Jedro

Pritožnici se je pred iztekom roka za plačilo sodne takse za pritožbo „sesul“ računalniški sistem, zato je sodno takso prek spleta plačala dva dni po njenem izteku. Verjeti je, da družba gotovinsko ne posluje, a splošno znano je, da poleg navedenih obstajajo še drugačni načini plačil, npr. ustni/osebni nalog banki za elektronsko plačilo. Zakaj pritožnica predzadnji (ko se je pokvaril računalnik) in zadnji dan roka plačila ne bi mogla izvesti na tak način, v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ni navedla. Tak predlog je torej očitno neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje v zvezi z zamudo plačila sodne takse za pritožbo (I. točka izreka), nato pa sklenilo, da se pritožba zoper vmesno sodbo P 1480/2012-III-54 s 16. 9. 2015 šteje za umaknjeno (II. točka izreka).

2. Tožena stranka v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da je sodišče njen predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo in ni opravilo naroka, ker je ocenilo, da so razlogi za zamudo očitno neupravičeni in neutemeljeni. Stališče izpodbija, ker ji je bilo onemogočeno učinkovito in enakopravno sodelovanje v postopku in ker ne more uveljaviti svoje pravice do pritožbe. Z dovolitvijo v prejšnje stanje tožnik ne bi bil prikrajšan za učinkovito sodno varstvo. Sodišče bi lahko upoštevalo, da je bil pri odpravljanju njegovih procesnih napak deležen vse pomoči sodišča, ki mu jo je to nudilo, ker se je zastopal sam. Tožena stranka tega ni izkoriščala, ker je želela, da bo tožnik dobil vsebinsko odločitev. Ta sedaj zaradi formalnih razlogov nepravočasnosti plačila ne bo preizkušena v škodo tožene stranke. „Sesutje“ računalniškega sistema pomeni dogodek resnejše narave, ki ga ni zakrivila s svojim vedenjem, torej je razlog opravičljiv po merilih sodne prakse. Navaja, da ni res, da je zatrjevala zgolj, da ni mogla poskrbeti za pravočasno plačilo prek sistema spletnega bančništva. Zapisala je še, da v podjetju vsa plačila urejajo prek spletnega bančništva. Očitek sodišča, da ni navedla, da so obstajale nepremostljive ovire za plačilo na kak drug način, tako ne drži, saj nima gotovinskih denarnih sredstev, da bi lahko plačala na poštnem okencu ali pri blagajni sodišča. S to navedbo je želela povedati, da drugih možnosti ni imela. Dodaja, da je bila pri plačilu dovolj skrbna in je bila opustitev posledica zunanjih nepredvidljivih vzrokov. Sodišče bi lahko razumelo, da delavci, ki pri toženi stranki izvajajo plačila, niso pravniki in jim dejstvo, da je sodna taksa za pritožbo plačana dan kasneje, po življenjski in poslovni logiki ne pomeni, da bo s tem izgubljena pravica. Zaveda se, da delavci spadajo v njeno sfero odgovornosti, želi pa izpostaviti, da so zanjo nastale zelo hude posledice glede na namen, ki ga sicer zasleduje določba o plačilu sodne takse in posledicah neplačila (načelo ekonomičnosti in procesna disciplina). Predlaga, razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje, podredno razveljavitev II. točke izreka in vsebinsko odločanje o vloženi pritožbi.

3. Tožnik na vročeno pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče stranki, ki je zamudila narok ali rok za kakšno pravno dejanje in zaradi tega izgubi pravico opraviti to dejanje, na strankin predlog dovoli, da to dejanje opravi pozneje (vrnitev v prejšnje stanje), če spozna, da je stranka zamudila narok oziroma rok iz upravičenega razloga (prvi odstavek 116. člena ZPP).

