Jedro

Bistveni razpoznavni znak javnega dobra je splošna raba, ki vsebinsko vsakomur omogoča uporabljati stvar s statusom javnega dobra, posameznik pa je ne more priposestvovati. Posest javnega dobra ni mogoča, zaradi česar je posestno varstvo izključeno.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v točki III izreka spremeni tako, da znašajo odmerjeni pravdni stroški tožene stranke 1.020,39 EUR, v preostalem delu pa se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pravdne stranke same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo zahtevek tožnikov na ugotovitev, da je toženec motil tožnike v posesti njihovih nepremičnin parc. št. 1329/1, 1329/2 in 1331, pripisanih k vlož. št. ... k.o. ..., ki mejijo na pot s parc. št. 2706/9 s tem, ko je dne 17.3.2008 na teh zemljiščih posekal in uničil rože ter okrasno grmičevje tožnikov. Zavrnilo je tudi zahtevek na vzpostavitev prejšnjega stanja ter prepovedni del zahtevka glede takšnih in podobnih motitvenih dejanj, kot tudi predlagano začasno odredbo, ki meri na takojšnjo opustitev kakršnihkoli aktivnosti na navedenih parcelah. Hkrati je odločilo, da sta tožnika dolžna povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 1.093,89 EUR in sicer v roku 8 dni.

Zoper navedeno odločitev se tožniki po svojem pooblaščencu pravočasno pritožujejo, uveljavljajo vse pritožbene razloge in predlagajo spremembo odločitve tako, da se njihovemu zahtevku ugodi oziroma da se izpodbijani sklep razveljavi. Napačna odločitev sodišča je po oceni pritožnikov predvsem rezultat neizvedenih dokazov, in sicer zaslišanja strank in prič. Ko je toženec izrazil prepričanje, da bi zadevo kompleksno uredili tudi v razmerju do občine ... ter do tožnikov, je očitno manipuliral. Tudi mnenja izvedenca ni mogoče upoštevati, saj ni ugotavljal natančnega poteka katastrske meje med potjo in nepremičnino tožnikov, ampak je le posnel stanje na terenu in označil mejnike, kot jih je postavil geodet v letu 2006. Ni namreč mogoče oporekati okoliščini, da trasa poti, kot izhaja iz katastra, v naravi ne obstaja več desetletja ter tožniki in njihovi pravni predniki nepremičnino, ki naj bi bila po katastrski mapi javno dobro, koristijo že 100 let. Jasno je, da je bilo motilno dejanje storjeno na nepremičnini, ki je dejansko v privatni lasti, kar se je zavedal tudi toženec. Tudi iz skice izvedenca jasno izhaja potek poti v naravi. V kolikor pa bi sodišče zaslišalo tudi stranke in priče, bi se lahko prepričalo, da gre pri spornem delu zemljišča za dvorišče tožnikov, ki je tudi vsaj za 1m višje od poti, ki teče pod škarpo. Odločitev sodišča je tako očitno napačna, saj potek javnega dobra še zdaleč ne odraža stanja v naravi in dejanskega poteka javnega dobra, pa tudi meja med tožniki in občino ni določena in je postopek še v teku. Pritožniki pa izpodbijajo tudi odločitev o pravdnih stroških, ki sploh ni obrazložena. Ob tem sodišče ni upoštevalo, da so stranke na naroku dogovorile tudi eventualni potek meje, saj je v korist vsem strankam, prav tako pa tožencu ne gredo stroški v zvezi z začasno odredbo.

Pritožba je bila v skladu s 1. odstavkom 344. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju ZPP) vročena tožencu, ki v odgovoru na pritožbo le-to ocenjuje kot neutemeljeno in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba je delno utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za spor v zvezi z motenjem posesti, ki ima določene z zakonom predpisane posebnosti. Posest je neposredna ali posredna dejanska oblast nad stvarjo (24. člen Stvarnopravnega zakonika, Uradni list RS, št. 87/02, v nadaljevanju SPZ). Določba 1. odstavka 33. člena SPZ predpisuje, da daje sodišče varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pri tem pa se ne upoštevata pravica do posesti in dobrovernost posestnika. Tudi ZPP v 426. členu vsebuje določbo o sporih zaradi motenja posesti, in sicer pravi, da se obravnavanje tožbe zaradi motenja posesti omeji samo na ugotavljanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja, izključeno pa je odločanje o pravici do posesti, o pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti ali odškodninskih zahtevkih.

