katerih je zahteval polno odškodnino. Poudarja, da je obstajala le možnost nastanka invalidnosti brez škodnega dogodka, ki pa ni bila izražena z gotovostjo. Zdravstveno stanje tožnika se lahko s stališča pravno relevantne vzročnosti upošteva le kot zatečeno stanje, zato je bila invalidnost v celoti posledica škodnega dogodka. Izvedenec dr. med. A.A. je priznanje invalidnosti brez škodnega dogodka prognoziral s stopnjo verjetnosti, poleg tega pa je prognoza odvisna od negotovih zdravstvenih faktorjev. Poudarja, da je bil s strani invalidske komisije ocenjen že 13. 11. 1997 zaradi težav s hrbtenico in nevrotično depresivno osebnostjo, vendar mu invalidnost takrat ni bila priznana. Invalidnost mu je bila priznana šele po poškodbi na delu, pri čemer bolezen predstavlja danost, ki ni pripeljala do nastanka invalidnosti, zato ni v vzročni zvezi z nastalo škodo. V obravnavanem primeru do škode ne bi prišlo, če ne bi bilo škodnega ravnanja tožene stranke, prav tako pa je škodno ravnanje odločilno povečalo možnost nastanka škode, zato je temelj odškodninske odgovornosti tožene stranke podan v celoti. Priglaša pritožbene stroške.

3. Zoper ugodilni del sodbe in zoper odločitev o stroških se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Opozarja, da je v predmetnem sporu sodišče prve stopnje enkrat že odločalo, in sicer je s sodbo opr. št. Pd 292/2012 z dne 23. 6. 2016 tožbenemu zahtevku delno ugodilo in toženi stranki naložilo v plačilo iste zneske kot z izpodbijano sodbo, razen odškodnine iz naslova regresa za letni dopust. Ker je pritožbeno sodišče s sodbo in sklepom razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje le v izpodbijanem zavrnilnem delu, je bila posledično sodba sodišča prve stopnje v ugodilnem delu pravnomočno potrjena, tožena stranka pa je zneske tožniku tudi že poravnala. Glede na to, da je bila odločitev sodišča prve stopnje glede vzroka invalidnost enaka, bi moralo tožbeni zahtevek v tem delu zavrniti. Meni, da je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi priglašenih stroškov za pripravljalne vloge neobrazložena in se je ne da preizkusiti, ker sodišče prve stopnje ni navedlo katere pripravljalne vloge šteje za nepotrebne in zakaj. Prav tako se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje o povrnitvi stroškov izvedenca, ki jih je sodišče skladno s prvim odstavkom 38. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) naložilo toženi stranki, saj tožnik v ponovljenem postopku v celoti ni uspel, v zvezi s tem pa so nastali stroški za izvedenca dr. med. A.A.. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožnik je zoper izpodbijano sodbo vložil tudi laično pritožbo, v kateri se ne strinja s priznano odškodnino zgolj v višini 50 %. Ne strinja se z izvedenskim mnenjem izvedenca dr. med. A.A., ki temelji na predvidevanju o možnem poslabšanju zdravstvenih težav in predvidevanju, da bi invalidnost nastala tudi brez poškodbe. Glede na to, da mu je bila invalidnost priznana šele po pritožbi zoper odločbo invalidske komisije prve stopnje zaradi neupoštevanja ortopedskega izvida, mu brez poškodbe pri delu invalidnost ne bi bila priznana.

5. Tožena stranka na pritožbo tožnika odgovarja in predlaga njeno zavrnitev, tožnik pa v odgovoru na pritožbo tožene stranka navaja, da je tožena stranka nesporni del dosojene odškodnine v deležu 50 % na podlagi pravnomočne odločitve sodišča prve stopnje že poravnala.

6. Popravni sklep sodišča prve stopnje pravočasno izpodbija tožnik in kot bistveno navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo v okviru materialnega procesnega vodstva opozoriti tožnika na neskladje med navedbami in tožbenim zahtevkom, saj gre za evidentno pomoto, ko je izpadel zahtevek za plačevanje mesečne rente od septembra 2017 do oktobra 2018. 7. Pritožba tožene stranka zoper sodbo je delno utemeljena, pritožbi tožnika zoper sodbo in sklep sodišča prve stopnje pa nista utemeljeni.

8. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožba tožnika neutemeljeno uveljavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodišče prve stopnje ne bi navedlo razlogov za odmero odškodnine v višini 50 %. Glede na to, da sodba sodišča prve stopnje v 22. točki obrazložitve sodbe vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih v zvezi s tem, tožnik kršitev očitno uveljavlja zaradi nestrinjanja z ugotovljenim dejanskim stanjem in materialnopravno presojo sodišča prve stopnje, do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju. Prav tako ni podana uveljavljana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo tožena stranka utemeljuje z navedbami o tem, da naj bi bila odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi priglašenih stroškov za pripravljalne vloge neobrazložena in se je ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje ni priznalo stroškov pripravljalnih vlog, ker so bile nepotrebne. Glede na to, da je tožena stranka v postopku priglasila stroške samo za eno pripravljalno vlogo z dne 26. 1. 2018 (sodišču prve stopnje vročena 29. 1. 2018), sodba sodišča prve stopnje vsebuje razlog za zavrnitev priglašenega stroška za pripravljalno vlogo tožene stranke, tako da se jo v tem delu da preizkusiti ter zato ni podana uveljavljena procesna kršitev. Pritožbeno sodišče pa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki jo uveljavlja pritožba tožene stranke, in sicer je kršilo 12. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je v ponovljenem sojenju odločalo tudi o delu zahtevka, o katerem je bilo v prvotnem sojenju že pravnomočno odločeno. V preostalem pa sodišče prve stopnje ni kršilo pravil postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

9. Tožbeni zahtevek v višini 50 % od zahtevane višine odškodnine iz naslova razlike v plači, ki bi jo prejemal do redne upokojitve in nadomestilom oziroma pokojnino v ustreznih zneskih, tožbeni zahtevek v višini 50 % od zahtevane višine odškodnine iz naslova prikrajšanja pri odpravnini ob upokojitvi in iz naslova dodatkov k plači (božičnice) ter tožbeni zahtevek za plačevanje mesečne rente v višini 10,03 EUR, ne bi smel biti predmet obravnavanja sodišča prve stopnje v ponovljenem sojenju. Prvotna sodba opr. št. Pd 292/2012 z dne 23. 6. 2016 je namreč postala pravnomočna v ugodilnem delu, ker se tožena stranka zoper ta del odločitve ni pritožila, temveč se je zoper zavrnilni del navedene sodbe pritožil le tožnik. Pritožbi je bilo s sklepom pritožbenega sodišča Pdp 784/2016 z dne 7. 6. 2017 ugodeno, izpodbijani del sodbe je bil razveljavljen v zavrnilnem delu sodbe sodišča prve stopnje (razen glede odločitve o zavrnitvi izplačila jubilejne nagrade) in zadeva je bila le v tem obsegu vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje. Predmet obravnavanja v novem sojenju je bil le del tožbenega zahtevka, in sicer v preostalih zavrnjenih 50 % podrednega odškodninskega zahtevka (razen za izplačilo odškodnine iz naslova regresa za letni dopust, saj je bil zahtevek iz tega naslova s prvotno sodbo v celoti zavrnjen). Ker je torej sodišče prve stopnje ponovno odločalo o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno razsojeno, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče I. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje razveljavilo v točki 1/a, 2/a, 3/a in v delu točke 5/a, ki se nanaša na plačilo mesečne rente v višini 10,03 EUR s pričetkom plačevanja 7. 11. 2012 do konca septembra 2017, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega mesečnega prikrajšanja v plačilo do plačila (drugi odstavek 354. člena ZPP).

10. V tem individualnem delovnem sporu tožnik od tožene stranke, kot od svojega delodajalca, vtožuje povrnitev premoženjske škode zaradi izgubljenega zaslužka, ker se je dne 26. 6. 2007 poškodoval pri delu, v posledici česar mu je zaradi ugotovljene invalidnosti prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. S tožbo je zahteval razliko med plačo, ki bi jo prejemal do redne upokojitve in nadomestilom plače med brezposelnostjo oziroma odmerjeno pokojnino pri predčasni pokojnini ter prejemke, ki bi jih prejemal, če bi ostal zaposlen pri toženi stranki (božičnice, regres za letni dopust, jubilejno nagrado, odpravnino ob upokojitvi) in razliko v pokojnini, zaradi nižje odmere starostne pokojnine. Pri ugotavljanju vzroka za nastanek tožnikove delne nezmožnosti za delo in posledične premoženjske škode pa je sodišče prve stopnje v prvem sojenju izhajalo iz zmotne materialnopravne presoje, da je za odločitev relevantna le odločba ZPIZ z dne 24. 6. 2009, s katero je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni v 50 % in poškodbe pri delu v 50 %. Glede na odločitev ZPIZ, da je tožnikova invalidnost zgolj v 50 % posledica poškodbe pri delu, je sodišče toženo stranko razbremenilo njene odgovornosti za polovico tožniku nastale škode. Zaradi preuranjenosti odločitve sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče takšno odločitev s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 784/2016 z dne 7. 6. 2017 v zavrnilnem delu točke II/1, II/2 in II/3 (razen v odločitvi o zavrnitvi izplačila jubilejne nagrade) in posledično v odločitvi o stroških postopka (točka III in IV izreka) razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V novem sojenju je sodišče prve stopnje dodatno postavilo in zaslišalo izvedenca dr. med. A.A. ter po tako izvedenem dokaznem postopku zavzelo enako stališče, kot v prvem sojenju.

11. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo sledeče dejansko stanje: - da se je tožnik poškodoval pri toženi stranki dne 26. 6. 2007, ko so se pri odpiranju premičnih vrat ta odtrgala in mu padla na levo nogo, - da je tožnik zoper toženo stranko vložil tudi tožbo za plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo zaradi poškodbe pri delu dne 26. 6. 2007, - da je bil tožnik z odločbo ZPIZ z dne 24. 6. 2009 od 5. 2. 2009 dalje razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni v 50 % in poškodbe pri delu v 50 % in mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto brez pogostega počepanja in poklekanja, z ročnim premeščanjem bremen do 10 kg, delno sede, v ugodnih mikroklimatskih pogojih, brez doskokov, s polnim delovnim časom, - da je tožena stranka tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nezmožnosti za opravljanje dela zaradi invalidnosti ob upoštevanju mnenja Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, da tožena stranka tožniku utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi in da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove, - da je tožnik zoper redno odpoved pogodbe o zaposlitvi uveljavljal sodno varstvo v individualnem delovnem sporu, v katerem pa je bil tožbeni zahtevek zavrnjen in ugotovljeno, da je obstajal utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, - da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 4. 1. 2010, - da je bila tožniku z odločbo Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje (ZRSZ) od 5. 1. 2010 do 6. 10. 2012 priznana pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo in da je tožnik z ZRSZ sklenil pogodbo o vključitvi v aktivnost Progami institucionalnega usposabljanja, - da se je tožnik upokojil predčasno, ko je dopolnil 38 let pokojninske dobe in mu je bila z odločbo ZPIZ z dne 19. 10. 2010 priznana pravica do starostne pokojnine v znesku 411,18 EUR na mesec od 7. 11. 2010, ki je bila v pritožbenem postopku pri ZPIZ z odločbo z dne 9. 2. 2011 odpravljena, tožniku pa priznana pravica do starostne pokojnine v znesku 434,77 EUR od 7. 11. 2011 dalje. Tožnik bi bil sicer redno upokojen 6. 11. 2012. 12. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožnik zaradi nezmožnosti za opravljanje dela zaradi invalidnosti izgubil zaposlitev pri toženi stranki in s tem plačo, ki bi jo ob rednem normalnem teku stvari prejemal do redne upokojitve. Pri ugotavljanju vzroka za nastanek tožnikove delne nezmožnosti za delo in posledične premoženjske škode je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni v 50 % in poškodbe pri delu v 50 %, zato je toženo stranko razbremenilo njene odgovornosti za polovico tožniku nastale škode.

O pritožbah proti sodbi K pritožbi tožnika:

13. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da je tožbeni zahtevek po temelju v celoti utemeljen oziroma da je v celoti podana odškodninska odgovornost tožene stranke za nastalo škodo. V obravnavanem primeru tožnik vtožuje škodo, ki je nastala v posledici priznanja invalidnosti, in ne škodo, ki je nastala zaradi nesreče pri delu, kar je že zahteval v drugem postopku (sodba opr. št. Pd 63/2010 z dne 31. 5. 2011). Škodni dogodek v obravnavanem primeru zato ni nesreča pri delu, ampak je priznanje invalidnosti, saj je le-to privedlo do prenehanja delovnega razmerja tožniku pri toženi stranki, v posledici česar je zato utrpel vtoževano premoženjsko škodo. Neutemeljeno je zato (smiselno) pritožbeno zavzemanje za t.i. teorijo jajčne lupine, po kateri je treba oškodovanca vzeti takšnega, kot je, ter je zato oškodovanec upravičen za večjo / drugačno škodo, ki je ne bi utrpel v škodnem dogodku, če ne bi imel določenih osebnih lastnosti. V obravnavanem primeru namreč tožniku ne bi bila priznana invalidnost oziroma mu vtoževana škoda sploh ne bi nastala, če ne bi imel predhodnih zdravstvenih težav, saj je sodišče prve stopnje pravilno na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca dr. med. A.A. ugotovilo, da niti poškodba pri nesreči pri delu niti predhodne zdravstvene težave tožnika same po sebi ne znesejo zadosti omejitev, da bi bila tožniku priznana III. kategorija invalidnosti. Ker je bila tožniku priznana invalidnost, v posledici česar je tožnik utrpel vtoževano škodo, tako zaradi poškodbe pri delu kot tudi zaradi tožnikove bolezni, sta bila poškodba pri delu in bolezen sovzrok nastale škode. Tožnikova bolezen namreč ni bila posledica nesreče pri delu in ni z njo v vzročni zvezi, saj tožnikove zdravstvene težave niso takšne, da se ob odsotnosti nesreče pri delu ne bi pojavile, ampak so nasprotno obstajale že pred tem. Na podlagi navedenega je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka odškodninsko odgovorna le v višini 50 %.

14. Neutemeljeno je tudi pritožbeno izpodbijanje izvedenskega mnenja izvedenca dr. med. A.A. o možnosti priznanja invalidnosti glede na kompleksnost tožnikovih zdravstvenih težav tudi brez škodnega dogodka, saj je izvedenec podal jasen in argumentiran zaključek o priznanju III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni v 50 % in poškodbe pri delu v 50 %, ki mu je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo. Zaradi pravnomočnosti odločitve o odškodninski odgovornosti tožene stranke v višini 50 % pa so te pritožbene navedbe tudi brezpredmetne.

K pritožbi tožene stranke:

15. Ni mogoče slediti pritožbenemu nestrinjanju tožene stranke z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je tožniku dolžna povrniti stroške za izvedbo dokazov z izvedenci. Sodišče prve stopnje je skladno s prvim odstavkom 38. člena ZDSS-1 pravilno naložilo povrnitev navedenih stroškov toženi stranki, ne glede na to, če odločitev sodišča prve stopnje glede temelja odškodninske odgovornosti v novem sojenju po izvedbi dokaza z izvedencem dr. med. A.A. ni bila drugačna. Glede na to, da je pritožbeno sodišče razveljavilo zavrnitveni in stroškovni del sodbe opr. št. Pd 292/2012 z dne 23. 6. 2016, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z izvedencem medicinske stroke, je sodišče prve stopnje pri odločitvi o povrnitvi stroškov v novem sojenju pravilno upoštevalo, da zaradi zavrnitvenega dela tožbenega zahtevka niso nastali posebni stroški v zvezi s postavitvijo in zaslišanjem izvedenca dr. med. A.A..

O pritožbi tožnika zoper popravni sklep

16. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnika, da bi ga sodišče prve stopnje moralo v okviru materialnega procesnega vodstva opozoriti na neskladje med navedbami in tožbenim zahtevkom, ker je izpadel zahtevek za plačevanje mesečne rente od septembra 2017 do oktobra 2018. Glede na to, da je tožnik v pripravljalni vlogi z dne 9. 1. 2018, s katero je modificiral tožbeni zahtevek, postavil tožbeni zahtevek za plačevanje mesečne rente od oktobra 2018, prav tako pa je enako zatrjeval v določenem delu pripravljalne vloge, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno v zvezi s tem opraviti materialnega procesnega vodstva oziroma upoštevati navedene pomote v popravnem sklepu. Pomota glede na navedbe in tožbeni zahtevek tožnika v pripravljalni vlogi ni bila očitna.

Odločitev pritožbenega sodišča

17. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno razveljavilo, kot izhaja iz I. točke izreka (drugi odstavek 354. člena ZPP). Ker glede preostalega dela niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke v preostalem delu in v celoti pritožbi tožnika zoper sodbo in sklep kot neutemeljene zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem nerazveljavljenem delu in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP ter 366. člen ZPP).

18. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbah tretjega odstavka 154. člena in drugega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka je s pritožbo uspela v pretežnem delu (uspela ni le v sorazmerno majhnem delu glede izpodbijanja stroškov postopka), zato ji je tožnik dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je toženi stranki v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT; Ur. l. RS, št. 67/2008 in nasl.) priznalo naslednje pritožbene stroške: nagrado za pritožbo v višini 788,80 EUR (tar. št. 3210), 22 % DDV v višini 173,54 EUR in stroške sodne takse za pritožbo v višini 342,00 EUR, kar skupaj znaša 1.304,34 EUR. Toženi stranki pritožbeno sodišče ni priznalo stroškov odgovora na pritožbo tožnika, saj ta za odločitev o pritožbi tožnika ni bil potreben, zato jih krije sama (prvi odstavek 155. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Tožnik s pritožbo zoper sodbo ni uspel (stroškov za pritožbo zoper sklep ni priglasil), zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbe ter tudi svoje stroške odgovora na pritožbo tožene stranke, saj ta za odločitev o pritožbi tožeče stranke ni bil potreben.