Jedro

Sodišče izreče oprostilno sodbo ne le, če sploh ni dokazov, da je obdolženec izvršil kaznivo dejanje, temveč tudi, če o tem obstaja dvom. Po presoji pritožbenega sodišča po izvedbi vseh obremenilnih in razbremenilnih, za razsojo pomembnih, posrednih dokazov obstaja razumen dvom, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje na škodo družbe A. P. d.o.o. na način, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe.

Izrek

I. Pritožbi zagovornikov obdolženega A. A. se ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se na novo odloči: Obdolženi A. A. (osebni podatki kot v prvostopenjski sodbi) se po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku oprosti obtožbe, da je v času med 18.15 in 09.15 uro od dne 30. 10. 2015 do dne 31. 10. 2015 v M. na naslovu B. št. z vlomom prišel v zaprto stavbo in vzel tuje premične stvari ter si jih protipravno prilastil, dejanje pa je izvršil tako, da je skozi stranska vrata prodajalne tekstilnih volnenih izdelkov na silo, z delovanjem topega predmeta, vlomil in vstopil v notranje prostore prodajalne ter odšel v prostor, kjer se je nahajal kovinski sef, katerega je s ključem odklenil in odklenil tudi notranji predal tega ter iz njega vzel in odtujil gotovino v višini 1.226,34 EUR, nakar pa odšel v samo prodajalno ter iz odklenjene prenosne blagajne pod pultom vzel še 120,00 EUR menjalnega denarja, s čimer pa na vlomen način prišel v prodajalno tekstilnih volnenih izdelkov in si protipravno prilastil gotovino v višini 1.346,34 EUR, last družbe A. P. d.o.o., s čimer bi naj storil kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika.

II. Družbo A. P. d.o.o. se s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

III. Obdolženi A. A. je dolžan plačati stroške pooblaščenega vročevalca v višini 56,10 EUR, ostali stroški kazenskega postopka na prvi in drugi stopnji, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovih zagovornikov obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 26830/2016 z dne 24. 4. 2019 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi 57. člena KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen devet mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let, pod posebnim pogojem, da oškodovani družbi A. P. d.o.o. v roku desetih mesecev plača znesek 1.346,34 EUR. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bilo odločeno, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka v višini 8,30 EUR ter sodno takso v skupni višini 162,00 EUR. Po prvem odstavku 94. člena ZKP je obdolženec dolžan povrniti tudi krivdno povzročene stroške vročanja sodnega pisanja v višini 56,10 EUR. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je obdolženec dolžan oškodovani družbi A. P. d.o.o. poravnati premoženjskopravni zahtevek v višini 1.346,34 EUR. V skladu s prvim odstavkom 73. člena KZ-1 pa je sodišče obdolžencu odvzelo čevlje, črne barve, z napisom Nike, T-liteXI, velikost 42. 2. Zoper sodbo so se pritožili obdolženčevi zagovorniki zaradi vseh pritožbenih razlogov, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, ter odloči, da vsi stroški postopka bremenijo proračun.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Zagovorniki, ki se uvodoma pritožujejo iz vseh pritožbenih razlogov, v nadaljevanju ne pojasnijo, kaj konkretno bi naj sodišče prve stopnje v tej smeri zagrešilo, saj ne navedejo niti, katere kršitve iz 371. in 372. člena ZKP imajo v mislih. Iz pritožbenih navedb, da izpodbijana sodba nima razlogov o tem, da se je ključ sefa nahajal v oranžni posodici na sefu, da se je sef videl iz trgovine in da je bilo v trgovini več ljudi, pa je razbrati, da s takšnimi navedbami uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vendar nimajo prav. Izpodbijana sodba ima namreč v točkah od 4 do 6 obrazložitve dovolj tehtne razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi glede tistih, ki jih v pritožbi izpostavljajo zagovorniki. Da bi prvostopenjsko sodišče zagrešilo kršitve, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, pa sodišče druge stopnje ni ugotovilo.

5. Ob preizkusu razlogov izpodbijane sodbe, pritožbenih navedb zagovornikov ter podatkov kazenskega spisa pa je pritrditi pritožbi, da v predmetni kazenski zadevi ni zanesljivih dokazov, ki bi na ravni prepričanja iz drugega odstavka 3. člena ZKP utemeljevali zaključek, da je obdolženec vlomil v prodajalno tekstilnih volnenih izdelkov in si protipravno prilastil gotovino v višini 1.346,34 EUR.

