Jedro

Če tožnik iz določene podlage zahteva zase pravico, mora iz iste podlage sprejeti tudi obveznost.

Izrek

A) Pritožbama se delno ugodi.

B) V 1. točki se izpodbijana sodba spremeni tako, da se poslej ta točka v celoti glasi: " Tožena stranka M. je dolžna plačati tožeči stranki Š. društvu znesek 5.719.856,70 SIT (pet milijonov sedemstodevetnajsttisoč osemstošestinpetdeset 70/100 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

19.10.1998 dalje do plačila, pri tem pa se vračuna izpolnitev v višini 5.815.183,00 SIT, ki jo je tožena stranka M. opravila

2.4.2002."

C) V 5. točki (izrek o stroških, pred izdajo dopolnilne sodbe 3. točka sodbe), se sodba spremeni tako, da se znesek 356.995,00 nadomesti z zneskom 264.595,00 SIT (dvestoštiriinšestdesettisoč petstopetindevetdeset SIT).

Č) Sicer se obe pritožbi zavrneta in sodba v preostalem delu potrdi.

D) Vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločalo s sodbo

9.2.2004. 24.1.2005 je izdalo dopolnilno sodbo, s katero je izrek prvotne sodbe dopolnilo. Dopolnilna sodba je postala pravnomočna

25.2.2005 (red. št. 130, list. št. 308). Zaradi jasnosti bo pritožbeno sodišče povzelo celoten izrek tako kot se glasi ob upoštevanju dopolnilne sodbe: "1. Tožena stranka M. je dolžna tožeči stranki Š. društvu iz naslova uporabnine plačati po že izvršenem plačilu 5.815.183,00 SIT še znesek

216.356,30 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.4.2002 dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

2. Kar je tožeča stranka Š. društvo zahtevala po tožbi od tožene stranke M. več, se zavrne.

3. Tožeča stranka Š. društvo je dolžna toženi stranki M. iz naslova obogatitve zaradi vlaganj plačati znesek 1.101.333,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.1.2002 dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

4. Kar je tožena M. zahtevala po nasprotni tožbi zoper toženo stranko Š. društvo več, se zavrne.

5. Tožena stranka M. je dolžna tožeči stranki Š. društvu iz naslova stroškov plačati znesek 356.995,00 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje te sodbe dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe".

V dopolnilni sodbi je pod tč. II. sodišče prve stopnje sicer zapisalo med drugim, da dosedanja 3. točka postane 4. točka, vendar 4. točka glede na dopolnilno sodbo vsebuje zavrnilni del po nasprotni tožbi, tako da je v resnici odločitev o stroških ob upoštevanju dopolnilne sodbe sedaj vsebovana v tč. 5 (prej tč. 3).

Odločitev sodišča prve stopnje po tožbi predstavlja znesek uporabnine za lokal, ki ga je pravna prednica tožene stranke uporabljala brez pravnega naslova, odločitev po nasprotni tožbi pa predstavlja vračilo vlaganj v taisti lokal. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožeča stranka se pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka, tožena pa zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

Tožeča stranka predlaga spremembo oziroma razveljavitev sodbe, tožena stranka pa spremembo.

Bistvena vsebina pritožbe tožeče stranke je naslednja: S tem, ko sodišče prve stopnje ni priznalo obresti od 2.5.1998 do

15.10.2001, je zmotno uporabilo materialno pravo in bistveno kršilo določbe postopka. Najkasneje od dneva vložitve zahtevka pri sodišču gredo tožeči stranki po 214. členu Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR zamudne obresti. Ker je sodišče zapisalo, da ne gre za čisto denarno terjatev, izpodbijani sodbi manjkajo razumni razlogi, zato gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Z odločitvijo o zahtevku po nasprotni tožbi za povračilo vlaganj se tožeča stranka ne strinja s tem, da bi ugovor zastaranja postavila šele 7.5.2003, saj ga je postavila že 6.6.2000 z vložitvijo odgovora na tožbo. Sicer pa bi tožena stranka zahtevek lahko postavila le proti lastniku.

Bistvena vsebina pritožbe tožene stranke je naslednja: Ugovarja aktivno legitimacijo tožeče stranke in trdi, da bi po 219. členu ZOR kot tožnik lahko nastopal le lastnik, čigar je stvar, v konkretnem primeru poslovni prostor. To je Š. unija, ne pa tožeča stranka, ki je športno društvo. Sicer pa bi po odškodninskem pravu morala tožeča stranka dokazati, da je nastala ena izmed oblik pravno priznane škode. Tega ni dokazala. Napačno so obračunani tudi stroški postopka.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožeče stranke in predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne.

