Jedro

Tožena stranka je dne 4. 11. 2003 sprejela pravilnik, v katerem je bilo med drugim določeno, da je vrednost delovnega mesta s količnikom 1 (kot je bilo tudi tožničino delovno mesto) na dan 31. 8. 2003 enaka 1,1-kratni minimalni plači in se usklajuje z rastjo cen življenjskih potrebščin. Tožena stranka je 1. 12. 2009 s sprejemom spremembe in dopolnitve pravilnika navedeno določbo dopolnila tako, da ji je dodala poved, da se vrednost (delovnega mesta s količnikom 1) usklajuje vsaj dvakrat letno, januarja in avgusta. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je bila tožena stranka skladno s pravilnikom iz leta 2003 plače svojih delavcev dolžna uskladiti (vsaj) enkrat na leto. Ker je tožena stranka v letih 2007, 2008 in 2009 izvedla uskladitev plač svojih delavcev z rastjo cen življenjskih potrebščin (v letih 2008 in 2009 celo dvakrat), je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek, ki se je nanašal na obdobje pred dopolnitvijo določbe pravilnika (tj. na obdobje od novembra 2007 do novembra 2009), utemeljeno zavrnilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici v roku 8 dni iz naslova razlike v bruto plačah obračunati 73,25 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke, nato pa tožnici izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po zapadlosti posameznega dela glavnice do plačila. V II. točki izreka izpodbijane sodbe je zavrnilo tožbeni zahtevek glede izplačila prisojenih bruto zneskov razlike v plači brez odvoda davkov in prispevkov, glede zakonskih zamudnih obresti od bruto prisojenih zneskov razlik v plači ter tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka tožnici iz naslova razlike v bruto plačah izplačati 1.002,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po zapadlosti posameznega dela glavnice do plačila. V III. točki izreka izpodbijane sodbe je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Zoper II. točko izreka navedene sodbe se pravočasno pritožuje tožnica zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja (pritožbeni razlog iz 2. točke prvega odstavka 338. člena ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje razveljavi (pravilno: spremeni), tako da tožbenemu zahtevku ugodi. V pritožbi sodišču prve stopnje očita, da je zmotno razlagalo določbo četrtega odstavka 34. člena Pravilnika ... (Pravilnik). Stališče sodišča prve stopnje, da je bila tožena stranka v obdobju do spremembe navedene določbe Pravilnika plače svojih delavcev z rastjo cen življenjskih potrebščin dolžna usklajevati le enkrat na leto, je napačno, saj bi jih v skladu s takšnim stališčem lahko uskladila kateregakoli meseca in na podlagi kateregakoli indeksa rasti cen, kar ni sprejemljivo. V zvezi s tem opozarja, da je pri ugotavljanju rasti cen na letnem nivoju mogoče uporabiti različne indekse (poleg mesečnega še kumulativni indeks, letni indeks, povprečni letni indeks, povprečni letošnji indeks ter 12-mesečni povprečni indeks), zato bi moralo biti v sporni določbi Pravilnika po njenem mnenju izrecno določeno katerega meseca se plače usklajujejo in na podlagi katerega indeksa, da bi jo bilo mogoče razumeti na način, kot jo razume sodišče prve stopnje. Iz razlogov izpodbijane sodbe ne izhaja, na podlagi katere pravne podlage je sodišče prve stopnje zavzelo takšno stališče, kot tudi ne, ali besedna zveza "enkrat letno" pomeni kadarkoli v koledarskem letu, ali pa to pomeni vsakič, ko poteče eno leto od prejšnje uskladitve. Ob razlagi sporne določbe na način, kot je to naredilo sodišče prve stopnje, je zato povsem nemogoče preveriti pravilnost uskladitve plač. Po mnenju tožnice je treba določbo četrtega odstavka 34. člena Pravilnika razumeti tako, da je tožena stranka plače svojih delavcev z rastjo cen življenjskih potrebščin dolžna uskladiti vsakič, ko se takšna rast ugotovi, to pa je vsak mesec, ko Statistični urad Republike Slovenije ugotovi in objavi indeks rasti cen za pretekli mesec. Le ob takšni razlagi navedene določbe Pravilnika namreč ni sporno, na podlagi katerega indeksa je dolžna tožena stranka opraviti uskladitev plač. Tožena stranka je sicer sodišču prve stopnje za vtoževano obdobje predložila tožničine plačilne liste, vendar pa ob tem ni pojasnila, na kakšen način je določila indekse za uskladitev njene plače. To ni razvidno niti iz tožničinih plačilnih list, sodišče prve stopnje pa je kljub temu sledilo navedbam tožene stranke, da so bile tožničine plače v obdobju od novembra 2007 do decembra 2009 obračunane pravilno. Tožnica v pritožbi pojasnjuje kakšna bi bila po njenem mnenju pravilna uskladitev plače za obdobje od avgusta 2006 dalje in ob tem opozarja, da je tožena stranka (tudi glede na 12-mesečne indekse rasti cen) pri uskladitvah upoštevala prenizke vrednosti količnikov osnovne plače. 3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo tožnice, v katerem nasprotuje pritožbenim navedbam, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 12. 2004 na delovnem mestu samostojni svetovalec ... v organizacijski enoti: A. - svetovalni center B.. Delovno razmerje pri toženi stranki ji je sporazumno prenehalo 30. 11. 2011. Tožnica je v obravnavanem individualnem delovnem sporu vtoževala razlike v bruto plačah od novembra 2007 do prenehanja delovnega razmerja, ker tožena stranka njene plače v navedenem obdobju naj ne bi usklajevala skladno z določbami svojega notranjega akta. V zvezi s tem je navajala, da je tožena stranka njeno plačo z rastjo cen življenjskih potrebščin uskladila (le) avgusta 2005, avgusta 2006, avgusta 2007, januarja 2008, avgusta 2008, avgusta 2009, decembra 2009, januarja 2010 in avgusta 2010, čeprav naj bi bila po njenem mnenju takšno uskladitev dolžna opraviti vsaj dvakrat na leto. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da tožnici iz naslova neizvedene revalorizacije v januarju 2011 pripada razlika v plači za obdobje od januarja 2011 do prenehanja delovnega razmerja, zato je v tem delu tožbenemu zahtevku ugodilo (I. točka izreka izpodbijane sodbe, ki ni pod pritožbo), v preostalem delu pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Zoper zavrnilni del odločitve sodišča prve stopnje (II. točka izreka izpodbijane sodbe) se pritožuje tožnica, vendar je po prepričanju pritožbenega sodišča sprejeta odločitev (tudi) v tem delu materialnopravno pravilna.

7. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je tožena stranka 4. 11. 2003 sprejela Pravilnik ... (A1; v nadaljevanju: Pravilnik), ki je v četrtem odstavku 34. člena določal, da je vrednost delovnega mesta s količnikom 1 na dan 31. 8. 2003 enaka 1,1-kratni minimalni plači in se usklajuje z rastjo cen življenjskih potrebščin. Tožena stranka je navedeno določbo 1. 12. 2009 s sprejemom spremembe in dopolnitve Pravilnika (A4) dopolnila tako, da ji je dodala poved, da se vrednost (delovnega mesta s količnikom 1) usklajuje vsaj dvakrat letno, januarja in avgusta. Tožnica v pritožbi vztraja pri navedbah, da je bila tožena stranka v obdobju pred dopolnitvijo določbe četrtega odstavka 34. člena Pravilnika (torej tudi pred decembrom 2009) plače svojih delavcev z rastjo cen življenjskih potrebščin dolžna usklajevati vsak mesec oziroma vsaj dvakrat na leto, vendar pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je takšno stališče materialnopravno zmotno. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno odločilo, da je bila tožena stranka na podlagi določbe četrtega odstavka 34. člena Pravilnika iz leta 2003 plače svojih delavcev dolžna uskladiti (vsaj) enkrat na leto. Ker je tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča tožnica v postopku na prvi stopnji sama zatrjevala, da je tožena stranka v letih 2007, 2008 in 2009 izvedla uskladitev plač svojih delavcev z rastjo cen življenjskih potrebščin (v letih 2008 in 2009 celo dvakrat), je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek, ki se je nanašal na obdobje pred dopolnitvijo določbe četrtega odstavka 34. člena Pravilnika (tj. na obdobje od novembra 2007 do novembra 2009) utemeljeno zavrnilo. Pravilnost te odločitve potrjuje tudi dejstvo, da je iz uvodnega dela besedila Pravilnika iz leta 2003 razvidno, da je bil sprejet na podlagi Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 18/91 in nadalj.) ter Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (Ur. l. RS, št. 40/1997 in nadalj.), določila navedenih kolektivnih pogodb pa delodajalcev v spornem obdobju niso zavezovala, da bi morali plače svojih delavcev z rastjo cen življenjskih potrebščin usklajevati vsakomesečno, temveč so jih bili dolžni uskladiti enkrat na leto. Poleg tega pa pritožbeno sodišče po vpogledu v sodni spis ugotavlja, da tožnica v tem individualnem delovnem sporu niti ni uveljavljala, da bi morala tožena stranka njeno plačo z rastjo cen življenjskih potrebščin usklajevati vsakomesečno. Na naroku za glavno obravnavo 13. 11. 2014 je namreč izrecno navedla, da bi bilo določbo četrtega odstavka 34. člena Pravilnika sicer mogoče razlagati tudi na tak način, vendar kljub temu uveljavlja le, da bi morala tožena stranka v vtoževanem obdobju njeno plačo z rastjo cen življenjskih potrebščin uskladiti dvakrat na leto (tj. v mesecu januarju in avgustu). Ker glede na navedeno za takšno stališče vse do decembra 2009 ni bilo pravne podlage, so vse pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene.

8. Tožnica v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da tožena stranka v vtoževanem obdobju tudi sicer njene plače ni usklajevala na podlagi pravilnih količnikov, oziroma da so bile vrednosti količnikov, ki jih je upoštevala pri usklajevanju, prenizke. Pritožbeno sodišče namreč po vpogledu v listine v spisu ugotavlja, da je tožnica v tožbi zatrjevala (le), da bi morala tožena stranka v skladu z določbo četrtega odstavka 34. člena Pravilnika njeno plačo z rastjo cen življenjskih potrebščin usklajevati dvakrat na leto (januarja in avgusta), v pripravljalni vlogi z dne 6. 11. 2014 pa je navedla, da vrednost količnika osnovne plače v obdobju, ko je bila zaposlena pri toženi stranki, ni bila usklajevana na način, kot je to določal Pravilnik. Ker je iz navedenega razvidno, da tožnica v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala, da je tožena stranka, četudi plač svojih delavcev ni bila dolžna usklajevati z rastjo cen življenjskih potrebščin več kot enkrat na leto, pri usklajevanju njene plače uporabila prenizke vrednosti količnikov, tožena stranka v odgovoru na pritožbo utemeljeno opozarja, da gre za nedovoljeno pritožbeno novoto. Tožnica namreč tudi v pritožbi ne pojasni, zakaj tega ni navajala že pred sodiščem prve stopnje, v skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP pa sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le pod pogojem, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP(1).

9. Ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem sporu niso odločilnega pomena, zato se pritožbeno sodišče do njih ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker uveljavljani pritožbeni razlogi ter razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu s 353. členom ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

10. Tožnica pritožbenih stroškov ni priglasila. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni prispeval k rešitvi zadeve, zato ga ni mogoče šteti med potrebne stroške (155. člen ZPP).

(1) Ta določa, da lahko stranke navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku.