Jedro

Čas storitve novih kaznivih dejanj oziroma zadnjega fakta, ki je povzročil pretrganje zastaranja, ki je v sodbi opredeljen z navedbo „med aprilom 2006 in decembrom 2010“, je treba razlagati v korist obsojenca na način, da navedba datuma „do decembra 2010“ pomeni, da je bilo kaznivo dejanje izvršeno prvega dne v mesecu decembru 2010. Pritrditi gre zahtevi, da je bil tek roka za zastaranje kazenskega pregona zadržan le v času prvič razglašene epidemije (29. 3. 2020 – 31. 5. 2020), ne pa tudi v času, ko je bila epidemija razglašena drugič (20. 11. 2020 – 31. 1. 2021).

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba spremeni tako, da se zoper obsojenega A. A., iz razloga po 4. točki 357. člena ZKP zavrne obtožba, da je po predhodnem prigovarjanju B. B., da naj pridobi 50.000 EUR za plačilo stroškov za C. C., pri čemer je B. B. A. A. dal navodilo, da naj se za potrditev svoje verodostojnosti sklicuje na garantno pismo, s katerim naj bi C. C. zagotavljala vračilo dolga ter na donose iz drugih poslov, med drugim iz pogodbe o financiranju naložb, ki jo je 3. 8. 2010 A. A. sklenil z E. E., A. A. 20. 10. 2010 na Bledu D. D. prikazoval, da potrebuje dodatnih 50.000 EUR za plačilo stroškov C. C. in pri tem D. D. lažnivo prikazoval, da mu bo na ta način lahko zagotovil vračilo sredstev v višini 60.000 EUR, ki jih je D. D. predhodno vložil v investiciji Empresa Minera in bančni trading, ter mu obenem zagotavljal, da mu bo posojilo zagotovo vrnil, za graditev svoje verodostojnosti pa je A. A. po izrecnih navodilih B. B. tudi lažno zagotavljal, da bo prejel visoke donose iz drugih poslov, med drugim iz pogodbe o financiranju naložb, sklenjene z E. E., tako, da bo lahko posojilo vrnil iz teh donosov, na ta način pa je D. D. prepričal, da je 20. 10. 2010 na Bledu z njim sklenil posojilno pogodbo, na podlagi katere mu je D. D. izročil 1 zlato palico 250 g čistine 999,9/1000 in 42 (dvainštirideset) kosov dunajskih filharmonikov, ene unče, čistine 999,9/1000, z dobo vračila do 30. 11. 2010 v zlatu ali denarni protivrednosti, ki je na dan prodaje 21. 10. 2010 znašala 48.630 EUR, kot priča pa je navedeno pogodbo podpisal tudi B. B., pri tem pa je A. A. D. D. zamolčal, da sam posojila ne bo mogel vrniti, ker je bil v finančni stiski in prezadolžen, saj je imel takrat skupno najmanj 2.855.118 EUR neplačanih obveznosti do tretjih ter da je brez premoženja, prav tako pa je zamolčal tudi, da je bila investicijska pogodba, sklenjena med njimi in E. E. zgolj navidezna in ni bilo pričakovati njene izpolnitve, prikril pa je tudi, da je s sredstvi vlagateljev v bančni trading in Empreso Minero predhodno razpolagal v nasprotju s tistim, kar je prikazoval vlagateljem in da je šlo z njegove strani za goljufijo, in da tako ni bilo prav nobene možnosti, da bo do roka za izpolnitev obveznosti iz posojilne pogodbe D. D. lahko vrnil dolg, kljub temu pa je zlato A. A. 21. 10. 2010 prodal in kupnino nakazal na račun družbe A. Ltd. C. C., svojih obveznosti do D. D. pa A. A. vse do danes ni izpolnil, zaradi česar je D. D. oškodoval za 48.630 EUR sebi in C. C. pa pridobil korist v isti višini, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. II. Na podlagi prvega odstavka 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obsojenca ter potrebni izdatki in nagrada njegovih zagovornikov proračun.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Kranju je obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je kazen deset mesecev zapora in ga oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenca je oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo so zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka obsojenčevi zagovorniki vložili zahtevo za varstvo zakonitosti. Predlagali so, da Vrhovno sodišče sodbi nižjih sodišč spremeni tako, da na podlagi 4. točke prvega odstavka 357. člena ZKP izda zavrnilno sodbo; podrejeno, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka Irena Kuzma se v odgovoru na zahtevo sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 44042/2017 z dne 15. 4. 2021 in navaja, da roka za zastaranje kazenskega pregona ni mogoče šteti za rok, ki je določen za uveljavljanje pravic strank v sodnem postopku, temveč gre za rok, v katerem sme država posegati v obdolženčeve pravice. Zato se ne strinja s pritožbenim sodiščem, da je bil zastaralni rok na podlagi sklepov Vlade RS o začasnem prenehanju teka rokov za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, zadržan tudi od 20. 11. 2020 do 31. 1. 2021. Pritožbeno sodišče tudi ni upoštevalo, da je predsednik Vrhovnega sodišča izdal odredbo, ki v prvi alineji drugega odstavka 2. točke določa, da sodišča poslujejo v neomejenem obsegu v kazenskih zadevah, v katerih bi kazenski pregon zastaral v šestih mesecih od uveljavitve te odredbe. Za obravnavano zadevo zastaralni rok zato ni bil zadržan in je potekel dne 3. 2. 2021. Ko je prvostopenjsko sodišče dne 3. 3. 2021 prejelo sodbo pritožbenega sodišča, je že nastopilo zastaranje kazenskega pregona. Vrhovna državna tožilka zato meni, da je sodišče kršilo kazenski zakon. Ne strinja pa se z vložniki, da odredba preiskovalne sodnice ni bila ustrezno obrazložena in glede tega pritrjuje razlogom pritožbenega sodišča. Predlaga, da Vrhovno sodišče izda zavrnilno sodbo.

4. O odgovoru vrhovne državne tožilke se obsojenec in njegovi zagovorniki niso izjavili.

B-1.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe.

B-2.

6. Vložniki uveljavljajo kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP s trditvijo, da je kazenski pregon za obravnavano kaznivo dejanje zastaral še pred odločitvijo pritožbenega sodišča. Uvodoma navajajo, da je zastaralni rok zaradi pretrganja decembra 2010 pričel teči znova. Kaznivo dejanje, ki je povzročilo pretrganje zastaranja je obsojenec izvršil v času od februarja 2006 do decembra 2010, pri čemer vložniki menijo, da časovna opredelitev „do decembra 2010“ pomeni, da je bilo dejanje, ki je povzročilo pretrganje zastaranja, storjeno do začetka meseca decembra in ne tudi v mesecu decembru, saj je nedoločnost izreka sodbe treba razlagati obsojencu v korist. 7. Obsojenec je bil spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, ki ga je storil dne 20. 10. 2010. Predpisana kazen je zapor do treh let. Kazenski pregon za to dejanje zato zastara v desetih letih od storitve dejanja (4. točka prvega odstavka 90. člena KZ-1). Kot je v izpodbijani sodbi navedlo višje sodišče, je bil obsojenec v času teka zastaralnega roka s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 17276/2014 z dne 13. 2. 2012 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani X Kp 17276/2014 z dne 8. 5. 2019 pravnomočno obsojen zaradi kaznivih dejanj goljufije po tretjem in prvem odstavku 211. člena KZ-1 in pranja denarja po tretjem, drugem in prvem odstavku 245. člena KZ-1. Pravilna je zato ugotovitev višjega sodišča, da je to v skladu s četrtim odstavkom 91. člena KZ-1 povzročilo pretrganje zastaranja kazenskega pregona v obravnavani zadevi in zastaralni rok je pričel teči znova. Čas storitve novih kaznivih dejanj oziroma zadnjega fakta, ki je povzročil pretrganje zastaranja, je v sodbi opredeljen z navedbo „med aprilom 2006 in decembrom 2010.“ Pritrditi gre vložnikom, da je tako opredeljen čas storitve kaznivega dejanja treba razlagati v korist obsojenca na način, da navedba datuma „do decembra 2010“ pomeni, da je bilo kaznivo dejanje izvršeno prvega dne v mesecu decembru 2010. To pomeni, da je zastaranje kazenskega pregona za obravnavano kaznivo dejanje začelo teči znova dne 1. 12. 2010 (prvi odstavek 91. člena KZ-1) in bi nastopilo dne 1. 12. 2020. 8. Vložniki pritrjujejo razlogom izpodbijane pravnomočne sodbe, da zastaranje kazenskega pregona v obravnavani zadevi, zaradi v marcu 2020 razglašene epidemije, na podlagi drugega odstavka 3. člena Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19), ni teklo od 29. 3. 2020 do 31. 5. 2020, to je 64 dni. Nasprotujejo pa stališču pritožbenega sodišča, da zastaranje ni teklo tudi od 20. 11. 2020 do 31. 1. 2021. Navajajo, da je na podlagi 2. točke Odredbe predsednika Vrhovnega sodišča o posebnih ukrepih zaradi nastanka pogojev iz prvega odstavka 83.a člena Zakona o sodiščih z dne 13. 11. 2020 sodišče v obravnavani zadevi poslovalo neomejeno, zato sklepi Vlade RS o začasnem prenehanju teka rokov za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih na tek zastaralnega roka v predmetni zadevi niso vplivali. Zastaranje kazenskega pregona je tako po mnenju vložnikov, ob upoštevanju pretrganja in enkratnega zadržanja zaradi epidemije, nastopilo dne 2. 2. 2021. To pa je upoštevaje 129. člen ZKP in dejstvo, da je prvostopenjsko sodišče prejelo sodbo višjega sodišča dne 3. 3. 2021, pred nastopom pravnomočnosti sodbe.

