Jedro

V sodni praksi je bilo že večkrat zavzeto stališče, da vojaška vaja oziroma dejavnost vojaškega usposabljanja sama po sebi ni nevarna, lahko pa se glede na okoliščine primera spremeni tveganje oziroma riziko nastanka škode v tolikšni meri, da jo je treba opredeliti za nevarno. Sodišče prve stopnje je zaključek o objektivni odškodninski odgovornosti toženke, ki je vajo organizirala in vodila, pravilno utemeljilo na ugotovitvah o tedanjih razmerah, v katerih se je vojaška vaja izvajala in zaradi katerih je ta dejavnost postala nevarna: razgiban gozdni teren, razmočen zaradi dežja, je povečal možnost zdrsov in padcev ter s tem nastankov poškodb; vojaki so vajo izvajali v polni bojni opremi s težo 20 kg, zaradi katere je bilo gibanje okornejše; ukazani premik, na podlagi katerega je bilo treba prečkati potok, v katerem je tekla blatna voda, zaradi česar se podlaga ni videla, je bilo treba izvesti hitro.

Zmanjšanje življenjskih aktivnosti ni samo posledica obravnavanega škodnega dogodka, temveč v obsegu 1/3 tudi posledica prejšnje poškodbe in delne artroskopske odstranitve lateralnega meniskusa ter v času nezgode že tudi prisotne degenerativne okvare medialnega meniskusa. Glede na navedeno in tudi ob dejstvu, da tožnik svoje delo, ki se izvaja v sedečem položaju in ga je opravljal pred poškodbo, opravlja še sedaj, je ob primerjavi s sodno prakso v podobnih primerih utemeljen pritožbeni očitek, da je prisojena odškodnina za to obliko škode previsoka.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom z dne 24. 10. 2023 spremeni tako, da se glasi: "I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 22.879,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 4. 10. 2021, dalje do plačila.

Zavrne se tožbeni zahtevek za plačilo 5.550,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 10. 2021 do plačila.

III. Vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka."

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 91,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku paricijskega roka, dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da mora tožniku plačati 28.429,63 EUR z obrestmi od 4. 10. 2021 do plačila (I. točka izreka sodbe) in 2.166,89 EUR stroškov postopka (III. točka izreka sodbe v zvezi s popravnim sklepom z dne 24. 10. 2023). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo 20.182,46 EUR s pripadajočimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Toženka se pritožuje zoper I. in III. točko izreka sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je bilo tveganje za nastanek škode mogoče preprečiti že s povprečno skrbnostjo, zato poškodba tožnika ni nastala v okoliščinah povečane nevarnosti. Kljub temu, da je bila odrejena hitra izvedba vaje in da tožnik mesta prečkanja potoka ni mogel izbrati, bi se lahko odločil za boljši in varnejši način prečkanja, saj bi ga lahko prestopil ali prehodil, namesto da ga je preskočil. Pripadniki so bili pred izvedbo vaje opozorjeni na njen varen potek, podani so jim bili varnostni ukrepi. V zvezi z načinom prečkanja potoka izpostavlja, da bi tožnik moral upoštevati predhodne poškodbe kolen, in sicer ne glede na to, da je bil za izvedbo vaje sicer zdravstveno sposoben. Ker so bila tla ob potoku in v njem blatna in razmočena, bi ob povprečni skrbnosti moral in mogel vedeti, da se mu noga pri preskoku lahko pogrezne v blato. S tem, ko je preskočil potok, se je sam izpostavil nevarnosti nastanka poškodbe, za kar toženka ne more prevzeti odgovornosti. Prisojena mu je previsoka odškodnina za nepremoženjsko škodo iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti in pretrpljenega strahu. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v zvezi s popravnim sklepom v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, ter pri tem po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje o odločilnih dejstvih. Tudi materialno pravo je uporabilo pravilno, razen glede višine prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in strahu.

6. Predmet spora je odškodninska odgovornost toženke za škodo, ki je nastala tožniku zaradi nesreče pri delu dne 17. 6. 2020, v kateri je utrpel zvin levega kolena in strganino zunanjega meniskusa levega kolena (prvi odstavek 179. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji; drugi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika - OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji). Do poškodbe je prišlo pri usposabljanju na terenski vojaški vaji, ko je tožnik po približno petih urah izvajanja vaje zaradi izvedbe ukaza "v kritje v premik" (stik in napad sovražnika) prečkal potok na način, da ga je preskočil, pri doskoku pa se mu je leva noga zagozdila v razmočenem in blatnem terenu. Pritožba ne oporeka ugotovljenemu dejanskemu stanju v zvezi z nastankom škodnega dogodka, zatrjuje pa, da toženka ni objektivno odškodninsko odgovorna za nastalo škodo, ki bi jo tožnik ob povprečni skrbnosti lahko preprečil. 7. V sodni praksi je bilo že večkrat zavzeto stališče, da vojaška vaja oziroma dejavnost vojaškega usposabljanja sama po sebi ni nevarna, lahko pa se glede na okoliščine primera spremeni tveganje oziroma riziko nastanka škode v tolikšni meri, da jo je treba opredeliti za nevarno.1 Slednja pravna situacija je podana tudi v obravnavanem sporu. Sodišče prve stopnje je zaključek o objektivni odškodninski odgovornosti toženke, ki je vajo organizirala in vodila, pravilno utemeljilo na ugotovitvah o tedanjih razmerah, v katerih se je vojaška vaja izvajala in zaradi katerih je ta dejavnost postala nevarna: razgiban gozdni teren, razmočen zaradi dežja, je povečal možnost zdrsov in padcev ter s tem nastankov poškodb; vojaki so vajo izvajali v polni bojni opremi s težo 20 kg, zaradi katere je bilo gibanje okornejše; ukazani premik, na podlagi katerega je bilo treba prečkati potok, v katerem je tekla blatna voda, zaradi česar se podlaga ni videla, je bilo treba izvesti hitro2 (v tem je tudi smisel vojaškega urjenja). Tveganje se je torej spremenilo v tolikšni meri, da je vaja predstavljala dejavnost, iz katere je izvirala večja škodna nevarnost za okolico v smislu drugega odstavka 131. člena OZ.

8. Na drugačno presojo ne more vplivati dejstvo, da je toženka udeležencem vaje predstavila splošne varnostne ukrepe in jih opozorila na dolžnost varovanja lastnega zdravja. Ta dolžnost je nenazadnje predpisana že v Zakonu o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1; Ur. l. RS, št. 43/2011 in nadaljnji)3, toženka pa se s tako predstavljenimi ukrepi in podanim opozorilom ni mogla izogniti odgovornosti za škodo od dejavnosti, iz katere je izvirala večja škodna nevarnost. Iz dokaznega postopka tudi sicer ne izhaja, da bi bili predstavljeni varnostni ukrepi konkretizirani v smislu pravilnega načina gibanja v tedanjih razmerah in v zvezi s tem glede načina premagovanja naravnih ovir. A. A. in B. B., ki ju izpostavlja pritožba, sta le na splošno izpovedala, da jim pred izvedbo vaje v okviru priprav vedno povedo varnostne ukrepe, C. C., s strani katerega naj bi bili potrditvah toženke pripadniki opozorjeni na varnostne ukrepe, pa se ni spomnil, kakšna so bila varnostna opozorila glede specifike terena.

9. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da tožniku ni mogoče očitati, da je do poškodbe prišlo zaradi njegove neskrbnosti pri izbiri načina prečkanja potoka oziroma nepravilne izvedbe vaje. Pritožbenim navedbam o nepravilnem ravnanju tožnika, ker je ta potok preskočil, namesto da bi ga prehodil ali prestopil, nasprotuje dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, da je šlo pri ukazu, ki ga je moral izvršiti, za taktični premik, na katerega je bilo zaradi neposredne zaznave sovražnika treba hitro reagirati - tožnik je moral (enako tudi drugi udeleženci vaje) skladno z ukazom premik izvesti čim hitreje in iz pozicije, v kateri se je nahajal pri razporeditvi v formaciji klina. Da je bil z navedenim ukazom zapovedan hiter tempo gibanja, potrjujejo izpovedi D. D., A. A. in E. E.. Tožnik je tako tudi po presoji pritožbenega sodišča pri načinu premagovanja ovire (potoka) ravnal ustrezno in vajo izvedel v skladu z ukazom. Dejstvo, da nihče od drugih pripadnikov, ki so se udeležili vaje, ni utrpel poškodbe, ne spremeni prvostopenjskega zaključka, da tožnik ni prispeval k nastanku škodnega dogodka. Iz izpovedi F. F., D. D., A. A. in B. B. celo izhaja, da so vsi pripadniki skočili čez potok.

10. Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi tožnik moral in mogel vedeti, da so bila tla potoka in njegova brežina blatna in razmočena, zaradi česar bi moral predvideti, da se mu lahko noga pri preskoku potoka pogrezne v blato. Te iste okoliščine ter posledice razmočenega in blatnega terena so bile znane tudi toženki, zato se nanje ne more sklicevati v škodo tožnika. Kljub takšnim neugodnim razmeram je zahtevala izvedbo vojaške vaje, s tem pa je tudi prevzela objektivno odgovornost za izvajanje dejavnosti.

11. Zmotna je pritožbena navedba, da bi pri izbiri načina prečkanja potoka tožnik moral upoštevati predhodne poškodbe kolen in biti bolj previden kot ostali vojaki. Izvedenec medicinske stroke je namreč ugotovil, da so bile te poškodbe že sanirane oziroma pozdravljene, v mnenju pa je tudi poudaril, da je bil tožnik zdravstveno zmožen in fizično pripravljen za premagovanje naravnih ovir v okviru rednega usposabljanja vojakov.

12. Čeprav se kriterij nevarne dejavnosti pri vojakih presoja strožje kot pri civilistih, to še ne pomeni, da za vojake ni nevarna nobena dejavnost. V tem sporu je zaradi zgoraj opisanih okoliščin vaja predstavljala nevarno dejavnost, zato posledic poškodbe ni mogoče naložiti v breme tožniku, ki je vajo izvajal v skladu z ukazi nadrejenega, temveč tistemu, ki je organiziral vajo v takšnih razmerah (z namenom prilagajanja vojaškega urjenja okoliščinam resničnega vojaškega spopada). Toženka je zato po načelu objektivne odgovornosti v celoti odgovorna za škodo, ki jo je tožnik utrpel pri premagovanju terena vojaške vaje.

13. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo denarno odškodnino za premoženjsko škodo (iz naslova potnih stroškov in izgubljenega dobička v višini 11.829,63 EUR) ter za nepremoženjsko škodo (6.500,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 8.600,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in 1.500,00 EUR za strah).

14. Pritožba utemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede prisojene odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da so tožnikove življenjske aktivnosti po zaključenem zdravljenju zmanjšane zaradi zmanjšanja funkcije levega kolena in bolečin pri forsiranju upogiba kolena (npr. pri počepanju in čepenju) ter pri torzijskih obremenitvah (tipične za večino športnih aktivnosti z žogo, pri borilnih veščinah in doskoku na levo nogo). S povečanimi napori in z omejitvami ter zmanjšanim učinkom zmore daljšo hojo z bremenom, vaje in treninge zaradi fizičnega usposabljanja ter športno rekreativne aktivnosti (tenis, košarka), borilni športi pa so mu zaradi verjetnosti ponovne poškodbe zaradi nekontrolirane večje torzijske obremenitve odsvetovane. Izvedenec je pojasnil, da zmanjšanje življenjskih aktivnosti ni samo posledica obravnavanega škodnega dogodka, temveč v obsegu 1/3 tudi posledica prejšnje poškodbe in delne artroskopske odstranitve lateralnega meniskusa ter v času nezgode že tudi prisotne degenerativne okvare medialnega meniskusa, kot pravilno opozarja pritožba. Glede na navedeno in tudi ob dejstvu, da tožnik svoje delo, ki se izvaja v sedečem položaju in ga je opravljal pred poškodbo, opravlja še sedaj, je ob primerjavi s sodno prakso v podobnih primerih4 utemeljen pritožbeni očitek, da je prisojena odškodnina za to obliko škode previsoka. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da pravična odškodnina znaša 5.700,00 EUR (4-kratnik povprečne mesečne neto plače na zaposlenega v RS v času sojenja)5, oziroma da mu upoštevaje predhodno poškodbo in že prisotne degenerativne okvare pripada za 1/3 zmanjšana odškodnina v višini 3.800,00 EUR. V tem delu je zato pritožbi delno ugodilo in za to obliko nepremoženjske škode zavrnilo tožbeni zahtevek za preostalih 4.800,00 EUR s pripadajočimi obrestmi.

15. Pritožba utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje odmerilo previsoko odškodnino iz naslova strahu. Iz izpovedi tožnika in izvedenskega mnenja izhaja, da tožnik ni utrpel primarnega strahu ob samem škodnem dogodku, se je pa pri njem pojavil sekundarni strah za izid zdravljenja. Ta je bil intenziven le dan pred operativnim posegom in do odpusta (nekaj dni), sicer pa je bil do zaključka zdravljenja6 občasno blage intenzivnosti, v času pregledov in prvega cikla fizioterapije pa zmerne intenzivnosti. Ob tako ugotovljenih dejstvih pritožbeno sodišče zaključuje, da pravično zadoščenje tožniku predstavlja znesek 750,00 EUR, kar ustreza 0,5-kratniku povprečne mesečne neto plače in ne odstopa od primerljive sodne prakse.7 Glede na navedeno je delno ugodilo pritožbi tudi v tem delu in zavrnilo tožbeni zahtevek za preostalih 750,00 EUR s pripadajočimi obrestmi.

16. Ker pritožba ne nasprotuje višini prisojene denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, je pritožbeno sodišče ta del odločitve presojalo le v okviru preizkusa po uradni dolžnosti. Glede na dejanske ugotovitve o telesnih bolečinah in nevšečnostih med zdravljenjem, ki jih je utrpel tožnik, mu je sodišče prve stopnje za to škodo prisodilo odškodnino v višini, ki ustreza merilom iz 179. člena OZ. Pritožba konkretizirano ne prereka niti višine dosojene odškodnine za premoženjsko škodo, zato pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je toženki na podlagi prvega odstavka 174. člena OZ naložilo, da tožniku povrne potne stroške v zvezi z zdravljenjem in izgubljen zaslužek.

17. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče I. točko izreka sodbe spremenilo tako, da je tožniku prisodilo odškodnino v skupnem znesku 22.879,63 EUR z obrestmi od 4. 10. 2021 do plačila, za znesek 5.550,00 EUR z obrestmi od 4. 10. 2021 do plačila pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP). V ostalem je pritožbo zavrnilo in nespremenjeni izpodbijani del sodbe potrdilo, saj niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

18. Zaradi delnega uspeha toženke s pritožbo se je spremenil končni uspeh strank v postopku pred sodiščem prve stopnje, zato je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP in 5. alineje 358. člena ZPP poseglo tudi v odločitev o stroških prvostopenjskega postopka (III. točka izreka sodbe v zvezi s popravnim sklepom). Glede na skoraj enak uspeh strank (tožnik je uspel v 47 %, toženka pa v 53 %) je vsaka stranka dolžna sama kriti svoje stroške prvostopenjskega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP).

19. Pritožbeni uspeh toženke znaša 20 %, zato ji je tožnik dolžan povrniti tolikšen delež stroškov pritožbenega postopka. Pripada ji povračilo 750 točk za pritožbo (tar. št. 16/4 Odvetniške tarife - OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadaljnji) in 15 točk za materialne stroške, kar glede na vrednost odvetniške točke znaša 459,00 EUR. Ne pripada ji povračilo stroška za posvet s stranko, ker je ta zajet v že priznanih stroških. Glede na 20 % uspeh ji je tožnik dolžan povrniti 91,80 EUR, v primeru zamude z obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku paricijskega roka, dalje do plačila.

20. Tožnik krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni bistveno prispeval k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil za pravdo potreben strošek (155. člen ZPP).

1 Prim. VIII Ips 409/2009, Pdp 80/2015, Pdp 1168/2015, Pdp 702/2017 idr. 2 Okoliščina hitrosti pri izvedbi vaje je bila z namenom utemeljitve objektivne odgovornosti poudarjena npr. v zadevah II Ips 56/2007, II Ips 410/2006, II Ips 811/2007. 3 Po določbi drugega odstavka 12. člena ZVZD-1 mora delavec opravljati delo s tolikšno pazljivostjo, da varuje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb. 4 Prim. z zadevo VSM I Cp 664/2020, v kateri je tožnik med drugim utrpel zvin desnega kolena in poškodbo notranjega in zunanjega meniskusa, v posledici česar je prikrajšan za opravila, ki zahtevajo večjo obremenitev desnega kolena. 5 Sodišče prve stopnje je kot povprečno mesečno neto plačo upoštevalo znesek 1.428,46 EUR (priloga C1). 6 Zdravljenje je bilo končano 27. 5. 2021. 7 Prim. z zadevo VSC Cp 346/2020 z dne 30. 9. 2020, v kateri je tožnica zadobila poškodbo zvina desnega kolena, v posledici katere je sekundarni strah srednje stopnje trajal tri do štiri tedne, lažje stopnje pa še nekaj mesecev.