Pritožbi sta utemeljeni v obsegu, kot bo povedano v nadaljevanju.

Odločitev o tožbi: V zvezi s pritožbo tožene stranke pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka sicer res za utemeljitev svojega zahtevka navajala okoliščine, ki bi lahko predstavljale podlago za odškodninsko odgovornost tožene stranke, vendar je sodišče prve stpnje prišlo do prepričanja, da je pravilna podlaga 219. člen ZOR - Zakon o obligacijskih razmerjih, ki se za ta primer uporablja glede na določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika. Ta določba pa spada pod poglavje o neupravičeni pridobitvi. Tožeča stranka tako podlago sprejema. Tožena stranka sicer v tč. III. pritožbe v zadnjem odstavku zapiše, da je sodišče prve stopnje zgrešilo pravno in dejansko podlago za ugoditev tožbenemu zahtevku, vendar pa v tej točki tožena stranka ves čas izhaja iz predpostavke, da sodba temelji na odškodninski obveznosti, kar pa ne drži. Pod tč. III. torej tožena stranka sodbo izpodbija iz razlogov, ki zadevajo odškodnino, kar je neustrezno, pritožba pa nima razlogov, ki bi se nanašali na neupravičeno pridobitev, na katero je svojo odločitv oprlo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče je sprejelo podlago, ki jo je ugotovilo sodišče prve stopnje. Preizkus izpodbijane sodbe na pritožbo tožene stranke po uradni dolžnosti v tem delu (2. odstavek

350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) je namreč pokazal, da glede na trditveno podlago in izvedeni dokazni postopek tudi ta pravna podlaga ustreza.

Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbo tožene stranke, češ da je le lastnik tisti, ki lahko po 219. členu ZOR zahteva nadomestitev koristi in da bi nadomestilo lahko zahtevala le Š. unija. 219. člen ZOR govori o imetniku, po ugotovitvah sodišča prve stopnje (zadnja dva odstavka na strani 5. sodbe, list. št. 288) pa je Š. društvo bilo imetnik prostorov. Da bi torej to društvo ne moglo zahtevati nadomestila koristi po 219. členu ZOR, torej ni mogoče govoriti.

Za tožečo stranko je v zvezi s tožbo sporen tek obresti in v zvezi s tem celo šteje, da gre za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev ni podana, vendar je res, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo v zvezi z odločitvijo o obrestih. Ker je materialnopravna podlaga 219. člen ZOR, je v zvezi z obrestmi treba uporabiti 214. člen ZOR. Ta določa: kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, je treba vrniti plodove in plačati zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Sodišče prve stopnje res ni utemeljilo, kaj je imelo v mislih, ko je zapisalo, da je vrednost terjatve določilo šele na dan glavne obravnave, ker ne gre za čisto denarno terjatev, zaradi česar tožeča stranka ni upravičena do zakonitih zamudnih obresti za čas od 2.5.1998 do dneva glavne obravnave 15.10.2001. Če je sodišče prve stopnje imelo v mislih odškodnino, tega ni mogoče upoštevati, ker je odločalo o nadomestitvi koristi po 219. členu ZOR, s tem v zvezi pa je treba uporabiti že navedeni 214. člen ZOR. Ne glede na pomanjkljive razloge v tem delu, pa ne gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker vsi ostali razlogi dajejo dovolj podlage za odločitev, da je treba uporabiti 214. člen ZOR.

Tožeča stranka je znesek 5.719.856,70 SIT zahtevala z vlogo, ki je bila prejeta na naroku 19.10.1998 (red. št. 13, list. št. 22). Tedaj je zahtevek spremenila in od tedaj dalje ji gredo glede na 214. člen ZOR zakonite zamudne obresti, ne pa od 2.5.1998, kot je zahtevala v že navedeni vlogi.

