Jedro

Ni sporno med strankama, namreč tožnik tega ni izpodbijal ne v odgovoru na poziv, ne v pritožbi ali tožbi, da je tožnik na račun neposrednih in izravnalnih plačil za leto 2016 prejel znesek 2.098,40 EUR in ne 1.341,56 EUR, kot je navedel v vlogi. Ugotovljen znesek pa, skupaj z drugimi prihodki poslovanja, ki jih je navedel tožnik, pomeni, da tožnik presega zgornjo mejo, določeno z zneskom 9.023,47 EUR (prihodek njegove kmetije je bil 9.488,76 EUR), kar pomeni, da v smislu javnega razpisa ne šteje za nosilca majhne kmetije, ki je upravičena do razpisane podpore. Ob navedeni nesporni ugotovitvi je organ tožnikovo vlogo pravilno zavrnil.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil vlogo tožnika vloženo na 8. javni razpis, Podpora za naložbe v kmetijska gospodarstva za leto 2017 za naložbe kmetijskih gospodarstev v lastno primarno pridelavo kmetijskih proizvodov. V obrazložitvi je navedel, da tožnik ne izpolnjuje vseh pogojev za sofinanciranje iz podukrepa podpore za naložbe v kmetijska gospodarstva (v nadaljevanju podukrep št. M04.1). V 46. točki poglavja 4.1. Javnega razpisa je določeno, da so do podpore za naložbe v prestrukturiranje kmetijskih gospodarstev upravičeni le nosilci majhnih kmetij, majhna kmetija pa je skladno s 47. točko tega poglavja kmetija, ki ima prihodek iz poslovanja, ki je enak ali višji 4.000,00 EUR in nižji od ene letne minimalne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji na polno delovno moč. Vlagatelj je navedel znesek 9.023,47 EUR, vendar je pri tem upošteval napačen znesek za neposredna in izravnalna plačila za leto 2016. Organ je znesek, naveden v vlogi, preveril in ugotovil razhajanja s podatki, ki jih vodi sam. Iz teh podatkov izhaja, da je ta znesek znašal 2.098,40 EUR, ne pa navedenih 1.341,56 EUR, s tem pa se prihodek iz poslovanja kmetijskega gospodarstva v koledarskem letu pred oddajo vloge na javni razpis poveča iz 9.023,47 EUR na 9.654,17 EUR, kar presega maksimum, ki je določen v znesku 9.488,76 EUR. Na poziv za izjasnitev se tožnik ni izjasnil. 2. Drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnil in soglašal z razlogi organa. Tudi sam je vpogledal v evidenco in ugotovil, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil višino sredstev prejetih iz naslova plačil. V zvezi s sklicevanjem na napačne podatke iz aplikacije prvostopnega organa pa pojasnjuje, da je uredba tista, ki določa pogoje za sodelovanje na javnem razpisu, ki so vlagateljem vnaprej znani, zato bi moral tožnik že ob oddaji vloge vedeti, da ne izpolnjuje pogojev za kandidiranje na javnem razpisu, zato je sklicevanje na podatke iz aplikacije brezpredmetno. Sklicevanje, da bi moral organ odločiti v dobro stranke, zavrača, saj gre pri javnih razpisih za poseben postopek, ker morajo biti enako obravnavani vsi prijavitelji.

