Jedro

Če pride do spremembe delodajalca, delodajalec prevzemnik odgovarja za obveznosti, ki jih je imel do delavca na dan prenosa delodajalec prenosnik. Tožena stranka je zato kot delodajalec prevzemnik dolžna plačati tožnici jubilejno nagrado za 30 let dela, ki jih je ta napolnila pri delodajalcu prenosniku.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati neizplačano jubilejno nagrado za 30 let delovne dobe pri zadnjem delodajalcu in ji izplačati navedeni znesek jubilejne nagrade v višini 142.342,00 SIT neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.9.2003 dalje, v 8 dneh pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 95,16 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku tega roka dalje do plačila." Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 95,16 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku tega roka dalje do plačila.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati neizplačano jubilejno nagrado za 30 let delovne dobe pri zadnjem delodajalcu in ji izplačati navedeni znesek jubilejne nagrade v višini 142.442,00 SIT neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.9.2003 dalje ter ji povrniti stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo. Odločilo je tudi, da tožeča stranka krije sama svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške v višini 93.700,00 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje te sodbe dalje do plačila, vse pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka, uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti stroškovno ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj je napačno uporabilo 1. in 2. odstavek v povezavi s 4. odstavkom 73. člena ZDR in sicer, da je zadnji delodajalec tožnice družba X (Y) in da tožnica lahko le od te družbe terja izplačilo neplačane jubilejne nagrade. To stališče je napačno, saj je za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka ključnega pomena določba 1. odstavka 73. člena ZDR, ki pravi, da če pride zaradi pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja, izvedenega na podlagi zakona, drugega predpisa, pravnega posla oziroma pravnomočne sodne odločbe do spremembe delodajalca, preidejo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku, na delodajalca prevzemnika. V tem primeru se torej delavcem zagotavlja ohranitev pridobljenih pravic tako iz pogodbe o zaposlitvi, kot iz kolektivne pogodbe, pri čemer poudarja, da ni sporno, da je tožnica pridobila pravico do jubilejne nagrade pri delodajalcu prenosniku. V skladu s 4. odstavkom 73. člena ZDR pa je zakonodajalec želel urediti situacijo, ko bi se izkazalo, da iz pogodbe o zaposlitvi in iz kolektivne pogodbe izhajajo neporavnane obveznosti do delavcev, ki so nastale pred prenosom podjetja. Zato je določil, da delodajalec prenosnik skupaj z delodajalcem prevzemnikom odškodninsko odgovarja za terjatve delavcev, ki so nastale do datuma prenosa. Ker tudi direktiva 2001/23/ES omogoča možnost, da države članice v svojih zakonih določijo, da po prenosu podjetja za obveznosti, ki so nastale pred prenosom podjetja, solidarno odgovarjata delodajalec prenosnik in delodajalec prevzemnik, je dikcijo 4. odstavka 73. člena ZDR mogoče razumeti samo tako, da gre za solidarno obveznost v smislu 395. člena Obligacijskega zakonika, po kateri vsak dolžnik odgovarja upniku za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej dokler ni popolnoma izpolnjena. Delavec tako svojo celotno terjatev lahko zahteva bodisi od delodajalca prenosnika, bodisi od delodajalca prevzemnika, dokler ni popolnoma poravnana, ne glede na to, ali je nastala do datuma prenosa. To pa pomeni, da tožnica svojo terjatev iz naslova jubilejne nagrade, za katero ni sporno, da jo je pridobila pri družbi Y, in ki je nastala do datuma prenosa, lahko uveljavlja tako od te družbe, kot od delodajalca prevzemnika, dokler le-ta ni popolnoma poravnana. Zaradi tega je mnenja, da ji sodišče neutemeljeno kot upnici odreka pravico zahtevati izpolnitev obveznosti od tistega dolžnika, ki si ga je sama izbrala.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb postopka, kot mu to nalaga 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 52/2007). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je pa glede na ugotovljeno dejansko stanje pri odločitvi zmotno uporabilo materialno pravo.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje in izvedenih dokazov izhaja, da je tožnica s tožbo uveljavljala od tožene stranke izplačilo jubilejne nagrade za 30 let delovne dobe pri zadnjem delodajalcu v višini dveh izhodiščnih plač I tarifnega razreda, kot to določa 51. člen Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/97). Iz navedb v tožbi izhaja, da je tožnica 30 let delovne dobe dopolnila že dne 11.8.2003, ko je bila zaposlena pri X, vendar ker je bila k toženi stranki prevzeta s 1.1.2005 na podlagi 73. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) je mnenja, da jubilejno nagrado lahko zahteva tudi od tožene stranke, saj v primeru, če pride v skladu s 1. odstavkom 73. člena ZDR do spremembe delodajalca, preidejo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku, na delodajalca prevzemnika.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da med strankama ni sporno, da sta tožnica in tožena stranka dne 12.2.2004 sklenili pogodbo o zaposlitvi na podlagi 73. člena ZDR za opravljanje dela na delovnem mestu "inštruktor", za nedoločen čas in sicer od 1.1.2005 dalje in da je bila tožnica dejansko prevzeta od X brez prekinitve, saj ji je bilo delovno razmerje pri prejšnjem delodajalcu zaključeno z 31.12.2004. Sodišče je tudi ugotovilo, da iz tožničine delovne knjižice izhaja, da je pri prejšnjem delodajalcu tožnica dosegla 31 let, 4 mesece ter 21 dni skupne delovne dobe in da je tako dopolnila 30 let delovne dobe že 11.8.2003. Ob nadaljnji ugotovitvi, da tožena stranka na dan 11.8.2003 ni bila v nikakršni povezavi s tožnico in tudi ne z X, saj sta se ti družbi povezali bistveno kasneje (ob koncu leta 2004), je sodišče zaključilo, da so na podlagi 73. člena ZDR šele takrat prešle pogodbene pravice in obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku na delodajalca prevzemnika. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje zaključilo, da ni mogoče slediti zahtevku tožeče stranke iz preprostega razloga, ker tožena stranka ni zadnji delodajalec, pri katerem je tožnica pridobila pravico do jubilejne nagrade, saj je zadnji delodajalec družba Y in le od te družbe lahko tožnica terja izplačilo neplačane jubilejne nagrade. Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

Odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno napačna. Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče napačno uporabilo 1. odstavek v povezavi s 4. odstavkom 73. člena ZDR, ko je zaključilo, da je zadnji delodajalec tožnice družba Y in da tožnica lahko le od te družbe terja izplačilo neplačane jubilejne nagrade. Za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka je namreč bistvenega pomena določba 1. odstavka 73. člena ZDR, ki pravi, da v primeru, če pride zaradi pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja, izvedenega na podlagi zakona, drugega predpisa, pravnega posla oziroma pravnomočne sodne odločbe ali zaradi združitve ali delitve do spremembe delodajalca, preidejo pogodbene in druge pravice iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku, na delodajalca prevzemnika. To pa pomeni, da z dnem prenosa delodajalec prevzemnik postane nosilec pravic in obveznosti iz pogodbe, delodajalec prenosnik pa istočasno preneha biti nosilec teh pravic in obveznosti. Bistvo tega instituta je namreč v tem, da se ohranijo vse pravice, ki jih je imel delavec pri delodajalcu prenosniku, tudi pri delodajalcu prevzemniku. Navedeno načelo pa se lahko pokaže kot krivično do delodajalca prevzemnika v primeru, da iz pogodbe o zaposlitvi izhajajo neporavnane obveznosti do delavcev, ki so nastale pred prenosom podjetja. Ker je prav, da za te obveznosti tudi po prenosu podjetja odgovarja delodajalec prenosnik, je bila kodificirana direktiva Sveta 2001/23/ES z dne 12.3.2001, ki omogoča državam članicam, da v svojih zakonih določijo, da po prenosu podjetja za obveznosti, ki so nastale pred prenosom podjetja, solidarno odgovarjata delodajalec prenosnik in delodajalec prevzemnik. ZDR je očitno sledil tej določbi direktive, ko je v 4. odstavku 73. člena določil, da delodajalec prenosnik skupaj z delodajalcem prevzemnikom odškodninsko odgovarja za terjatve delavcev, nastale do datuma prenosa ter za terjatve, nastale zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, do katerih pride zaradi poslabšanja pravic delavcev. Kot pravilno opozarja pritožba, pa je to dikcijo možno razumeti samo tako, da gre za solidarno obveznost v smislu 395. člena Obligacijskega zakonika, po kateri lahko dolžnik odgovarja upniku za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena. Po citirani določbi 395. člena OZ sta torej tako delodajalec prenosnik kot delodajalec prevzemnik solidarno odgovorna za vse terjatve delavcev, ki so nastale do datuma prenosa. Tako se pokaže, da ne glede na ugotovljeno dejstvo, da je tožnica pravico do jubilejne nagrade pridobila pri družbi Y v času, ko še ni prišlo do prevzema te družbe s strani tožene stranke, ima v skladu z določili 73. člena ZDR vseeno pravico vtoževati jubilejno nagrado tudi od tožene stranke in ne le od zadnjega delodajalca, kot to določa 2. točka 51. člena SKPgd.

Upoštevaje navedeno in ob ugotovitvi, da sama višina vtoževane jubilejne nagrade ni sporna, kot tudi, da tožena stranka ni prerekala, da bi tožnici jubilejna nagrada bila že izplačana od prejšnjega delodajalca, je potrebno zaključiti, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo. Zaradi navedenega in ker so pritožbeni razlogi podani, je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 4. točke 358. člena ZPP spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

Tožeča stranka je v sporu uspela, zato je v skladu z določbo 1. odstavka 154. člena ZPP upravičena do povrnitve stroškov postopka. Ker je tožeča stranka na stroških priglasila le takso za tožbo in sodbo, kar skupaj znaša 95,16 EUR, ji je pritožbeno sodišče stroške v tej višini priznalo in naložilo v plačilo toženi stranki.

Tožeča stranka je uspela s pritožbo, zato je upravičena tudi do povrnitve stroškov pritožbenega postopka. Ker je tožeča stranka priglasila kot strošek pritožbe le plačilo takse za pritožbo, kar znaša 95,16 EUR, so ji bili stroški v tej višini v celoti priznani.

Ker denarna terjatev tožeče stranke ne presega revizijskega minimuma (2. odstavek 367. člen ZPP), je bilo potrebno v skladu s 5. točko 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) in 32. členom istega zakona odločati tudi o tem, ali se revizija dopusti. V skladu s 1. odst. 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo le v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V konkretni zadevi ne gre za nobenega od teh primerov, zaradi česar je pritožbeno sodišče odločilo, da revizije ne dopusti.