Jedro

Ne gre za kršitev določb kazenskega postopka v smislu določil 11. tč. I. odst. 371. čl. ZKP saj s tem ko v opisu kaznivega dejanja očitanega obdolžencu ni naveden datum storitve izrek sodbe ni nerazumljiv. Opis kaznivega dejanja očitanega obdolžencu je namreč povezan z opisom kaznivega dejanja, ki sta jih storila soobdolžena pri čemer se pokaže, da je opis vseh teh dejanj logično sledi od dejanj enega storilca do drugega z navedbami kdaj je posamezni izmed njih deloval.

Izrek

Pritožbi obdolženega M. P. po zagovornici in obdolženega Z. Š. se z a v r n e t a kot neutemeljeni. Obdolženi M. P. in obdolženi Z. Š. se oprostita plačila povprečnine.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo so bili spoznani za krive storitve, obdolženi A. R., obdolženi M. P. in obdolženi Z. Š., vsak enega nadaljevanega kaznivega dejanja pomoči pri storitvi kaznivega dejanja goljufije po členu 217/I v zvezi s členom 27 KZ, obdolženi M. P., obdolženi Z. Š. in obdolženi M. Č., vsak enega nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po čl. 217/I KZ, obdolženi M. P. in obdolženi Z. Š. pa tudi vsak enega nadaljevanega kaznivega dejanja ponarejanja listin po čl. 256/I KZ. Obdolženemu A. R. je sodišče prve stopnje za storjeno kaznivo dejanje izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je za sedaj obravnavano kaznivo dejanje določilo kazen 4 mesecev zapora, ob upoštevanju kazni 5 mesecev zapora, obdolžencu določeni v izrečeni mu pogojni obsodbi pri Okrajnem sodišču v Velenju, opr. št. K 62/95 z dne 1. 7. 1998 pa nato, po določilih KZ o steku, določilo enotno kazen 8 mesecev zapora s preizkusno dobo 4 let. Obdolženemu M. P. so bile določene kazni v višini dvakrat po 5 mesecev zapora za nadaljevano kaznivo dejanje goljufije (čl. 217/I KZ) in nadaljevano kaznivo dejanje pomoči pri kaznivem dejanju goljufije (čl. 217/I v zvezi s členom 27 KZ) ter 3 mesecev zapora za nadaljevano kaznivo dejanje ponarejanja listin (čl. 256/I KZ), ob upoštevanju kazni 8 mesecev zapora, obdolžencu določeni v izrečeni mu pogojni obsodbi pri Okrajnem sodišču v Velenju, opr. št. K 62/95 z dne 1. 7. 1998, katero je sodišče prve stopnje preklicalo, pa nato izreklo enotno kazen 1. leta in 8 mesecev zapora. Zoporna kazen je bila izrečena tudi obdolženemu Z.Š., pri čemer mu je sodišče prve stopnje, za sedaj obravnavana kazniva dejanja, določilo kazni 6 mesecev zapora (nadaljevano kaznivo dejanje pomoči pri kaznivem dejanju goljufije po čl. 217/I v zvezi s čl. 27 KZ), 3 mesece zapora (nadaljevano kaznivo dejanje ponarejanja listin po čl. 256/I KZ) in 6 mesecev zapora (nadaljevano kaznivo dejanje goljufije po čl. 217/I KZ), enotno kazen 9 let in 11 mesecev zapora ter denarno kazen 20 dnevnih zneskov, to je 30.260,00 SIT, plačljivo v roku 3 mesecev, katero bo sodišče, če se ne bo dala niti prisilno izterjati, izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva-dnevna zneska denarne kazni, to je 3.026,00 SIT, določilo 1 dan zapora, pa izreklo z upoštevanjem kazni 6 mesecev zapora, obdolžencu izrečeni s sodbo Okrajnega sodišča v Žalcu, opr. št. K 73/97 z dne 22. 1. 1998 in kazni 8 let in 3 mesecev zapora, skupaj z že navedeno denarno kaznijo, izrečeni v sodbi Višjega sodišča v Celju, opr. št. Kp 144/99 z dne 8. 6. 1999 (v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. Ks 346/98 z dne 16. 3. 1999). V tako izrečeno kazen zapora je sodišče prve stopnje obdolženemu Š. vštelo čas že v celoti prestanih kazni po sodbah Temeljnega sodišča v Celju, Enota v Celju, opr. št. K 296/89 in K 142/92, ter čas pribit v priporu in na prestajanju kazni po sodbi Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. K 66/97 od dne 6. 2. 1997 dalje. Za storjeno nadaljevano kaznivo dejanje goljufije po čl. 217/I KZ je bila izrečena kazen zapora v trajanju 10 mesecev tudi obdolženemu M. Č.. Odločeno je še bilo, da je dolžan obdolženi Z. Š. plačati oškodovancu G. F. d.o.o. V. znesek 97.440,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10. 12. 1997 dalje do plačila ter oškodovancu E. d.o.o. L. znesek 483.111,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 9. 4. 1996 dalje do plačila. Po določilu čl. 95/I Zakona o kazenskem postopku (ZKP) so bili obdolženi A. R., obdolženi M. P. in obdolženi M. Č. obsojeni na povrnitev stroškov kazenskega postopka, prva dva v višini po 3.600,00 SIT vsak, tretji v višini 11.584,00 SIT, vsi trije pa še na plačilo povprečnine, pri vsakem od njih odmerjene v višini 40.000,00 SIT. Obdolženega Z. Š. je sodišče prve stopnje oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke II. odst. čl. 92 ZKP. Z isto sodbo, v njenem izreku pod II, je sodišče prve stopnje, po določilu člena 357 točka 1 in 4 ZKP, zavrnilo obtožbo, s katero se je obdolženemu Z. Š. očitala storitev nadaljnjega kaznivega dejanja ponarejanja listin po čl. 256/I KZ in treh kaznivih dejanj goljufije po čl. 217/I KZ. Odločeno je še bilo, da se, po določilu čl. 105/III ZKP, oškodovanca G. F. d.o.o. V. in E. d.o.o. Š., napotita s priglašenima premoženjskopravnima zahtevkoma na pravdo. Za ta del kazenskega postopka je bilo odločeno, da njegovi stroški obremenjujejo proračun. Proti tej sodbi sta se pritožila obdolženi M. P. po zagovornici in obdolženi Z. Š.. Prvi izpodbija sodbo sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da jo sodišče prve stopnje zanj spremeni in zavrne obtožni predlog glede očitanega mu nadaljevanega kaznivega dejanja pomoči pri kaznivem dejanju goljufije ter nadaljevanim kaznivim dejanjem ponarejanja listin, glede očitanega mu nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije pa razveljavi in zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obdolženi Z. Š. pa smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napada pa še odločbi sodišča prve stopnje o prisojenih premoženjskopravnih zahtevkih in odločbi o kazenski sankciji. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in mu izreče milejšo kazen. Pritožbi nista utemeljeni. K pritožbi obdolženega M. P. Kljub predlogu v vloženi pritožbi tega obdolženca sodišče druge stopnje njega in njegove zagovornice ni obvestilo o seji pritožbenega senata, saj niti predsednik senata niti senat sam nista našla razlogov, zakaj bi bila njuna navzočnost koristna pri razjasnitvi te, na podlagi izvedenih dokazov, v celoti jasne kazenske zadeve. Svojo odločitev je sodišče druge stopnje v tem delu oprlo na določbo čl. 445/I ZKP. Ne drži že prva v pritožbi izpostavljena trditev, s katero pritožnik smiselno uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke I. odst. 371. čl. ZKP. Po njegovem prepričanju v izreku sodbe sodišča prve stopnje niso navedeni datumi, ko bi naj storil očitano mu nadaljevano kaznivo dejanje pomoči pri kaznivem dejanju goljufije, obdolženec torej meni, da je njen izrek nerazumljiv. Seveda to ni res, saj je obdolženemu P. očitano kaznivo dejanje povezano s kaznivima dejanjema v tistem delu očitanima obdolženemu Z. Š. in obdolženemu M. Č.. Pri tem se pokaže, da opis dejanj logično sledi od enega do drugega storilca z navedbami, kdaj je obdolženi Š. izročil ponarejene dokumente obdolženemu P. in kdaj najkasneje je ta te, po njihovi dopolnitvi, izročil obdolženemu M. Č., saj iz izreka izpodbijane sodbe jasno izhaja, kdaj je ta posamične goljufije, zajete v okvir očitanega mu nadaljevanega kaznivega dejanja, storil. Sodišče prve stopnje ni v zvezi z obdolženim M. P., očitanim nadaljevanim kaznivim dejanjem pomoči pri kaznivem dejanju goljufije in nadaljevanim kaznivim dejanjem ponarejanja listin, kršilo kazenski zakon v njegovo škodo v smislu določil čl. 372 točka 1 ZKP, kot to ta zmotno trdi v nadaljevanju pritožbe. Navedeni kaznivi dejanji po zatrjevanju pritožnika naj ne bi predstavljali samostojnih kaznivih dejanj, pač pa zgolj pripravljalna dejanja, teh pa kot samostojnih kaznivih dejanj KZ ne pozna. V zvezi s to navedbo je reči, da sicer drži ugotovitev, da brez ponarejenih dokumentov soobdolženi M. Č. ne bi mogel izvršiti kaznivega dejanja goljufije na način, kot ga je storil, kar velja tudi za obdolženega P. samega v zvezi z istovrstnima kaznivima dejanjima, povezanima z očitanim mu nadaljevanim kaznivim dejanjem ponarejanja listin. Vendar pri tem ni mogoče mimo dejstev, ugotovljenih v dokaznem postopku, katere, opisane v obrazložitvi izpodbijane sodbe, v celoti sprejema tudi sodišče druge stopnje, s katerim je storitev navedenih dveh kaznivih dejanj obdolžencu v celoti dokazana. Obdolženi P. je dokumente izpolnil in ponaredil njih vsebino, predno jih je izročil obdolženemu M. Č., pri tem pa vedel, čemu bodo ti namenjeni. To pa pomeni, da je temu dal na razpolago sredstva, s katerimi je ta lahko izvršil nadaljevano kaznivo dejanje goljufije, takšno ravnanje pa ni mogoče pravno opredeliti drugače kot pomoč pri navedenem kaznivem dejanju. Podobna ugotovitev velja glede nadaljevanega kaznivega dejanja ponarejanja listin, ko je dokumenta, kot se mu to očita pod točko 6a in b izreka prvostopne sodbe, ta izpolnil prej, predno je z njihovo pomočjo izvršil nadaljevano kaznivo dejanje goljufije, torej časovno in krajevno ločeno, pri čemer je že takrat vedel, čemur bosta dokumenta služila. Prav nobenih pomislekov nima sodišče druge stopnje tudi v pravilnost in popolnost po sodišču prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja glede obdolženemu P. očitanega nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije. Sodišče prve stopnje naj bi po prepričanju pritožnika zmotno ugotovilo, da je pri njemu obstajal goljufivi namen že v času, ko je bilo to kaznivo dejanje storjeno. Trdi, da je obdolženi takrat delal "na črno" in zato pričakoval, da bo z zaslužki iz takšnega dela dolgove zmogel poravnati. Gre za trditev, kateri nasprotuje že obdolženčev zagovor, podan v okviru preiskovalnih opravil, ko je pojasnil, da njegov zaslužek pri R. "ni prenesel niti vseh obrokov", torej obrokov prvih dveh kreditov, pa je kasneje, le dober mesec za tem, najel še dva. Res je, da je obdolženi ob tem navajal, da je denar služil tudi še z drugim "fušem", kar pa očitno ne bo držalo. Če bi bilo to res bi obdolženi, četudi ni delal pri R. in Š. in ta dva obrokov nista odvajala, te zmogel odplačevati sam, pa jih ni, kar ob drugih pravilnih ugotovitvah izpodbijane sodbe v tem delu dokončno potrjuje, kaj je obdolženi P. imel v mislih, ko je jemal stvari na posojilo - tisto, kar je v obrazložitvi svoje sodbe pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Obdolženemu M. P. je sodišče prve stopnje za posamična dejanja določilo kazni v povsem primerni višini, v celoti skladno okoliščinam, katere je sodišče prve stopnje upoštevalo pri njihovi odmeri. Povsem enaka ugotovitev velja glede obdolžencu izrečene enotne kazni zapora pri odmeri katere mu je pravilno, v celoti skladno zakonskim določilom, upoštevalo določeno kazen v izrečeni pogojni obsodbi, katero je preklicalo. Sodišče druge stopnje ne vidi razloga zakaj sodbe sodišča v Velenju sodišče prve stopnje ne bi smelo preklicati. To je storilo v zakonskem roku pri čemer je poudariti, da obdolžencu očitno že takrat pogojna obsodba ne bi bila izrečena, če bi se vedelo za kazniva dejanja, za katerih storitev je bil spoznan za krivega sedaj. Seveda ne drži navedba pritožnika, da preklic ni zakonit iz razloga, ker bi naj kaznivo dejanje, za katerega je bil obdolženi spoznan za krivega v navedeni sodbi, moralo biti zajeto v okvir nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije, za katerega je bil spoznan za krivega sedaj. Med storitvijo dejanj v obeh navedenih sodbah obstoji tolikšna časovna razlika, da bi bila takšna konstrukcija nadaljevanega kaznivega dejanja nemogoča, še zlasti ob upoštevanju nadaljnjega dejstva, da je obdolženi kazniva dejanja storil proti drugim oškodovancem. Ob upoštevanju teže kaznivih dejanj in dosedanje kriminalne dejavnosti obdolženega P. se sodišče prve stopnje ni moglo odločiti za drugega kot izrek kazni zapora, pri čemer zadeve ne morejo spremeniti obdolženčeva obširna zatrjevanja o njegovem sedanjem neoporečnem življenju. Njegove navedbe so prav lahko resnične, pa ob njih le ni prezreti, da kljub zatrjevani zaposlenosti ni storil prav nič, da bi dolgovane zneske povrnil, kar dodatno kaže na trden namen obdolženca, da dolgov oškodovancem ne povrne, kar dodatno zahteva njegovo strožje obravnavanje prav z izrekom kazni, kot mu je bila izrečena. To kazen bosta prav mogoče v negativni luči občutila tudi obdolženčeva žena in otrok, na kar pa bi moral obdolženi misliti že prej. K pritožbi obdolženega Z.Š.. Obdolženi Z. Š. nima prav, ko v pritožbi trdi, da bi naj sodišče prve stopnje ob zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja napačno odločilo tudi v zvezi s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom oškodovanega podjetja F. d.o.o. V.. Pritožnik je očitno spregledal, da se temu podjetju prisojeni premoženjskopravni zahtevek nanaša na kaznivo dejanje, opisano pod točko I/7a izreka prvostopne sodbe, za katerega sam pove, da še ni bil plačan (list. št. 122), podoben zahtevek, s katerim je bila ta firma napotena na pravdo, pa na kaznivo dejanje, za katerega je bila proti njemu vložena obtožba zavrnjena. Gre torej za dve različni, med sabo ločeni, odločitvi, pri čemer sodišču prve stopnje v zvezi s premoženjskopravnim zahtevkom, kateri se je nanašal na zavrnjeni del sodbe, ni bilo potrebno raziskovati ali je bil ta že izterjan ali ne, saj bi to povsem brez potrebe zavleklo tek kazenskega postopka. Pritožba obdolženega Š. ni utemeljena tudi v delu, ki se nanaša na odločbo o izrečeni mu kazenski sankciji. Po presoji pritožbenega sodišča se je sodišče prve stopnje glede na obdolženčevo predkaznovanost in težo storjenih kaznivih dejanj v tem postopku pravilno odločilo za izrek kazni zapora, katera mu je bila pri določenih posamičnih kaznih za sedaj obravnavana kazniva dejanja, kot enotni kazni, pri kateri je pravilno upoštevalo že izrečeni kazni, odmerjena v primerni višini. Okoliščine, naštete v izpodbijani sodbi, ki utemeljujejo sprejeto odločitev, so dejansko takšne, da ne dovoljujejo kakršnega koli znižanja obdolžencu izrečene kazni in to kljub temu, da ima pritožnik prav, ko trdi, da sodišče prve stopnje ni posebej upoštevalo, da ima sedaj družino. Pri tem pa vendarle ni res, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo prav nobene olajševalne okoliščine na njegovi strani, saj je kot takšno upoštevalo njegovo priznanje, katero mu je dalo tolikšno težo, da ta odtehta tudi okoliščino, na katero opozarja pritožnik. Glede na izid pritožbenega postopka bi obdolženca morala plačati povprečnino. Plačila teh ju je sodišče druge stopnje oprostilo, obdolženega Š. iz razloga, kot je to storilo že sodišče prve stopnje, obdolženega P. pa zato, ker bo z nastopom zaporne kazni izgubil možnost večjega zaslužka, moral pa skrbeti za otroka, katerega preživljanje bi bilo lahko oteženo v primeru, če bi moral obdolženi plačati tudi ta del stroškov kazenskega postopka.