Jedro

Pri odmeri nadomestila plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja se upoštevajo le izrecno izkazani ali nesporni dokazi tožnika, ki jih je ustvaril zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja iz drugih naslovov oz. pri drugih delodajalcih. Ti dohodki morajo biti izrecno izkazani.

Izrek

Pritožbi tožnika se ugodi in se izpodbijana sodba v 4. in 5. točki izreka razveljavi in v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba toženca se kot neutemeljena zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Toženec trpi sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku in razveljavilo sklep tožene stranke z dne 30.6.1993 o prenehanju delovnega razmerja tožniku zaradi neupravičenih izostankov od 16.6.1993 dalje ter tožniku priznalo neprekinjeno delovno razmerje do 25.3.1994, s tem, da je toženec zanj dolžan za čas po 16.6.1993 plačati prispevke za socialno varnost na podlagi izhodiščne plače za 4. tarifni razred po kolektivni pogodbi med delavci in zasebnimi delodajalci ter mu izplačati 30.000,00 SIT regresa za letni dopust za leto 1993, višji zahtevek iz naslova plačila nadomestila neto plače z zakonitimi zamudnimi obrestmi pa kot neutemeljen zavrnilo, glede stroškov postopka pa razsodilo, da stranki plačata vsaka svoje. Pri tem je ugotavljalo, da tožnik v času od 16.6.1993 do izdaje spornega sklepa z dne 30.6.1993 ni neupravičeno izostal, da pa je v času do 25.3.1994 zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pri tožencu pridobival dohodek z delom preko lastne družbe Avtoklinika d.o.o. in zato do nadomestila plače pri tožencu za to obdobje ni opravičen.

Zoper gornjo sodbo se pritožujeta tako tožnik, kot toženec. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga v tem delu njeno spremembo, tako da sodišče zaveže toženo stranko tudi k plačilu zahtevanega zneska 540.000,00 SIT iz naslova nadomestila plače z zakonitimi zamudnimi obrestmi, oziroma da pritožbeno sodišče v tem delu izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem zatrjuje, da v svoji družbi v spornem času ni imel zagotovljenega rednega dela, hkrati pa njegovo podjetje ni razpolagalo s potrebnimi orodji in pripravami za delo, s posamičnimi priložnostnimi deli pa ni dosegel omembe vrednega zaslužka, tako da škode na zaslužku, ki mu je nastala v posledici nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pri tožencu, ni uspel pokriti. Toženec pa se pritožuje zoper ugoditveni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njeno spremembo v tem delu v smeri zavrnitve zahtevka, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem vztraja, da je tožniku pri njem s 16.6.1993 delovno razmerje zakonito prenehalo in je tožnik s takšnim prenehanjem delovnega razmerja v bistvu soglašal, priznavanje delovnega razmerja po 16.6.1993 pa je tudi sicer neutemeljeno, saj je sodišče ugotovilo, da je v tem času tožnik delal v svoji lastni firmi.

Pritožba tožnika je utemeljena, pritožba toženca pa ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje, da sklep tožene stranke z dne 30.6.1993, o prenehanju delovnega razmerja tožniku, ni zakonit. Tožena stranka se v zvezi s tem sklepom ne more sklicevati na ustno soglasje tožnika k prenehanju delovnega razmerja, saj je bila tožnikova volja v zvezi s tem pravno relevantno izražena v tožnikovem pismenem ugovoru zoper ta sklep z dne 7.7.1993, v katerem je smiselno uveljavljal razveljavitev navedenega sklepa, ker je bil od 17.6.1993 dalje v bolniškem staležu, hkrati pa je uveljavljal tudi neprekinjene pravice iz delovnega razmerja pri tožencu. Ker toženec o navedenem ugovoru ni odločal, je tožnik dne 17.7.1993 smiselno enak zahtevek uveljavljal pri sodišču, s tem da je svoj zahtevek kasneje le še dodatno preciziral. Ker je sodišče prve stopnje tekom postopka na podlagi v spisu zbranih dokazov prepričljivo ugotovilo, da tožnik od 17. do 30.6.1993 dejansko ni neupravičeno izostal, saj mu je bil za ta čas s strani pristojnega zdravnika priznan bolniški stalež, je sporni sklep o prenehanju delovnega razmerja utemeljeno razveljavilo in tožniku priznalo delovno razmerje pri tožencu do 25.3.1994, ko bi mu nesporno sicer prenehalo delovno razmerje iz drugega zakonitega razloga ter hkrati naložilo tožencu, da tožniku za ta čas s plačilom prispevkov za socialno varnost zagotovi delovno in zavarovalno dobo. Zato je v tem delu pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo in toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Po mnenju pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje preuranjeno zaključilo, da si je tožnik v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja uspel nadoknaditi izgubo iz naslova pri tožencu neizplačane neto plače z delom in zaslužkom v lastni firmi in zahtevek iz tega naslova zavrnilo, saj tožnikovih tovrstnih zaslužkov sploh ni izrecno preverjalo. Zato je bilo potrebno v skladu z določili 1. odstavka 370. člena ZPP na pritožbo tožnika v tem delu izpodbijano sodbo razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem postopku naj prvostopno sodišče podrobno zasliši tožnika o njegovih zaslužkih v njegovi firmi v spornem obdobju, kolikor se bodo zatrjevala plačila za tožnikovo delo preko žiro računa njegove firme, naj sodišče od Agencije za plačilni promet pribavi podatke o gibanju sredstev na tem računu ter na predlog strank izvede druge dokaze, ki naj bi potrdili navedbe o tožnikovem delu ter zaslužkih v spornem obdobju. Šele če bo izrecno izkazano, da je tožnik zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pri tožencu pridobil dohodke, s katerimi si je nadomestil izgubo plače pri tožencu, oziroma kolikor bo tožnik take dohodke (tudi po višini) sam priznaval, bo sodišče lahko te dohodke odštelo od nadomestila plače, do katere je tožnik opravičen pri tožencu zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.

Ker lahko izid spora glede razveljavljenega dela zahtevka vpliva tudi na odločitev sodišča o stroških postopka, je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi stroškovni izrek izpodbijane sodbe, tako da bo o stroških postopka na prvi stopnji odločeno istočasno z dokončno razsodbo o glavni stvari. Ker toženec s svojo pritožbo ni uspel, je sodišče o njegovih pritožbenih stroških že odločilo tako, da njegovemu stroškovnemu zahtevku v tem delu ni ugodilo.