Jedro

Pripor zoper soobdolženega A.Š. bi bilo mogoče odrediti le na predlog državnega tožilca, ki pa ni bil podan, zato obdolženčeva ustavna pravica do enakega varstva po 22.čl. Ustave RS ni bila kršena.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega D.C. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom z dne 17.6.1999 odredil pripor zoper D.C. zaradi utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje neupravičenega prometa in proizvodnje z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ iz razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Pritožbo zagovornika obdolženca zoper sklep o odreditvi pripora je senat Okrožnega sodišča v Kopru s sklepom z dne 21.6.1999 zavrnil kot neutemeljeno.

Zagovornik obdolženca je dne 28.6.1999 zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP in zaradi kršitve 20., 22. in 25. člena Ustave Republike Slovenije. Vložnik navaja, da je razlogovanje preiskovalnega sodnika o obstoju ponovitvene nevarnosti neutemeljeno, kolikor se opira na okoliščini, da je obdolženec brez redne zaposlitve in sredstev za preživljanje. Ocenil je tudi, da tako preiskovalni sodnik kot senat Okrožnega sodišča Koper ugotovitve o obstoju ponovitvene nevarnosti nista utemeljila s konkretnimi dejstvi, zato meni, da je podana bistvena kršitev določb iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Po oceni vložnika izpodbijana sklepa v zvezi z ugotovitvijo o ponovitveni nevarnosti tudi ne navajata, katera kazniva dejanja naj bi obdolženec na prostosti izvrševal oziroma ponavljal, to pa je pomembno za presojo sorazmernosti med posegom v obdolženčevo pravico do osebne svobode in pravico drugih do varnosti. V zvezi s tem vložnik uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Vložnik zahteve ugotavlja, da obdolženec do sedaj še ni bil kaznovan niti ni v drugem kazenskem postopku. Pri opravljeni hišni preiskavi in pregledu obdolženca ni bila najdena najmanjša količina mamila. Ob dejstvu, da je razbita veriga oseb, ki naj bi bile povezane z očitanim kaznivim dejanjem prometa z mamili ni moč trditi, da je podana realna nevarnost, da bi obdolženec na prostosti ponovil določeno kaznivo dejanje.

Po oceni vložnika bi bilo moč tudi v primeru, da bi bila res z izpustitvijo obdolženca na prostost ogrožena varnost ljudi, moč varnost zagotoviti z blažjim ukrepom, to je z odreditvijo hišnega pripora po 1. odstavku 199.a člena ZKP.

Vložnik tudi ocenjuje, da je sodišče je v konkretni kazenski zadevi kršilo obdolženčevo ustavno pravico do enakega varstva po 22. členu Ustave Republike Slovenije s tem, ker je zanj odredilo pripor, ni pa odredilo pripora zoper soobdolženega A.Š., ki je poleg tega še v drugem kazenskem postopku.

Kršitev 25. člena Ustave je po vložnikovi oceni podana, ker pritožbeni senat v sklepu, s katerim je bila zavrnjena pritožba zagovornika zoper odreditev pripora, ni navedel razlogov v zvezi z v pritožbi uveljavljano kršitvijo 22. člena Ustave.

Vložnik zahteve predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti in razveljavi izpodbijana sklepa.

Vrhovni državni tožilec A.R. je v odgovoru, ki ga je podal v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, navedel, da je priporni razlog, zaradi katerega je bil pripor odrejen, podan. Po njegovi oceni preiskovalni sodnik in senat okrožnega sodišča z izpodbijanima sklepoma nista zagrešila procesnih kršitev, niti kršitev določil Ustave Republike Slovenije, ki jih uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti, zato predlaga, da jo Vrhovno sodišče zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik neutemeljeno očita izpodbijanima sklepoma, da nimata razlogov o odločilnih dejstvih, to je o obstoju nevarnosti, da bi obdolženec na prostosti ponavljal kazniva dejanja. V izpodbijanih sklepih se ugotavlja in poudarja, da je obdolženec utemeljeno osumljen izvrševanja obsežne kriminalne dejavnosti - prometa z mamili na širšem območju in tudi izven države, da je brez redne zaposlitve in brez sredstev za preživljanje, da je imel večje število odjemalcev oziroma da je šlo za dlje časa trajajočo organizirano prodajo mamil z rednimi odjemalci. Ti razlogi so konkretizacija odločilnih dejstev iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP, to je teža in način storitve dejanja, okoliščine v katerih je bilo dejanje storjeno, zajema pa tudi osebne lastnosti oziroma način življenja obdolženca. Vprašanje utemeljenosti (pravilnosti) sklepa o obstoju ponovitvene nevarnosti na podlagi navedenih okoliščin je vprašanje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, tega pa po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ni moč uveljavljati.

Tudi trditev, da izpodbijana sklepa "ne konkretizirata, za katera kazniva dejanja obstoji nevarnost, da bi jih obdolženec na prostosti ponavljal", ni utemeljena. Iz obrazložitve obeh sklepov prav v zvezi z ugotavljanjem ogrožanja varnosti ljudi in sorazmernosti izrečenega ukrepa z obdolženčevo ustavno pravico do prostosti brez dvoma sledi, da se ugotovljena nevarnost nanaša na kazniva dejanja prometa z mamili, saj je v obravnavanem kontekstu možna ponovitev le takšnega dejanja. Kakršnakoli druga kazniva dejanja se v tem postopku v zvezi z obdolženim C. sploh ne omenjajo.

Sklep o odreditvi pripora in sklep, s katerim je bila zavrnjena zagovornikova pritožba, posebej ugotavljata na podlagi že navedenih okoliščin in na podlagi načina izvrševanja kaznivega dejanja (sklepanja poslov po telefonu, vključevanje drugih oseb v prodajo mamil), neogibnost pripora za varnost ljudi, zato v zvezi s tem ni podana kršitev ustave niti 1. odstavka 199.a člena ZKP. Obvezno uporabo milejšega ukrepa, če se da z njim doseči isti namen od strožjim, sodišču narekuje določba 2. odstavka 192. člena ZKP, ta določba iz navedenih razlogov ni bila kršena.

Vložnik zahteve napačno razlaga ustavno pravico do enakega varstva po 22. členu Ustave Republike Slovenije, ko meni, da je bila obdolžencu ta pravica kršena. Niti ni jasno, ali naj bi bila kršitev v tem, ker ni bil odrejen pripor tudi zoper soobdolženega A.Š., za katerega je po oceni vložnika podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti v večji meri kot za obdolženega C., ali pa vložnik ocenjuje, da v kolikor sodišče ni odredilo pripora zoper obdolženega Š., ne bi smelo pripora odrediti tudi zoper obdolženega C. V prvi vrsti vložnik prezre, da je po določbi 1. odstavka 202. člena ZKP pripor moč odrediti samo na predlog državnega tožilca, takšen predlog zoper A.Š. ni bil podan. Odveč je zato ocenjevati, da tudi okoliščine pri obdolžencih, ki so pomembne za odločitev o priporu, niso enake prav zaradi priznanja obdolženega Š. Odreditev pripora zoper obtoženega C. je v skladu z določbami ustave in zakona, njegove pravice z odločitvijo državnega tožilca, da zoper soobdolženega Š. ne predlaga odreditev pripora, niso bile kršene.

Prav tako ni podana kršitev 25. člena Ustave Republike Slovenije, ker senat okrožnega sodišča ni zavzel stališča, do v pritožbi uveljavljene kršitve 22. člena Ustave. S tem ko sodišče posebej ni odgovorilo na nerelevantno pravno stališče pritožnika, preizkusilo pa je v zvezi s pritožbo obstoj vseh pogojev za podaljšanje pripora, pravica do pravnega sredstva ni bila kršena.

Na podlagi navedenih razlogov je Vrhovno sodišče ugotovilo, da uveljavljene kršitve zakona in ustave niso podane, zahteva pa v navedenem delu uveljavlja tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom člena 425. ZKP zavrnilo.