9. Epidemija je bila v Republiki Sloveniji drugič razglašena dne 19. 10. 2020. Predsednik Vrhovnega sodišča je v posledici tega izdal odredbo z dne 13. 11. 2020, ki v prvem odstavku 2. točke določa, da vsa sodišča od 16. 11. 2020 dalje poslujejo v omejenem obsegu v skladu s 83. členom Zakona o sodiščih. V drugem odstavku določa, da ne glede na prejšnji odstavek sodišča poslujejo v neomejenem obsegu, med drugim, v kazenskih zadevah, v katerih bi kazenski pregon zastaral v šestih mesecih od uveljavitve te odredbe. V šestem odstavku določa, da procesni roki v nenujnih zadevah ne tečejo. Vlada RS je na predlog predsednika Vrhovnega sodišča dne 19. 11. 2020 sprejela sklep, da roki za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določeni z zakonom, ne tečejo.

10. Višje sodišče je zavzelo stališče, da so bili s sklepi Vlade zadržani materialni roki, saj se ti sklepi ne nanašajo na procesne roke, ker so bili ti zadržani že z odredbo predsednika Vrhovnega sodišča, poleg tega je med roke za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih mogoče šteti tudi zastaralni rok. Gre za pravico do pregona storilca, ki jo uveljavlja državni tožilec, ki je stranka kazenskega postopka. Na tej podlagi je višje sodišče zaključilo, da je bil tek roka za zastaranje kazenskega pregona v obravnavani zadevi zadržan tudi od 20. 11. 2020 do 1. 1. 2021. 11. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 44042/2017 z dne 15. 4. 2021 med drugim presodilo, da roka za zastaranje kazenskega pregona ni mogoče šteti za rok, ki je določen za uveljavljanje pravic strank v sodnem postopku, temveč gre za rok v katerem mora država izvesti in pravnomočno končati kazenski postopek, torej za rok v katerem sme država posegati v obdolženčeve človekove pravice. Poleg tega državni tožilec v kazenskem postopku ne uveljavlja svoje pravice, temveč storilca preganja v javnem interesu in po uradni dolžnosti. Določilo, da roki za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določeni z zakonom, ne tečejo, zato ne more biti podlaga za zadržanje teka zastaralnih rokov za kazenski pregon.

12. Glede na navedeno gre pritrditi zahtevi, da je bil tek roka za zastaranje kazenskega pregona zadržan le v času prvič razglašene epidemije (29. 3. 2020 – 31. 5. 2020), ne pa tudi v času, ko je bila epidemija razglašena drugič (20. 11. 2020 – 31. 1. 2021), saj za to ni bilo pravne podlage. Vrhovno sodišče je že presodilo, da so v času druge epidemije roki za zastaranje kazenskega pregona tekli (sodba Vrhovnega sodišča I Kp 50572/2016 z dne 20. 1. 2022). Zato ni odločilno, sicer pravilno navajanje zahteve, da je Odredba predsednika Vrhovnega sodišča ob drugi razglasitvi epidemije izrecno določala, da sodišča v kazenskih zadevah, v katerih bi pregon zastaral v šestih mesecih od uveljavitve te odredbe poslujejo neomejeno, kar velja tudi za predmetno zadevo (odredba je bila uveljavljena novembra 2020, kazenski pregon pa bi zastaral februarja 2020). Tako ni mogoče pritrditi razlogom pritožbenega sodišča, da je bil rok za zastaranje kazenskega pregona zadržan tudi od 20. 11. 2020 do 31. 1. 2021, nasprotno, treba je pritrditi vložnikom, da je v obravnavani zadevi zastaranje kazenskega pregona nastopilo dne 2. 2. 2021, kar je še pred pravnomočnostjo obsojencu izrečene sodbe. Iz podatkov spisa namreč izhaja, da je prvostopenjsko sodišče prejelo sodbo drugostopenjskega sodišča dne 3. 3. 2021, v skladu s prvim odstavkom 129. člena ZKP pa sodba zoper katero je bila vložena pritožba postane pravnomočna z dnem, ko sodišče prve stopnje prejme spise z overjenimi prepisi sodbe sodišča druge stopnje.

13. Vložniki uveljavljajo še nezakonitost v postopku izdane odredbe za hišno preiskavo z dne 16. 8. 2012, vendar Vrhovno sodišče glede na ugotovljeno kršitev kazenskega zakona teh navedb ni presojalo.

C.

14. Ker je v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevana kršitev kazenskega zakona podana, je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP izpodbijano pravnomočno sodbo spremenilo tako, da je zoper obsojenca iz razloga po 4. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo za kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena ZKP.

15. Odločitev je bila sprejeta soglasno.