Jedro

Presoja trditvenega in dokaznega bremena.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v II. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, po katerem bi moral toženec plačati tožnici 1.250,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.2.2008 do plačila; - v III. točki izreka pa tako, da se znesek stroškov prvostopenjskega postopka, ki jih toženec dolguje tožnici, zniža za 750,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Sicer se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica je dolžna tožencu v petnajstih dneh povrniti 282,95 EUR stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da so nepremičnine parc. št. 2191 (sadovnjak 331 m2) in parc. 87.S (stavbišče 622 m2), vpisane pri vl. št. 2181 k.o. C., skupno premoženje pravdnih strank, pri čemer znaša tožničin delež na tem premoženju 6/10, toženčev pa 4/10. Tožencu je naložilo, da mora tožnici izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino. V presežku (do zahtevanega deleža 3/4) je tožbeni zahtevek zavrnilo, prav tako zahtevano ugotovitev, da spadajo v skupno premoženje tudi nepremičnine, parc. št. 2767 (vinograd, gospodarsko poslopje) in parc. št. 2552 (njiva), vpisane pri vl. št. 2117 k.o. C.. Pač pa je tožencu naložilo, da mora tožnici plačati 1.250,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.2.2008 do plačila ter ji povrniti 1.716,42 EUR pravdnih stroškov z zamudnimi obrestmi.

Toženec se je pravočasno pritožil iz vseh pritožbenih razlogov. Izpodbija obsodilni del sodbe in predlaga njeno spremembo, podrejeno razveljavitev ter vrnitev zadeve v novo sojenje. Izpodbijana sodba namreč nima razlogov o odločilnih dejstvih in je zato ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi sodbe napačno sklicuje na splošno znana dejstva, češ da dohodki iz občasnih in priložnostnih del v povprečju niso visoki. Neutemeljen je tudi očitek tožencu, da ni konkretiziral svojega zaslužka, saj je toženec izpovedal, da so njegovi prihodki iz priložnostnih del znašali 3/4 tožničine plače. Sodišče ni pojasnilo, zakaj te toženčeve izpovedi ni upoštevalo. Ker je izpodbijano sodbo utemeljilo ravno z ugotovitvijo, da so bili tožničini prihodki vsaj enkrat višji od toženčevih, gre za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 73/07 - UPB 3 in 45/08). Sodišče tudi ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja. Ni sporno, da je stanovanjska stavba skupno premoženje pravdnih strank, vendar je sodišče napačno ocenilo toženčev prispevek k pridobivanju tega premoženja. Vrednost stanovanjskih kreditov, ki ju je dobila tožnica, je neznatna v primerjavi z vrednostjo stanovanjske stavbe. Poleg tega ju je tožnica vrnila v času, ko je bil toženec redno zaposlen. Sodišče je nekritično sledilo tožničinim trditvam. Samo s svojo plačo takšnega premoženja ne bi mogla ustvariti. Če je tožencu plačevala zdravstveno zavarovanje, je to lahko uveljavljala kot davčno olajšavo. Kredita iz leta 2002 sodišče ne bi smelo upoštevati, ker je bil uporabljen za nakup avtomobila in stanovanjske opreme. Ob dejstvu, da je toženčeva mati prejemala le 350,00 EUR pokojnine, oče pa še manj, toženčev prispevek ni mogel biti tako majhen, kot je poskušala prikazati tožnica. Ta razen plače ni imela drugih prihodkov, toženčevi pa so tudi v času, ko je bil brezposeln, dosegali 3/4 tožničinih. Sodišče je napačno uporabilo prosti preudarek tudi pri odločanju o povračilnem zahtevku. Tožnica bi morala dokazati, koliko je vložila v obnovo vinograda, vendar ni navedla niti cen, niti količine materiala, ki je bil uporabljen v ta namen. Ni jasno, od kod torej ugotovitev sodišča, da je obnova stala 2.500,00 EUR. Končno je sodišče pri odločanju o denarnem zahtevku upoštevalo zakonsko domnevo o enakih deležih zakoncev na skupnem premoženju, kar kaže na to, da je drugačna določitev o večjem tožničinem deležu pri stanovanjski hiši očitno napačna.

Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Sodišče prve stopnje je namreč za svojo odločitev navedlo dovolj jasne in razumljive razloge, tako da je izpodbijano sodbo vsekakor mogoče preizkusiti. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da dohodki od priložnostnih del običajno niso visoki, je, izkustveno gledano, pravilna, predvsem, ker ti dohodki niso redni. Tožencu je verjeti, da ne ve več, koliko je zaslužil pred desetimi leti. Ker pa gre za njegovo dokazno breme, je sodišče prve stopnje toženčevo nevednost upravičeno štelo njemu v škodo. Nasprotje med ugotovitvijo sodišča v izpodbijani sodbi, da toženec ni konkretiziral svojega zaslužka, in toženčevo izpovedjo, da so njegovi dohodki v času, ko ni bil redno zaposlen, znašali 3/4 tožničine plače, pa je le navidezno. Gre namreč za toženčevo subjektivno oceno, ki je ne podpira noben drug dokaz.

Sodišče prve stopnje je pri odločanju o deležih pravdnih strank na sporni stanovanjski hiši s pripadajočim zemljiščem pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva in pravilno uporabilo materialno pravo. Brez podlage je pritožbeni očitek, da je napačno ocenilo toženčev prispevek k nastanku tega premoženja. Tožnici je namreč v dokaznem postopku uspelo izpodbiti domnevo iz 1. odstavka 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 16/04) o enakih deležih zakoncev na skupnem premoženju. Po 2. odstavku istega člena sodišče pri delitvi skupnega premoženja ne upošteva le dohodkov vsakega zakonca, temveč tudi druge okoliščine, kot npr. pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsak drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja. Ne samo, da je tožnica imela redne in znatno višje dohodke od toženca; tožnica je za razliko od toženca pretežno sama skrbela za gospodinjstvo ter vzgojo, nego in varstvo dveh mld. otrok. Poleg tega je po svojih močeh (z lažjimi opravili in s kuhanjem za delavce) pomagala tudi pri gradnji hiše. Tožnica torej v pridobivanje skupnega premoženja ni vlagala samo svojih denarnih sredstev, pač pa je k temu na opisan način prispevala tudi s svojim osebnim delom, in sicer, gledano v celoti, vsaj v enakem deležu kot toženec. Ker pa je bil njegov zaslužek vendarle nižji od tožničinega, toženec znižanja njenega solastninskega deleža na skupni hiši, kot ga ugotavlja izpodbijana sodba, s pritožbo ne more doseči. Brez pomena je toženčevo sklicevanje na vrednost stanovanjske hiše, ki je razvidna iz izvedenskega mnenja. Izvedenec je namreč svoje mnenje podal po sedaj veljavnih cenah nepremičnin. Pritožbena primerjava z nominalno vrednostjo kreditov, ki ju je dobila tožnica in sta bila porabljena za gradnjo, torej ni umestna; njuno višino bi bilo prej treba ustrezno valorizirati. Zgrešen je tudi pritožbeni pomislek, da je bil kredit, ki ga je tožnica dobila v letu 2002, porabljen za nakup avtomobila in stanovanjske opreme. Ta se res ne upošteva pri cenitvi vrednosti stanovanjske hiše, nobenega dvoma pa ni, da je tožnica tudi s temi denarnimi sredstvi prispevala k pridobivanju skupnega premoženja pravdnih strank. Tega je treba upoštevati kot celoto, pravdni stranki pa, sodeč po izvedenih dokazih, v času njune zakonske skupnosti nista pridobili samo sporne stanovanjske hiše, ampak tudi drugo (premično) premoženje, česar toženec ne zanika. Toženec ni dokazal, da je tožnica zneske, ki jih je plačala za njegovo zdravstveno zavarovanje v času, ko ni bil zaposlen, uveljavljala kot davčno olajšavo. Četudi plačani zneski morebiti niso bili visoki, pa ni mogoče spregledati, da je tožnica na ta način vendarle pomagala tožencu, kar se v sporu o delitvi skupnega premoženja šteje v njeno korist. Toženčevo vztrajanje, da tožnica s svojo plačo ne bi mogla ustvariti tolikšnega premoženja, je odveč. Kot pravilno ugotavlja izpodbijana sodba, je namreč k pridobitvi skupnega premoženja, le v malo manjšem deležu kot tožnica, prispeval s svojim delom in denarnimi sredstvi tudi toženec. Dejstvo, da je bilo zemljišče, na katerem stoji stanovanjska hiša, prej last toženčevih staršev, pa ni bistveno, ker sta starša zemljišče podarila pravdnima strankama, vsaki v enakem (polovičnem) deležu. Napačna pa je odločitev sodišča prve stopnje o podrejenem tožbenem zahtevku iz naslova tožničinih vlaganj v toženčevo posebno premoženje. Tožnica bi brez dvoma smela terjati od toženca povračilo po pravilih o neupravičeni pridobitvi, vendar v zvezi s tem ni zmogla svojega trditvenega in dokaznega bremena. Ne samo, da tožnica ni dokazala, koliko je stala obnova vinograda; odločilnih dejstev o obsegu opravljenih del in njihovih vrednosti ni niti zatrjevala. V tožbi je sicer predlagala izvedenca kmetijske stroke, vendar tega dokaznega predloga ni ustrezno substancirala; sicer pa ponujeni dokaz ne more nadomestiti manjkajoče trditvene podlage. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi bilo tožničin podrejeni denarni zahtevek treba kot nedokazan zavrniti. Za uporabo prostega preudarka, na katerega se je oprlo sodišče prve stopnje, v obravnavanem primeru ni bilo podlage. Vrednost obnove vinograda oziroma obseg izvršenih vlaganj namreč ni splošno znano dejstvo. Sodišče druge stopnje je zato v tem delu ugodilo toženčevi pritožbi in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP sodbo spremenilo, tako da je v izpodbijanem obsodilnem delu zavrnilo tožničin podrejeni zahtevek.

V preostalem delu je sodbo o glavni stvari potrdilo na podlagi 353. člena ZPP, toženčevo pritožbo pa zavrnilo. Pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljal, namreč niso podani, v postopku na prvi stopnji pa tudi ni bilo uradoma upoštevnih procesnih kršitev.

Zaradi delne spremembe sodbe je bilo treba v skladu z 2. odstavkom 165. člena ZPP znova odločiti o stroških postopka. Pravdni stranki sta v pravdi deloma uspeli, zato po 2. odstavku 154. člena ZPP dolgujeta druga drugi povračilo sorazmernega dela njunih potrebnih pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje jih je odmerilo v skladu z odvetniško in taksno tarifo, toženec pa njihove odmere v pritožbi obrazloženo ne izpodbija. Pač pa je zdaj nižji tožničin uspeh v pravdi, ki ob upoštevanju vseh okoliščin primera znaša le 60% in ne več 80%, kot je bilo upoštevano v izpodbijani sodbi. Tožnica bi bila torej upravičena do povračila 1.480,00 EUR stroškov prvostopenjskega postopka, toženec pa do 513,90 EUR. Po medsebojnem pobotanju ostane 966,10 EUR, ki jih toženec dolguje tožnici. Sodišče druge stopnje je zato stroškovno odločitev v izpodbijani sodbi spremenilo tako, da je tožnici prisojene stroške znižalo za 750,32 EUR.

Ker je toženec s pritožbo delno uspel, mu mora tožnica na podlagi 2. odstavka 154. člena ZPP povrniti njegove potrebne pravdne stroške. Sodišče druge stopnje jih je odmerilo od zneska 1.250,00 EUR. Upoštevaje odvetniško in takso tarifo znašajo skupaj 282,95 EUR, obsegajo pa izdatek za sestavo pritožbe in poročilo stranki, takso za pritožbo (114,95 EUR), 2% materialnih stroškov in 20% DDV. Do povračila stroškov za posvet toženec ni upravičen, ker ne gre za samostojno storitev.