Jedro

Motilno dejanje je možno realizirati tudi tako, da tožena stranka uporabi za motenje osebni avto, ki ga tretja oseba postavi na služnostno pot, tožena stranka pa ne dovoli lastniku avta, da bi avto umaknil in s tem sprostil pot. Tudi na ta način je bilo onemogočeno izvrševanje zadnje posesti pravice voženj.

Izrek

Pritožba tožene stranke se z a v r n e kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka motila tožečo stranko v zadnji posesti pravice voženj preko parcele št. 72/2 k.o. XX. Sodišče je ugotovilo prvo motenje 9. 5. 1994 s postavitvijo trama preko poti in drugo motenje dne 13. 5. 1994 s tem, da toženka ni dovolila odstraniti parkiranega avtomobila. Sodišče je ugodilo tudi prepovednemu izreku.

Zoper takšen sklep se je pritožila tožena stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Izpodbija dokazno oceno, da je bil tožnik v zadnji posesti pravice voženj. Ne predlaga novih dokazov, sklicuje pa se na to, da se na kraju samem ne vidi, da bi bilo kaj voženo. Izpodbija tudi samo motilno dejanje in trdi, da ni bila sposobna prestaviti trama, saj ima kronično obolenje žil z rano in se sklicuje na zdravniško spričevalo. Drugo motenje z vzpostavitvijo avta je tožnik insceniral, da bi lahko naskrivaj fotografiral situacijo za potrebe pravde.

Tistega dne za vožnjo ni bilo ekonomske potrebe in je šlo za zlorabo pravic. Predlaga ustrezno spremembo oziroma razveljavitev sklepa.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo obe odločilni dejstvi in sicer zadnjo posest pravice voženj tožeče stranke in obe motilni dejanji tožene stranke (čl. 78/1 ZTLR).

Prvostopno sodišče je ocenilo izpovedbo toženke na list. št. 25, ko je izpovedala, da je tožnik vozil "po sili", čeprav mu voženj ni dovolila. Toženka je tudi precizirala, da je tožnik vozil, ko je šel orati. Že iz cit. izpovedbe toženke izhaja, da je bil tožnik v zadnji posesti pravice voženj. Ta ugotovitev pa je potrjena tudi z izpovedbami prič xx, xx in xx.

Prvostopno sodišče je tudi pravilno ugotovilo obe motilni dejanji.

Pravilna je ocena, da je toženka nastavila tram na pot (pri tem ni odločilno, ali je sodeloval kakšen izpolnitveni pomočnik). Izpovedba tožnika o tej okoliščini je sprejemljiva, saj je tožnik izpovedal, da mu je toženka celo branila odstraniti tram, pri čemer je tudi nanj kričala. Ker je bilo možno tram postaviti tudi s pomočjo spolnitvenih pomočnikov, ni odločilno priloženo zdravniško spričevalo, ki izkazuje res ne najboljše zdravstveno stanje toženke.

Tudi motilno dejanje s postavljenim osebnim avtomobilom dne 13.5.1994 je pravilno ugotovljeno. Toženka je pač uporabila na pot nastavljen osebni avto za motilno dejanje s tem, ko avta ni dovolila umakniti.

Pri tem toženka tudi v pritožbi ni zanikala točnosti stanja glede postavljenega avta, ki ga izkazujeta fotografiji, iz katerih pa je razvidno, da je avto onemogočil vožnjo s traktorjem.Vožnja ni bila nagajiva, saj je tožnik zatrjeval prevoz gnoja in je tudi na fotografiji razvidno, da ima traktor priključeno prikolico.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama trpi svoje pritožbene stroške.