Jedro

Če postane cesijska pogodba po dogovoru strank bistveni in sestavni del prodajne pogodbe, odstopnik ne more z enostransko izjavo volje napram prevzemniku odstopiti le od cesijske pogodbe, ne da bi razdrl tudi prodajne pogodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora toženec plačati tožeči stranki tolarsko protivrednost 78.900 DEM, ki na dan vložitve tožbe znaša 7.377.150,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27.6.1997 do plačila. Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožencu v znesku 56.810,00 SIT. Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in navaja, da je tožeča stranka res sklenila kupoprodajno pogodbo z R. S., v kateri je določeno, naj bi se del kupnine poravnal s terjatvijo do toženca, vendar do realizacije prenosa terjatve ni prišlo. S. ni izpolnil svojih obveznosti glede finalizacije hiše. Tožeča stranka je v hišo vložila toliko sredstev, da je z izkupičkom za prodano S-evo hišo komaj pokrila svoje izdatke in ni pokrila terjatve do toženca. Po pritožnikovem mnenju prodaja S.-eve hiše z vtoževano terjatvijo nima zveze, ker S. ni izpolnil svoje obveznosti. Sodišče je zmotno ocenilo, da je bila pogodba pretežno realizirana, zato tožeča stranka meni, da je upravičeno odstopila od pogodbe o odstopu terjatve, za kar je pooblaščenec tožeče stranke poslal zahtevo pravni naslednici S. Zmotno je po mnenju pritožnika tudi sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženec pretežno izpolnil cesijsko pogodbo, ko je S. izročil akontacijo kupnine v znesku 66.000 DEM, ki jo je prejel po posredniški pogodbi. Iz dokaznega gradiva to ne izhaja, če pa mu je že kaj plačal, mu je plačal druge stvari in ne akontacije kupnine. V času plačila tožnik in S. nista imela nobenega posla, zato toženik meni, da toženec ni imel nobenega razloga za plačilo po cesijski pogodbi. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Pritožba ni utemeljena. Upnik lahko s pogodbo o odstopu terjatve, ki jo sklene s kom tretjim, prenese nanj svojo terjatev (do dolžnika), izvzemši tiste terjatve, katerih prenos je z zakonom prepovedan ali omejen (prvi odstavek 436. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Ena izmed pravnih posledic takšnega pravnega posla je, da s prenosom terjatve prvotni upnik ni več v obligacijskopravnem razmerju z dolžnikom. To pomeni, da prvotni upnik izgubi pravico do cedirane terjatve in je po sodni poti ne more uveljavljati zoper dolžnika. V tej pravdi zahteva tožeča stranka plačilo tolarske protivrednosti 78.900 DEM s pripadki na podlagi posredniške pogodbe (A 2), s katero se je tožeča stranka zavezala posredovati pri prodaji stanovanjske hiše na parc. št. 5406/16, vpisane v vl. št.3947, parc. št. 5406/57 ter 5406/13, vpisane v vl. 3944, vse k.o..... in je v ta namen ob podpisu pogodbe izročila tožencu akontacijo kupnine v znesku 66.000 DEM; tožena stranka pa se je zavezala opraviti finalna dela in predati hišo v dokončanem stanju (4.člen pogodbe). Tožeča stranka zatrjuje, da toženec ni izpolnil pogodbenih obveznosti po 4.členu pogodbe, zato ni prišlo do prodaje stanovanjske hiše. S tem naj bi tožečo stranko oškodoval tudi za pogodbeno dogovorjeno 3% provizijo. Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka vtoževano terjatev v vrednosti 78.000 DEM z zakonitimi zamudnimi obrestmi s pogodbo z dne 2.10.1996 (B 2) odstopila R. S., s katerim je istega dne sklenila tudi prodajno pogodbo za nepremičnino s parc. št. 962/12, vpisano pri vložku 413 k.o. ...., in v kateri sta pogodbeni stranki določili tudi vrednost odstopljene terjatve. Iz prodajne pogodbe z aneksi (1. in 2. člen) je razvidno, da je tožeča stranka kot kupec soglašala s prodajalcem, da se del kupnine poravna z odstopljeno terjatvijo. Pritožbeno sodišče se pridružuje razlogom sodišča prve stopnje, da sta pogodbeni stranki s tem, ko sta z aneksom k prodajni pogodbi priključili cesijsko pogodbo (velja kot priloga prodajne pogodbe), sklenili mešani pravni posel. S tem je odstopljena terjatev postala sestavni in bistveni del prodajne pogodbe (3.člen), saj sta stranki vključili terjatev v prodajno ceno. Utemeljeno je sodišče prve stopnje poudarilo, da tožeča stranka prodajne pogodbe ni razdirala, kar je navsezadnje razvidno tudi iz konkludentnih dejanj tožeče stranke po sklenitvi pogodbe. Tožeča stranka je namreč po izpovedbi zakonitega zastopnika J. N. nepremičnino, ki jo je po prodajni pogodbi kupila od R. S., v lastni režiji finalizirala in v začetku leta 1998 prodala tretji osebi. Če pa tožeča stranka ni izpodbijala veljavnosti prodajne pogodbe z R. S., potem tudi ne more z enostransko izjavo odstopiti od pogodbe o odkupu terjatve, ki prepletena s prodajno pogodbo, kot je izčrpno pojasnilo že sodišče prve stopnje, sama po sebi določa tako višino kot način delnega plačila kupnine po prodajni pogodbi z dne 2.10.1996. In ker tožeča stranka v tem postopku ne izpodbija veljavnosti prodajne pogodbe, sklenjene s tretjo osebo, so pravno neupoštevne trditve pritožnice, da R. S. ni izpolnil svojih obveznosti po prodajni pogodbi. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe sledilo izpovedbi tožeče stranke, da je R. S. delno izpolnil pogodbene obveznost. V svoji oceni o pretežni izpolnitvi pogodbenih obveznosti je prvostopno sodišče upoštevalo tudi, da je tožeča stranka kot kupec v pretežnem delu plačala kupnino. Vendar pa ob ugotovitvi, da tožeča stranka prodajne pogodbe ni razdirala, je ilustrativnega pomena presoja, v kolikšni meri je bila prodajna pogodba z R. S. realizirana, saj gre za pogodbeni odnos tožeče stranke in tretjega. Tožeča stranka v pritožbi zmotno interpretira dokazno oceno prvostopnega sodišča, ko skuša prikazati, da R. S. ni pridobil pravice do odstopljene terjatve, ker ni izpolnil svoje obveznosti po prodajni pogodbi. Glede na to, da je tožeča stranka s pogodbo odstopila terjatev do toženca (B2) R. S.,je s prenosom terjatve tožeča stranka izstopila iz obligacijsko pravnega odnosa s toženo stranko, zato tožeča stranka nima pravic, ki bi jih imela kot prvotni upnik do dolžnika. To pa pomeni tudi, da v tem postopku ne more uveljavljati ugovorov, ali in v kolikšni meri je toženec izpolnil cesijsko pogodbo R. S., kar bi po drugi strani bilo upoštevno, če bi terjatev do toženca uveljavljal R. S. oziroma njegova pravna naslednica (prvi odstavek 440. člena ZOR). V tej luči je potrebno zavrniti tudi pritožbene trditve, da sodišče prve stopnje ni raziskalo, ali je prišlo do realizacije prenosa cedirane terjatve, saj gre v tem primeru za presojo pogodbenega odnosa med toženo stranko in R. S.. Le-ta pa bi legitimirano lahko ugovarjal, da ni prejel pogodbeno dogovorjene kupnine, torej da dolžnik ni izpolnil svojih obveznosti po veljavni pogodbi o odstopu terjatve. Uveljavljani pritožbeni razlogi torej niso podani in ker velja enako tudi glede po uradni dolžnosti upoštevnih pritožbenih razlogov, je bilo treba pritožbo tožeče stranke na podlagi določbe 368. člena ZPP/77 zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.