Jedro

Presoja pristojnosti slovenskega sodišča za izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da sodišče Republike Slovenije ni pristojno za odločanje o predlogu za izvršbo. Predlog je zato zavrglo.

2. Višje sodišče je zavrnilo pritožbo upnika in sklep sodišča prve stopnje potrdilo. Odločilo je tudi, da upnik sam krije svoje pritožbene stroške.

3. Zoper sklep višjega sodišča (v zvezi s sklepom sodišča prve stopnje) predlog za dopustitev revizije pravočasno vlaga upnik. Predlaga dopustitev revizije zaradi odločitve o vprašanjih:

1.) ali je v predmetni zadevi podana pristojnost sodišča Republike Slovenije;

2.) ali je v predmetni zadevi glede pristojnosti moč uporabiti določbo 58. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP), ker gre za spor med dvema tujima osebama, pri čemer je upnik v predlogu za izvršbo predlagal izvršbo z rubežem premičnin, ki se nahajajo v Republiki Sloveniji;

3.) ali je treba prvi in drugi odstavek 58. člena ZMZPP razlagati povezano, in sicer tako, da naj bi bilo sodišče Republike Slovenije pristojno, če se na njenem ozemlju nahaja predmet, na katerega se nanaša tožba, a le pod pogojem, da ima tožnik stalno prebivališče ali sedež v Republiki Sloveniji in če izkaže za verjetno, da bo iz tega premoženja mogoče izvršiti sodbo.

Navaja, da je v zadevi sporno, ali je podana pristojnost sodišča Republike Slovenije za odločanje o predlogu za izvršbo oziroma ali je podana katera od naveznih okoliščin iz 29. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Šlo naj bi namreč za situacijo, ko ne upnik ne dolžnik nimata stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, se pa na njenem ozemlju nahaja premoženje (premičnine), na katerega bi se z izvršbo poseglo. Predlagatelj zato meni, da je pristojnost slovenskih sodišč, (tudi) v delu, ki se nanaša na naložitveni sklep (torej na izdajo plačilnega naloga) podana na podlagi 63. člena ZMZPP.

Višjemu sodišču očita, da je njegov sklep prepis odločbe Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Ip 40/2016, čeprav zadevi dejansko nista primerljivi. Razlika je v tem, da sta imeli stranki citiranega postopka stalno prebivališče v isti državi članici. Prav dejstvo, da imata v tem postopku prebivališče v različnih državah (upnik v Italiji, dolžnik v Makedoniji) pa pomeni, da v konkretnem primeru so podani mednarodni elementi, ki utemeljujejo pristojnost sodišča Republike Slovenije. Meni, da bi sodišči zato morali uporabiti Uredbo Sveta (ES) št. 44/2001 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah - torej Bruseljsko uredbo I. Meni tudi, da je revizijo treba dopustiti tudi zaradi zagotovitve pravne varnosti in enotne uporabe prava, saj je (prvostopenjsko) sodišče v zadevi VL 126684/2017, kjer je na upniški strani prav tako nastopala oseba s stalnim prebivališčem v Italiji, dolžnik pa je bil celo isti kot v tem postopku, izvršbo dovolilo in dolžniku naložilo plačilo terjanega zneska.

4. Predlog ni utemeljen.

5. Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367. a člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP). Poleg tega mora predlagatelj izkazati tudi, da bo imel odgovor na postavljeno vprašanje vpliv na izboljšanje njegovega pravnega položaja. V konkretnem primeru opisanih pogojev ne izpolnjuje nobeno od zastavljenih vprašanj. Vrhovno sodišče je zato predlog za dopustitev revizije zavrnilo (drugi odstavek 367. c člena ZPP).