3. Tožnik v tožbi navaja, da je na poziv toženke odgovoril in pojasnil, da je v elektronskem prijavnem obrazcu, preko katerega je bila izključno možna prijava na razpis, toženka sama najprej predpisala zneske izplačanih neposrednih in izravnalnih plačil, nato pa jih je smatrala za napačne. Meni, da se je zadeva zapletla v dveh točkah pri postopku in pri vsebini: 1. čeprav je poslal odgovor na poziv, ga upravni organ ni upošteval, ker naj bi ga poslal prepozno; 2. ker se je štelo odgovor za prepozen, je toženka odločila brez njegovih vsebinskih pojasnil, ki spreminjajo situacijo Namreč 12. 3. 2018 ni podpisal, niti izpisa podpisa, niti potrdila o vročitvi, zato dvomi v verodostojnost obeh dokumentov. Poziv je prejel v poštnem nabiralniku, brez opozorila o fikciji vročitve po 3. in 4. odstavku 87. člena ZUP, 5. 4. 2017 in ravnal po navodilih ter podal odgovor 19. 4. 2018. Na vsebinskem stališču, ki ga je podal v odgovoru na poziv, vztraja ter pričakuje, da ga bo sodišče upoštevalo pri odločanju. Na prijavnem obrazcu za razpis je bila vrstica "neposredna in izravnalna plačila" v obe tabeli dodana avtomatsko, ter tudi če bi bila vrednost 0, vlagatelj te vrstice ni mogel pobrisati. Organ je podatek stranke o neposrednih in izravnalnih plačilih zapisal sam, zato je nenavadno, da je bil pozvan k izjasnitvi njenega lastnega, predizpolnjenega in v aplikaciji nemogoče za spreminjati se podatka. Na pravilne informacije o neposrednih in izravnalnih plačilih se je kot vlagatelj vloge na javni razpis in uporabnik aplikacije zanesel, saj ni imel vpliva na zneske, ki jih je prijavni obrazec sam črpal iz podatkovnih baz. Pri vpisu zneskov v prijavni obrazec je organ ravnal skladno s 3. odstavkom 139. člena ZUP. O zneskih neposrednih in izravnalnih plačil na podlagi njegove vsakoletne zbirne vloge odločajo na agenciji in s tem generirajo podatke, ki so jih predpisali in uporabili v prijavnem obrazcu na vrstici "neposredna in izravnalna plačila". Na višino zneskov v aplikaciji ni imel vpliva, kar je razvidno iz dokumenta Navodila za vnos vlog v aplikacijo ...podukrep M04.1. Zaradi nemožnosti spreminjanja podatkov je bil prepričan, da so podatki, ki jih aplikacija agencije sama vpiše v obrazec, pravilni. Za delo državnih organov in drugih institucij velja načelo zaupanja v pravo. Opozarja tudi na načelo estopel, ki ga poznamo iz evropskega prava. Odgovornosti za napačne podatke ne more prevzeti tožnik. Iz tega razloga je brezpredmetna navedba v obrazložitvi drugostopenjske odločbe, da je imel možnost dodati vrstico "drugo" v tabeli in tam vpisati podatke o zneskih neposrednih in izravnalnih plačil, enako pa je neustrezna navedba toženka, da bi drugačne zneske od predpisanih lahko vnesel v rubriko " prihodek, ki ni v tabeli". Četudi zneski neposrednih in izravnalnih plačil niso bili pravilni, jih v aplikaciji, preko katere je edino le lahko izvedel prijavo na razpis, ni mogel popravljati ali kakorkoli spreminjati. Temeljno poslanstvo agencije je učinkovita, hitra in natančna tehnična izvedba ukrepov kmetijske politike, s svojim poslanstvom mora omogočiti lažje uresničevanje pravic, kar je zavezana z zakonom, ravnala pa je nasprotno, na podlagi njenih lastnih, predizpolnjenih in v aplikaciji nemogočih za spreminjanje podatkov je izdala izpodbijano odločbo in mu s tem nezakonito odvzela pravice. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva stroške postopka.

4. Toženka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe in predlaga zavrnitev tožbe. Bistveno v zadevi je, da je bila predmetna vloga zavrnjena, ker tožnik ni bil nosilec majhne kmetije (46. točka 4.1. podpoglavja Javnega razpisa). Zavrača navedbe, da bi bil organ pri odločanju vezan na napačne podatke iz prijavnega obrazca. Neizpolnjevanje spornega pogoja je bilo ugotovljeno pri izvajanju upravnega pregleda. Iz 24. člena Uredbe EU št. 809/2014 je izvirala dolžnost organa, da učinkovito preveri izpolnjevanje pogojev za odobritev tožnikove vloge. Tej nalogi inherenten pa je bil začetni dvom v pravilnost kateregakoli podatka v vlogi, vključno podatka o višini prejetih neposrednih plačil iz prijavnega obrazca.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Predmet upravnega spora je odločba o zavrnitvi tožnikove vloge na javni razpis za dodelitev nepovratnih sredstev za sofinanciranje - Podukrep št. M04.1. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bila tožnikova vloga zavrnjena, ker ni izpolnjeval Splošnega pogoja za dodelitev nepovratnih sredstev, določenega v 46. točki Poglavja 4.1. javnega razpisa, po katerem je do podpore za naložbe v prestrukturiranje kmetijskih gospodarstev iz 2. točke pod a) 2. poglavja tega javnega razpisa v skladu s prvim odstavkom 11. člena Uredbe upravičen le nosilec majhne kmetije. Majhna kmetija pa je (47. točka) v skladu z drugim odstavkom 11. člena Uredbe kmetija, ki ima prihodek iz poslovanja, ki je enak ali višji od 4.000,00 EUR in nižji od ene letne minimalne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji na PDM v višini iz 37. točke tega podpoglavja. Višina prihodka iz poslovanja majhne kmetije se določi v skladu s prilogo 4 Uredbe.

7. Ni sporno med strankama, namreč tožnik tega ni izpodbijal ne v odgovoru na poziv, ne v pritožbi ali tožbi, da je tožnik na račun neposrednih in izravnalnih plačil za leto 2016 prejel znesek 2.098,40 EUR in ne 1.341,56 EUR, kot je navedel v vlogi. Ugotovljen znesek pa, skupaj z drugimi prihodki poslovanja, ki jih je navedel tožnik, pomeni, da tožnik presega zgornjo mejo, določeno z zneskom 9.023,47 EUR (prihodek njegove kmetije je bil 9.488,76 EUR), kar pomeni, da v smislu javnega razpisa ne šteje za nosilca majhne kmetije, ki je upravičena do razpisane podpore. Ob navedeni nesporni ugotovitvi je organ tožnikovo vlogo pravilno zavrnil. 8. Dejstva, ki jih v zvezi z delovanjem aplikacije organa navaja tožnik, so nerelevantna. Organ je bil dolžan preveriti podatke vloge, kot mu to nalagajo slovenski in evropski predpisi, in ne more držati, da bi bil vezan na napačne podatke iz prijavnega obrazca, tudi kolikor je aplikacija tožniku onemogočala vpis pravilnega podatka. Z navedbo pravilnega podatka o neposrednih in izravnalnih plačilih v letu 2016, tožnik (kot po ugotovitvi pravilnega dejanskega stanja, ki ga je ugotovil organ) ne bi bil upravičen do dodelitve nepovratnih sredstev za sofinanciranje. Kolikor pa je tožniku nastala škoda zaradi sodelovanja na javnem razpisu, ki je v vzročni zvezi z aplikacijo, ki ni omogočala vpisa pravilnega podatka, bo moral tožnik to škodo uveljavljati pri sodišču splošne pristojnosti, ni pa odgovornost organa za pravilno delo njegovih aplikacij neposredna podlaga za ugoditev tožnikovi vlogi na javnem razpisu.

9. V zvezi z ugovorom, ki se nanaša na pravočasnost odgovora na poziv, pa sodišče ugotavlja, da je nerelevanten, saj iz njega ne izhaja, da tožnik ugovarja navedbam organa o pravilno ugotovljenem znesku, ki ga je prejel iz naslova neposrednih in izravnalnih plačil v letu 2016, pa tudi zato, ker organ svoje odločitve ni utemeljeval na nepravočasnem odgovoru na poziv.

10. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

11. Zavrnitev stroškov postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.