6. Tožena stranka je proti izdani vmesni sodbi 22. 12. 2015 vložila pritožbo, za katero sodne takse ni plačala. Sodišče prve stopnje ji je 4. 1. 2016 vročilo plačilni nalog za plačilo te takse v roku 15 dni, z vsemi potrebnimi opozorili na posledice, kaj bo, če tega ne stori. To za pritožnico ni sporno.

7. Rok za plačilo sodne takse za pritožbo je toženi stranki iztekel 19. 1. 2016, vendar je ni plačala. To je storila kasneje, 21. 1. 2016, s čimer je dejanje, ki je zamujeno, že opravila, njen predlog za vrnitev v prejšnje stanje je treba razumeti kot prošnjo za upoštevanje plačila sodne takse izven roka, določenega s plačilnim nalogom, kar bo posledično pomenilo, da sodišče ne bi izvedlo sankcije, s katero je zagrozilo v plačilnem nalogu in ki je sedaj zajeta v II. točki izpodbijanega sklepa.

8. Odločitev o fikciji umika zaradi neplačila sodne takse za pritožbo je torej vsebinsko prepletena z okoliščinami, v katerih je tožena stranka plačala sodno takso, in tehtanjem, ali so za zamudo pri njenem plačilu obstajale okoliščine izven sfere tožene stranke, za katere ne more biti odgovorna. Kadar zamuda plačila sodne takse rezultira v izgubi neke strankine pravice (konkretno v pravici do (vsebinske) odločitve o njeni pritožbi), je vsebinska obravnava predloga za vrnitev v prejšnje stanje dopustna in izhaja iz 25. člena URS.

9. Sodišče prve stopnje ima prav. In ni spregledalo, kot mu očita pritožnica, da je v predlogu navedla, da vsa svoja plačila izvaja prek spleta. Do tega se je opredelilo v sklepnem delu 7. točke svoje obrazložitve. Tudi pritožbeno sodišče razume (poslovno) odločitev tožene stranke, da vsa svoja plačila izvaja prek spleta, in ne dvomi, da je 18. 1. 2016 prišlo do resne okvare računalnika, prek katerega ta plačila opravlja. Prav tako ji pritožbeno sodišče verjame, da gotovinskih plačil ne izvaja, ker je splošno znano, da gospodarski subjekti (praviloma) tako ne poslujejo. Toda vseeno obstajajo še drugačni načini plačil, kar je prav tako splošno znano, npr. ustni/osebni nalog banki za elektronsko plačilo. Zakaj tožena stranka 18. ali 19. 1. (predzadnji (ko se je pokvaril računalnik) ali zadnji dan roka za plačilo sodne takse) ne bi mogla izvesti plačila na tak način, v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ni navedla. Tak je predlog je torej očitno neutemeljen.

10. Pritožbeno sodišče zavrača tudi očitke po kršitvi pritožničine ustave pravice do pritožbe oziroma do njenega vsebinskega obravnavanja. Ustavno sodišče je zadevi U-I-74/05 med drugim argumentiralo svojo odločitev tudi na način, da ni v nasprotju z Ustavo, da je vložitev npr. pravnega sredstva, pogojena s pravočasnim plačilom sodne takse, če je stranka na to opozorjena(1), kar v obravnavanem primeru ni sporno. Tudi pravna teorija opozarja, da je plačilo sodne takse po novem procesna predpostavka za dovoljenost pritožbe, če tožnik tudi po prejemu naloga takse ne poravna(2). Zato pritožbeno sodišče meni, da je sedanji 105.a člen ZPP v skladu z Ustavo.

11. Razlog za neplačilo sodne takse za pritožbo je torej izključno v sferi pritožnice, zato je sama prevzela odgovornost, da njena pritožba ne bo vsebinsko obravnavana.

12. Pritožbeno sodišče tudi ni odkrilo pomanjkljivosti, na katere je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo v skladu z 2. točko 365. člena ZPP zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

Op. št. (1): Primerjaj sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 861/2010 z 19. 5. 2010. Op. št. (2): Galič, A., Uvodna pojasnila k ZPP, Ljubljana 2008, stran 41.