Ključni razlog za za vrnitev tožbenega zahtevka temelji na ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je do zatrjevanega dejanja prišlo na nepremičnini s parc. št. 2706/9 k.o. ..., ki pa predstavlja pot in s tem javno dobro. Tožniki dejstva, da gre v zemljiškoknjižnem in katastrskem smislu za javno dobro, ne negirajo, pač pa naj bi dejanska trasa potekala drugje (kar je res ugotovil tudi sodni izvedenec) in da sporni del nepremičnine že vrsto le uživajo ter gre zato šteti, da je tako že v njihovi privatni lasti. Smiselno zatrjujejo priposestvovanje, ki pa je na javnem dobrem izključeno (1. odstavek 44. člena SPZ). Bistveni razpoznavni znak javnega dobra je splošna raba, ki vsebinsko vsakomur omogoča uporabljati stvar s statusom javnega dobra (člen 19. SPZ), posameznik pa je ne more privatizirati in uporabljati za druge - zgolj lastne namene, ker takšna raba presega okvir javnega dobra. Tudi v kolikor so tožniki s spornim delom javne poti tako ravnali, pa gre pritrditi sodišču prve stopnje, da v takšnem primeru niso upravičeni do sodnega varstva. Posest javnega dobra namreč ni mogoča, zaradi česar je izključeno posestno varstvo (glej T. Frantar, Stvarno pravo, GV LJ 1993, stran 334). Iz navedenih razlogov pritožbeno sodišče sprejema pravno utemeljene zaključke sodišča prve stopnje, ki so vodili k zavrnitvi tožbenega zahtevka. Pritožnikom gre dodatno še pojasniti, da njihov zahtevek meri na posestno varstvo parcel št. 1329/1, 1329/2 in 1331, iz skice sodnega izvedenca geodetske stroke (priloga C5) pa nedvoumno izhaja, da je do zatrjevanega motilnega dejanja prišlo na parc. št. 2706/9 in je tožbeni zahtevek tudi iz tega razloga neutemeljen. Posledično pa je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nepravilno zavrnilo dokazne predloge tožnikov, predvsem glede zaslišanja predlaganih prič, saj je glede na zgornje ugotovitve ta odločitev povsem skladna z določbo 2. odstavka 287. člena ZPP.

Deloma pa gre pritrditi pritožbi, v kolikor graja odločitev sodišča prve stopnje v stroškovnem delu izpodbijanega sklepa. Prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi sklepa svoje odločitve glede odmere stroškov res ni decidirano obrazložilo katere od priglašenih stroškov je priznalo ter v kakšni višini in katerih ne, vendar pa je netočna trditev pritožnikov, da se odmere stroškov ne more preizkusiti. Prvostopenjsko sodišče je stroške odmerilo po specificiranem stroškovniku tožene stranke (priloga B3), ki je sestavni del spisa tako, da je odmerjalo prav vsako priglašeno postavko stroškov. Tožniki so imeli ves čas pravico pregleda spisa sami ali po pooblaščenem odvetniku, ki ima v skladu s predloženim pooblastilom (priloga A1) pravico opravljati vsa pravdna dejanja (1. točka 1. odstavka 95. člena ZPP). S pregledom spisa in same odmere stroškov na navedenem stroškovniku so imeli tožniki vsekakor možnost preizkusiti odločitev sodišča glede priznanja odmerjenih pravdnih stroškov. Pritožbeno sodišče je ob tem preizkusilo pravilnost odmere odvetniških stroškov v skladu z veljavno Odvetniško tarifo ter drugih priglašenih stroškov. Pri tem ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožencu za sestavo odgovora na predlog za izdajo začasne odredbe neutemeljeno priznalo enako število točk kot za odgovor na tožbo, čeprav bi moralo v skladu z določbo tarifne številke 27 Odvetniške tarife (OT) priznati le 50 % od te osnove oziroma 150 odvetniški točk. Ob pravilni uporabi določil OT je pritožbeno sodišče znižalo priznane pravdne stroške toženca za 150 točk oziroma za 73,50 EUR.

Upoštevajoč navedeno, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnikov delno ugodilo in izpodbijani sklep v stroškovnem delu (točka III izreka) spremenilo tako, da je tožeča stranka odslej dolžna povrniti tožencu 1.020,39 EUR pravdnih stroškov (točka 3. člena 365 ZPP). V preostalem delu pa je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP), saj uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Pravdne stranke morajo same kriti svoje stroške pritožbenega postopka, saj so tožniki uspeli s pritožbo le v neznatnem delu, navedbe v odgovoru na pritožbo toženca pa niso vplivale na odločitev sodišča druge stopnje (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s členom 145 oziroma členom 155 ZPP).