Jedro

Ker je tožnica (banka) morala izplačati prinašalcu čeka zapisane vsote, tožeča stranka ne more uspeti z ugovorom, da je prinašalec čeka prezgodaj vnovčil čekovne blankete, katere mu je tožena stranka izročila brez datuma.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je deloma vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi, opr.št. I 616/96 z dne 3.11.1996 in sicer vse, razen presežni tek procesnih obresti od 1.11.1996 do 3.12.1996. V tem delu je citirani sklep razveljavilo. Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke.

Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožena stranka. Na zadnje opravičilo, katere je poslala sodišču, da se ne more udeležiti razprave 2.12.1997, ni prejela odgovora. Sodišče je večkrat obvestila, da ni bilo primerno ravnanje Gorenjske predilnice s čeki. Gorenjska predilnica nima pogodbe, da bi lahko vnovčila naenkrat vse čeke, ZOR pa govori tudi o ustnem dogovoru. Ni imela namena ogoljufati banke.

Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka uveljavlja bistveno kršitev določb ZPP, saj trdi, da ji sodišče ni odgovorilo na prošnjo za preklic obravnave (list.št. 29). Stranka, ki prosi za preložitev obravnave mora sama ugotoviti, ali je sodišče njenemu predlogu ugodilo ali ne. Če na narok ne pristopi, sodišče lahko sklene, da se predlogu ne ugodi in narok vseeno opravi. V konkretni zadevi je sodišče na naroku prebralo njeno vlogo z dne 25.11.1997 in sklenilo, da se glavna obravnava opravi v nenavzočnosti tožene stranke. To pomeni, da njenemu predlogu ni ugodilo, kar je tudi v sodbi obrazloženo. Toženi stranki je še treba pojasniti, da sodišče prve stopnje utemeljeno ni preložilo naroka.

Tožena stranka je tožbo prejela 19.12.1996, zato je imela skoraj leto dni časa, da pribavi vse potrebne izpiske svojih čekov oziroma fakture z Gorenjsko predilnico. Tožeča stranka pa je v spis predložila vse listine na podlagi katerih utemeljuje svoje navedbe, zato je bila dolžnost tožene stranke, da si te dokazne predloge vpogleda in po potrebi zagotovi pravno zastopanje. Sicer pa sta bila v zadevi opravljena dva naroka, tako da je tožeča stranka imela zadosti časa, da svoje navedbe tudi dokaže. Po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. čl. ZPP v pravdi ni bilo. V pritožbi zatrjevanega razloga pa tudi bilo mogoče ugotoviti.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno oprlo svojo odločitev na pogodbo o ustanovitvi in vodenju tekočega računa z dne 19.8.1992. Po pogodbi je bila tožena stranka dolžna zagotoviti prilive iz sredstev na svoj račun. Treba je tudi opozoriti na določbe ZOR-a, ki urejajo bančni tekoči račun (določbe 1052. čl. in naprej), ki med drugim nalagajo banki dolžnost, da izplača iz tekočega računa za deponenta tudi sredstva, kadar na računih ni kritja, in sicer v tistem obsegu, ki je določen v pogodbi o tekočem računu ali posebnem sporazumu. Po pogodbi je imetnik dolžan, da vodi lastno evidenco o stanju na tekočem računu (2. čl. pogodbe, priloga A4), banka pa mu med drugim izda po odprtju računa bančno kartico in čekovne blankete. Tožena stranka se v postopku sklicuje, da je izdala čeke Gorenjski predilnici brez datuma, ter da je ta neutemeljeno vnovčila vse čeke.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za razmerje med izdajateljem čeka in Gorenjsko predilnico, kar na razmerje med tožečo in toženo strnako ne more vplivati. Tožena stranka bi morala na čeke napisati željene datume zapadlosti, saj je tako vnovčitelj čeka imel možnosti napisati datum po želji, na kar je tožeča stranka po pogodbi morala zneske plačati prinašalcu čeka. Toženi stranki tako ostane v primeru kršitve pogodbe, kateri del so bili kot plačilo izdani čeki v zavezi le še Gorenjska predilnica, ki naj bi po njenih trditvah v nasprotju s pogodbo preuranjeno vnovčila čeke.

Pritožba se sklicuje na ustne dogovore z Gorenjsko predilnico. Gre za navedbe, ki se nanašajo na pogodbena razmerja med toženo stranko in Gorenjsko predilnico in ki na razmerje med tožečo in toženo stranko ne morejo vplivati.

Ker je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, in ker ni zagrešilo nobene kršitve v postopku, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP).