Jedro

Za kršitev pravice do obrambe gre, če obramba dokazni predlog poda, sodišče pa ga neutemeljeno ali neargumentirano zavrne.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojene N.D. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po členu 98.a v zvezi z četrtim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se obsojenka oprosti plačila odškodnine.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani je bila N.D. spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena KZ. Po 51. členu tega zakona ji je bila izrečena pogojna obsodba v kateri ji je bila določena kazen šest mesecev zapora ter preizkusna doba dve leti. Pritožbi obdolženke in njenega zagovornika je kot neutemeljeni zavrnilo pritožbeno sodišče in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obdolženko oprostili plačila stroškov kazenskega postopka.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil zagovornik obsojenke zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču predlaga, da naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, obe izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru na zahtevo, podanemu v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj konkretnih kršitev materialnega ali procesnega zakona sploh ne navaja temveč oporeka dokazni oceni in zaključkom sodišča, kar pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče storiti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V skladu z določilom prvega odstavka 420. člena ZKP se sme vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, po končanem kazenskem postopku le zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi kršitev določb kazenskega postopka, saj je namen tega izrednega pravnega sredstva odpraviti kršitve zakona v sodni odločbi ali v postopku. Ne glede na to, da že iz navedenega izhaja, da zahteve ni mogoče vložiti iz razloga zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, drugi odstavek istega člena vsebuje še takšno izrecno prepoved. Ker trditve zagovornika v zahtevi s katerimi izraža svoje nestrinjanje z dokazno oceno verodostojnosti zagovora obdolženke in izpovedb prič, s trditvami kjer izraža dvome v ugotovljeno obliko krivde, njegova ugibanja ali morda izročevalec ni izročil denarja in si ga je pridržal sam, obsojenki pa priskrbel listino, za katero ni vedela ali ni mogla vedeti ali je prava ali ne, itd., pomenijo ravno nestrinjanje z dokazno oceno sodišča, zagovornik z zahtevo, kot je bilo že pojasnjeno, ne more uspeti.

Nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem pa pomenijo tudi očitki zagovornika v zahtevi, da obramba ni neposredno zaslišala stanovalcev s katerimi je opravila razgovor policija, in ki bi lahko povedale ali sploh poznajo D., ali so njihova stanovanja na takšni legi, da lahko vidijo, kdo pride k njemu na obisk, prav tako pa tudi in ali so še živeli in bivali na tej lokaciji v letih od 2000 do 2003. Iz podatkov v spisu je namreč razvidno, da je obsojenka sicer vložila v spis (18.1.2007) pisne izjave G.P. in svoje hčere B.D., kjer potrjujeta, da sta v letu 2000 večkrat srečala obsojenko v L., ko je stanovala pri svojem bivšem tastu B.D., dokaznega predloga po zaslišanju navedenih v zvezi s to dokazno temo, pa ne obsojenka in ne njen zagovornik v postopku nista nikdar podala, niti nista predlagala zaslišanja oseb, s katerimi je v zvezi s tem dejstvom opravila pogovor policija in o svojih izsledkih sodišču dne 13.12.2006 poslala dopis – ugotovitve. Glede na navedeno procesno situacijo obsojenka ni bila prikrajšana pri izvajanju pravice do obrambe, saj bi o tem lahko govorili šele potem, če bi obramba tak dokazni predlog podala, sodišče pa bi ga neutemeljeno ali neargumentirano zavrnilo. Mnenje zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti, da bi sodišče moralo zaslišati še določene priče (katerih zaslišanje do pravnomočnosti ni bilo predlagano), pomeni tako le nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, oziroma izpodbijanje sodbe z zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

Sodišče s tem, ko ni zaslišalo notarke, obsojenki prav tako ni kršilo pravice do obrambe.

Na glavni obravnavi opravljeni dne 23.11.2006 je zagovornik predlagal zaslišanje notarke, ki je overila originalno potrdilo. Sodišče je dokazni predlog zavrnilo z obrazložitvijo, da z overovitvijo, ki jo je opravila notarka na podlagi zahteve obdolženke, ni podana overitev, da listina izvira od osebe, ki je v njej navedena kot izdajatelj (drugi odstavek na strani 4 sodbe sodišča prve stopnje). Pritožbeno sodišče pa je takšni presoji sodišča prve stopnje pritrdilo in navedlo še, da notarka ni overila podpisa M.P., pač pa zgolj to, da gre za prepis originalne listine, za katero pa je bilo ugotovljeno, da je kriva. Glede na pojasnjeno seveda notarka ne bi mogla potrditi, kar v pritožbi zatrjuje zagovornik, da je originalna listina imela originalni podpis M.P., saj slednja ni bila pri notarki pač pa zgolj obdolženka (zadnji odstavek na strani 2 sodbe pritožbenega sodišča).

Z navedenim pa se ne strinja zagovornik v zahtevi in navaja, da bi notarka, ki je fotokopirala original listine gotovo lahko potrdila, da je podpis originalen.

Obramba ima sicer v kazenskem postopku res neomejeno možnost predlagati dokaze, vendar pa dolžnost njihovega izvajanja pred sodiščem ni absolutna. Sodišče bo izvedlo le tiste dokaze, za katere bo ocenilo, da so pravno relevantni in za katere bo obramba izkazala zadostno stopnjo verjetnosti o obstoju dejstva, ki naj bi se s tem dokazom ugotovilo. Navedeno pomeni, torej na eni strani aktivnost obrambe (ki mora svoj dokazni predlog obrazložiti), na drugi pa dolžnost sodišča, da bo relevantne in obrazložene dokazne predloge skrbno presodilo in argumentirano obrazložilo, kolikor njihovi izvedbi ne bo ugodilo.

V konkretnem primeru je obramba podala dokazni predlog po zaslišanju notarke pred sodiščem prve stopnje, ne da bi sploh navedla katero dejstvo želi dokazati. Že zaradi tega z zavrnitvijo dokaznega predloga s strani sodišča prve stopnje obdolženki ni bila kršena pravica do obrambe. Da gre za osebo, ki bi lahko potrdila, da je imela originalna listina, ki jo je notarka potrdila, tudi originalni podpis M.P., je navedeno šele v pritožbi, vendar pa je tudi tak dopolnjen (obrazložen) dokazni predlog pritožbeno sodišče utemeljeno zavrnilo. S presojo, da obramba ni izkazala zadostne stopnje verjetnosti, da bi bil tak dokaz uspešen, se namreč strinja tudi Vrhovno sodišče. Notarka, kot ugotavljata nižji sodišči, ni overjala podpisa M.P. (ta sestavina pogodbe sploh ni bila predmet njenega dela), temveč je potrdila le, da je kopija enaka originalu. Glede na navedeno in ob dejstvu, da ne gre za strokovnjaka s področja grafologije, zagovornik z golo trditvijo, da bi notarka lahko potrdila originalnost podpisa (ne da bi izkazal vsaj minimalno stopnjo verjetnosti navedenega), s podajo dokaznega predloga ni mogel biti uspešen in je bil predlog utemeljeno zavrnjen.

Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane kršitve procesnega zakona, ki jih uveljavlja vložnik v zahtevi, zahteva pa je v pretežni meri vložena tudi iz razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar jo je v skladu z določilom člena 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu temelji na v izreku te odločbe citiranih določilih ZKP.