Jedro

Zaradi toženkinega odstopa od pogodbe je podlaga za toženkino upravičenje do (prvotno priznanega ) 30 % -nega popusta odpadla. To pa pomeni, da se je izpolnil razvezni pogoj za priznanje popusta, vsled česar bi bila tožena stranka dolžna vrniti ves priznani popust, če s splošnimi pogoji poslovanja tožeče stranke, kot sama zatrjuje, ni bila seznanjena in zanjo ne veljajo.

Sodišče preizkuša pravno podlago le v okviru v tožbi zatrjevanih in v tem obsegu ugotovljenih dejstev. Tožeča stranka je tožbeno zatrjevala neupravičeno pridobitev. Le v tem obsegu je zato sodišče – tudi v skladu z razpravnim načelom izvajalo dokaze in sprejelo dejansko in pravno presojo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 130965/2010-2 z dne 22. 9. 2010, v celoti vzdrži v veljavi v 1. in 3. točki izreka (I. točka izreka), ter da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki pravdne stroške v znesku 399,00 EUR v roku 8 dni, po tem roku pa za primer zamude še zakonske zamudne obresti, ki tečejo od 9. dne, šteto od vročitve sodbe, do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka. Sodbo izpodbija iz razlogov napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, v obeh primerih skupaj s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlaga zavrnitev pritožbe skupaj s stroškovno posledico. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). V sporih majhne vrednosti je sodbo mogoče izpodbijati samo iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

6. V predmetni zadevi je tožeča stranka (takrat upnica) najprej vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, in sicer na podlagi računa z oznako 103732 z dne 16. 4. 2010. Zoper sklep o izvršbi je tožena stranka (takrat dolžnica) ugovarjala, po razveljavitvi sklepa o izvršbi in odstopu zadeve pravdnemu sodišču pa je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijano sodbo z naslednjimi dejanskimi ugotovitvami, na katere je pritožbeno sodišče vezano: - da je tožena stranka pri tožeči stranki naročila objavo oglaševanja na naslovnici priloge D., - da je tožeča stranka ponujala za 32 objav letno ceno 700,00 EUR + DDV, pri čemer se prizna 30 % popust, rok plačila pa znaša 30 dni, za 52 objav letno pa ceno 700,00 EUR + DDV in prizna popust 40 %, rok plačila pa znaša 30 dni, - da je bilo s strani tožene stranke potrjeno naročilo oglaševanja na naslovnici priloge D. po ponudbi tožeče stranke za 32 objav letno, - da je tožena stranka predčasno odpovedala oglaševanje z odpovedjo dne 17. 3. 2010 zaradi finančnih problemov, - da je bil za celoten zakup toženi stranki priznan 30 % popust, realiziranih je bilo 12 objav od 6. 1. do 14. 3. 2010, za kar ji pripada 11 % popust. 7. Tožeča stranka v predmetni zadevi vtožuje vračilo (neupravičeno) obračunanega popusta na podlagi neupravičene pridobitve zaradi predčasne odpovedi oglaševanja s strani tožene stranke.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta se stranki dogovorili za oglaševanje v količini 32 objav ter da je bil za to dogovorjen 30 % popust. Ker je tožena stranka predčasno odpovedala oglaševanje, je bilo realiziranih samo 12 objav, za kar bi toženi stranki pripadal 11 % popust. Presodilo je, da je tožeča stranka zaradi predčasne odpovedi pogodbe na podlagi 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju, OZ) upravičena do vrnitve neupravičeno obračunanega popusta, dogovorjenega ob sklenitvi pogodbe, ki predstavlja razliko med 30 % popustom (ki se je nanašal na 32 objav) ter 11 % popustom (priznanim za realiziranih 12 objav), ter na tej pravni podlagi v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke.

9. Pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni očitek, da v kolikor bi veljali splošni pogoji oziroma cenik, bi znašal popust za 32 objav samo 18 % in ne 30 %, ter nelogičnost popusta v višini 11 % za 12 realiziranih objav, saj tak pritožbeni očitek meri na izpodbijanje dejanskega stanja, kar pa v pritožbenem postopku v sporih majhne vrednosti ni dopustno, saj gre za pritožbeni razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