Pritožbeno sodišče je zato v tem delu ugodilo pritožbi tožeče stranke in odločilo, da gredo tožeči stranki zakonite zamudne obresti od dneva vložite zahtevka dalje, torej od 19.10.1998. V zvezi s to odločitvijo je treba še povedati, da je sodišče prve stopnje v izreku sodbe upoštevalo, da je tožena stranka 2.4.2002 plačala 5.815.183,00 SIT. To med strankama ni sporno. Sodišče prve stopnje je opravilo vračunanje, v sodbi navedlo, da je priložen izračun obresti, nakar je v 1. točki odločilo, da mora poleg že plačanega zneska tožena stranka plačati še 216.356,30 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.4.2002 dalje do plačila. Izračun obresti sicer sodbi ni priložen, vendar to ni odločilno. Po 1. odstavku 310. člena ZPP mora sodišče odločiti o zahtevku, zahtevek pa se je glasil na plačilo zneska 5.719.856,70 SIT z obrestmi. Kako se bo že opravljena izpolnitev vračunala, je stvar izvršbe. Pritožbeno sodišče je zato celoten izrek pod tč. 1. spremenilo tako, da je odločilo, koliko znaša celotna obveznost tožene stranke, pri čemer se mora že plačani znesek upoštevati pri izpolnitvi obveznosti. Kolikor gre za odločitev po tožbi, je torej tožeča stranka uspela, razen glede obresti za čas od 2.5.1998 do 19.10.1998, in kolikor gre za vračunanje izpolnitve. Izračun višine zneska v pritožbi ni bil sporen. Odločitev pritožbenega sodišča o spremembi sodbe temelji na

4. odstavku 358. člena ZPP.

Odločitev o nasprotni tožbi: Tožena stranka, ki je vložila nasprotno tožbo, sprejema odločitev sodišča prve stopnje o tem, da ji gre le znesek 1.101.333,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.1.2002 in se zoper zavrnilni del ne pritožuje.

Tožeča stranka v zvezi s tem najprej trdi, da je pravočasno podala ugovor zastaranja. Pri tem gre za naslednjo situacijo: Š. društvo je odgovor na tožbo tožene stranke M. podalo 6.6.2000 (v spisu III P 338/2000, ki je pridružen današnjemu spisu, red. št. 54).

V tč. I. je v zadnjem odstavku na koncu strani z nadaljevanjem na naslednji strani zapisano, "da so bile investicije... izvedene v letu 1972, zato je zahtevek iz naslova neupravičene V kolikor pa podlaga ...".

Besedila, kot ga zatrjuje pritožba, torej "že zdavnaj zastaral", v odgovoru na tožbo ni. Ne glede na to pa je sodišče prve stopnje v sodbi z dne 15.10.2001, red. št. 93, upoštevalo, da je bil ugovor zastaranja podan (5. odstavek na list. št. 214). Ugovor zastaranja je posebej zavrnilo pod tč. II/3 obrazložitve na list. št. 218 z razlogom, da je petletni rok začel teči od takrat, ko je terjatev dospela v plačilo, to je konec aprila 1998. Tožeča stranka tedaj v pritožbi zoper sodbo zastaranja sploh ni več uveljavljala (red. št. 96).

V danes obravnavani izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje zgoraj opisano situacijo očitno spregledalo, ko je zapisalo, da je ugovor zastaranja prepozen, ker je bil podan šele 7.5.2003. Po vsem povedanem je v zvezi z ugovorom zastaranja v obravnavanem primeru pomembno to, kar je v sodbi z dne 15.10.2001 pravilno zapisalo sodišče prve stopnje: zahtevek tožene stranke za povrnitev vlaganj ni zastaran, ker je pravica zahtevati povračilo toženi stranki nastala šele ob vrnitvi stvari (215. člen ZOR). 17. člen Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih - ZPSPP, Ur. list SRS št. 18-176/1974 s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami ne daje podlage za razlago o zastaranju zahtevka, za kakršno se zavzema pritožba. Po 17. členu ZPSPP je bilo mogoče le pobotanje stroškov za popravila, ki ne gredo v najemnikovo breme z najemnino. Iz teh razlogov torej zahtevek ni zastaran, ne pa zato, ker bi bil prepozen.

Pritožbeno sodišče pa se tudi strinja z razlogi sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka tista, ki ima obogatenje v rokah in ne zemljiškoknjižni lastnik, kar po določbi 210. in 219. člena ZOR pomeni, da mora vlaganja povrniti. Tožeča stranka je ves čas postopka trdila, ko je šlo za njen zahtevek po tožbi, da je ona tista, ki prostore uporablja, pa tudi Športna unija kot zemljiškoknjižna lastnica se je strinjala, da ima tožeča stranka pravico zahtevati uporabnino. Ko pa gre za zahtevek, ki ga ima zoper njo tožena stranka, pa trdi, da bi moral biti zahtevek uperejen le zoper zemljiškoknjižnega lastnika. Tak način uveljavljanja pravic je v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (12. člen ZOR). Če namreč tožnik iz določene podlage zahteva zase pravico, mora iz iste podlage sprejeti tudi obveznost. Tudi iz tega razloga te njene pritožbene trditve ni mogoče upoštevati.

To so razlogi, zaradi katerih je bilo odločitev o nasprotni tožbi treba potrditi in pritožbo tožeče stranke v tem delu zavrniti (člen 353 ZPP).

Stroški postopka: Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, ali če to odločbo razveljavi in tožbo zavrže, odloči o vseh stroških postopka (2. odstavek 165. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zaradi delne ugoditve tožbenemu zahtevku tožeče stranke glede obrestnega dela ni potrebna sprememba odločitve o stroških postopka, ker je že sodišče prve stopnje tožeči stranki priznalo vse stroške. Vendar pa je to potrebno glede na pritožbo tožene stranke M., ki v tč. IV pritožbe navaja, da je sodišče nepravilno obračunalo pravdne stroške, ker ni pravilno določilo vrednosti spora. Po stališču pritožbe gre za znesek

9.616.403,70 SIT, zato so napačno ovrednotene priznane storitve. Ni pravilno ugotovljeno število narokov za glavno obravnavo. Bilo jih je

13. Ni pravilno upoštevanih vseh osem pripravljalnih vlog in ni upoštevan predujem za stroške izvedenca v znesku 150.000,00 SIT ter stroški za sestavo pritožbe.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima pritožba le deloma prav. Kolikor gre za vrednost spora, je sodišče prve stopnje upoštevalo vrednost spora po tožbi. Na čem temelji pritožbena trditev, da bi moralo sodišče vrednost spora določiti kot seštevek po tožbi in nasprotni tožbi, pritožba ne pove. Odločilno pa je, da je sodišče prve stopnje za obe stranki uporabilo enake kriterije glede vrednosti spora, torej je za obe vzelo kot vrednost spora vrednost po tožbi. Stroški za izvedenca so upoštevani (zadnja vrstica na strani 11 sodbe, list. št.294). Upoštevanih je tudi vseh 13 narokov (natančno je treba prebrati zadnji odstavek na že navedeni strani sodbe).

Sodišče prve stopnje pa je, kot pravilno ugotavlja pritožba, priznalo premalo stroškov za pripravljalne vloge oziroma ni zapisalo, ali morda šteje, da niso bile potrebne. Potem ko je pritožbeno sodišče opravilo materialnopravni preizkus v tem obsegu, je ugotovilo, da je toženi stranki treba priznati stroške za štiri pripravljalne vloge in sicer z dne 14.6.2000, prejeto 15.6.2000, 25.1.2001, 4.10.2001 in

9.1.2004. Pripravljalna vloga 11.9.2000 ni bila vložena, medtem ko gre pri zatrjevani pripravljalni vlogi z dne 7.2.2000 hkrati za nasprotno tožbo. Sodišče prve stopnje je pravilno priznalo le stroške kot za nasprotno tožbo. Glede na vrednost spora kot jo je ugotovilo sodišče prve topnje, gre toženi stranki za vsako nadaljnjo pripravljalno vlogo še po 300 točk po 3. točki tarifne št. 19 Odvetniške tarife. K temu je treba prišteti še 20 % DDV, kar ob vrednosti točke 110,00 SIT znese 158.400,00 SIT. Ta znesek je torej treba prišteti k znesku 985.901,00 SIT, kolikor je že sodišče prve stopnje ugotovilo, da znašajo stroški tožene stranke. Seštevek je

1.144.301,00 SIT, 2/3 tega zneska pa je (po enakem kriteriju kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje) 762.867,00 SIT. Če se to odšteje od zneska 1.027.462,00, kolikor po ugotovitvah sodišča prve stopnje znašajo stroški tožeče stranke, dobimo znesek 264.595,00 SIT. To je torej znesek stroškov, ki ga mora tožena stranka še plačati tožeči stranki. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu sodbo spremenilo tako, da je znesek 356.995,00 SIT nadomestilo z zgoraj navedenim zneskom.

Glede pritožbenih stroškov je sodišče prve stopnje obrazložilo, zakaj jih ni priznalo.

V pritožbenem postopku je vsaka stranka deloma uspela, zato vsaka nosi svoje pritožbene stroške (člen 154/2 in 165/2 ZPP).