10. Že iz zgoraj povzete ponudbe tožeče stranke nedvoumno izhaja, da je bila višina popusta pri ceni objave oglasa odvisna od količine naročenih objav (40 %-ni popust pri naročilu 52 objav, 30 %-ni popust pri naročilu 32 objav). Ker med pravdnima strankama ni sporno, da je tožena stranka predčasno odpovedala oglaševanje, realiziranih pa je bilo le 12 objav, je evidentno, da se pogoj naročila 32 objav za dosego 30 %-nega popusta ni uresničil. Pravilno je zato prvostopenjsko sodišče zaključilo, da je zaradi toženkinega odstopa od pogodbe podlaga za toženkino upravičenje do (prvotno priznanega ) 30 % -nega popusta odpadla (tretji odstavek 190. člena OZ). To pa pomeni, da se je izpolnil razvezni pogoj za priznanje popusta, vsled česar bi bila tožena stranka dolžna vrniti ves priznani popust (193. člen OZ), če s splošnimi pogoji poslovanja tožeče stranke, kot sama zatrjuje, ni bila seznanjena in zanjo ne veljajo. Ker pa je tožeča stranka te splošne pogoje poslovanja upoštevala in glede na količino objav toženi stranki priznala 11 %-ni popust, sodišče pa je dolžno odločati v mejah tožbenega zahtevka, se kot neutemeljen izkaže pritožbeni očitek o sklenjenem individualnem poslu, za katerega nobeni splošni pogoji poslovanja tožeče stranke ne obstajajo, da tožena stranka z njimi ni bila seznanjena in zanjo ne veljajo, saj se ob zgoraj obrazloženem izkaže, da jih je tožeča stranka v obravnavanem primeru uporabila v prid toženi stranki in ne v njeno škodo.

11. Pritožbeni očitek, da je bila tožena stranka seznanjena z dejstvom, da tožeča stranka posluje s popustom tudi v primeru ene same objave, ter da je to dokazano s pričevanjem in pridobljeno ponudbo samostojnega podjetnika A. M., M. P. s. p., ki naj bi pridobil ponudbo za kar 20 % popust za enkratno oglaševanje, ter da je to kot nesporno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, vendar tega dokaza napačno ni štelo za relevantnega, je neutemeljen. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, izpoved priče P. M. za predmetno zadevo glede na učinkovanje pogodbenega razmerja inter partes ni pravno pomembna, saj iz njegovega pričevanja po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča izhaja, da je le-ta izvedel povpraševanje zase in ne v imenu tožene stranke.

12. Nadalje je zmotno pritožbeno stališče tožene stranke, da bi bilo v obravnavanem primeru mogoče toženi stranki očitati kršitev pogodbe in odškodninsko odgovornost za kršitev pogodbe, ter razmerje presojati po določilih OZ o odškodninski odgovornosti, ne pa po določilih neupravičene obogatitve, ter da je zato sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v skladu z določbo 180. člena ZPP navedba pravne podlage tožbenega zahtevka ni nujna sestavina tožbe, kar pomeni, da sodišče pri sojenju nanjo ni vezano. Vendar pa sodišče preizkuša pravno podlago le v okviru v tožbi zatrjevanih in v tem obsegu ugotovljenih dejstev. Tožeča stranka je tožbeno zatrjevala neupravičeno pridobitev. Le v tem obsegu je zato sodišče – tudi v skladu z razpravnim načelom (7. člen ZPP) – izvajalo dokaze in sprejelo dejansko in pravno presojo. Tožeča stranka v predmetni zadevi ni utemeljevala svojega zahtevka na podlagi kršitve pogodbe in odškodninski odgovornosti zaradi kršitve pogodbe, temveč je podala trditveno podlago, ki se nanaša na neupravičeno pridobitev: gre za neupravičeno prikrajšanje na eni strani in neupravičeno pridobitev na drugi, z obstojem vzročne zveze ter ob istočasni ugotovitvi o neuresničitvi podlage, iz katere je vrednost bila prejeta, ali ugotovitvi, da je ta podlaga pozneje odpadla (tretji odstavek 190. člena OZ). Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno uporabilo materialno pravo ter presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka na podlagi neupravičene pridobitve (condictio ob causam finitam), ko je štelo, da je bila tožena stranka zaradi predčasne odpovedi pogodbe obogatena na račun tožeče stranke zaradi obračunanega popusta pri realiziranih 12 objavah, t. j. za razliko med 30 % popustom (ki se je nanašal na 32 objav) ter 11 % popustom (priznanim za realiziranih 12 objav), saj je naknadno odpadla podlaga za obračun pogodbeno dogovorjenega popusta v višini 30 %.

13. Pritožnica nadalje neutemeljeno očita, da je izpodbijana sodba obremenjena s kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bili v izpodbijani sodbi razlogi o odločilnih dejstvih povsem nejasni in celo s seboj v nasprotju. Očitana kršitev po presoji pritožbenega sodišča ni podana, saj sodba vsebuje vsa bistvena dejstva, ki vodijo do pravne posledice, razlogi pa so jasni in medsebojno skladni. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sicer res navedlo, da cenik komercialnih oglasov za leto 2010 s splošnimi prodajnimi pogoji kot tudi primerjalna ponudba podjetniku P. M. za samo odločitev nista bistvena, vendar je nadalje svojo odločitev oprlo (med drugim) na po tožeči stranki priznani 11 % -ni popust za realiziranih 12 objav v mejah tožbenega zahtevka.

14. Pritožba tožene stranke glede na navedeno ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče obenem ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

15. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ker odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča, in tako ni bil potreben za postopek, krije tožeča stranka sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).