6. Sodišče prve stopnje je svoje zaključke, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1, oprlo na dejstvo, da je storilec nekdo, ki je vedel, kje je sef, kako se odpira in kje se nahajajo ključi od sefa, prav tako pa je moral poznati način dela in shranjevanje dnevnih izkupičkov, kar vse bi naj obdolženec izvedel od svoje partnerke C. C., ki je bila mesec dni pred obravnavanim dogodkom zaposlena pri oškodovani družbi A. P. d.o.o. Po mnenju prvostopenjskega sodišča je bil obdolženec motiviran za to dejanje, ker je oškodovana družba njegovi partnerki dolgovala eno plačo in regres. Zaključke za sklenitev kroga indicev, ki obremenjujejo obdolženca, pa je sodišče prve stopnje sprejelo tudi na podlagi nedoločene stopnje verjetnosti, da bi sledi podplata obuvala s kraja kaznivega dejanja lahko nastale z levim podplatom športnega copata Nike, ki je bil zasežen obdolžencu.

7. Navedeni posredni dokazi pa po mnenju pritožbenega sodišča ne dajejo zanesljive podlage za dokazni standard gotovosti, ki se zahteva za izdajo obsodilne sodbe. Če je storilec spoznan za krivega izključno na podlagi indicev, mora namreč biti za izrek obsodilne sodbe krog indicev sklenjen, saj gre za posredne dokaze, na podlagi katerih se le sklepa o obstoju oziroma neobstoju določenih odločilnih dejstev. Obsodilno sodbo bo sodišče v takem primeru izdalo le, če gre za niz nedvoumno ugotovljenih indicev, ki so med seboj trdno in logično povezani ter se tako dopolnjujejo, da tvorijo zaprti krog in je na podlagi njih mogoče z gotovostjo sklepati, da je obdolženec storil kaznivo dejanje,1 kar pa v obravnavani zadevi ni mogoče ugotoviti. Pritožba namreč pravilno izpostavlja, da za lokacijo sefa ni vedela zgolj obdolženčeva partnerka, temveč tudi drugi. Sodišče prve stopnje se je namreč na ogledu samo prepričalo, da se ob prodajnem pultu vidi skozi odprtino nekaj temno rjavega kot omara, vendar nima oblike omare, prav tako se vidi, da ni leseno. Da je bil sef viden drugim osebam, pa izhaja tudi iz izpovedbe zaposlene D. D., ki je povedala, da so nekaj časa prodajali stara oblačila in da so se stranke, ker niso imeli garderobnih kabin, preoblačile zadaj v skladišču, zaradi česar so morale iti mimo sefa. Navedeno kaže na to, da so s sefom v trgovini lahko bile seznanjene tudi stranke trgovine, medtem ko sama lokacija ključev od sefa (v posodi nad sefom) ni neobičajna oziroma takšna, da bi zanjo vedel zgolj obdolženec preko svoje partnerke. Seznanitev z načinom odpiranja sefa preko spletne strani pa ne more biti v škodo obdolžencu, še zlasti, ker so spletne strani javno dostopne. Edini indic, ki bi sicer utegnil biti pravno relevanten, je primerjava sledi obuval iz kraja kaznivega dejanja z odtisom obuval, zaseženih obdolžencu. Vendar tudi ta zaradi nedoločene stopnje verjetnosti ni takšen, da bi zadostoval za izdajo obsodilne sodbe. Zgolj ujemanje sledi s kraja kaznivega dejanja z obdolženčevimi obuvali v splošnih, ne pa tudi v individualnih značilnosti, je namreč premalo selektiven dejavnik za višjo stopnjo ujemanja (tako izhaja iz poročila Nacionalnega forenzičnega laboratorija). Obuvala obdolženca bi lahko povzročila sled s kraja kaznivega dejanja, hkrati pa je povsem enako verjetno, da bi enako ujemanje ugotovili za vsa obuvala, ki imajo podplate z enakimi splošnimi značilnostmi kot zasežena obuvala. Zato pritožba pravilno izpostavlja, da ni mogoče zaključiti, da je bila sled s kraja kaznivega dejanja povzročena z obuvali obdolženca. Ob vsem navedenem pa okoliščina, da je oškodovana družba obdolženčevi partnerki dolgovala eno plačo in regres, katero sodišče prve stopnje vidi kot motiv obdolženca, ne more zadostovati za izdajo obsodilne sodbe. Toliko bolj, ker je obdolženec v svoj zagovor povedal, da sta bila v kritičnem času oba s partnerko zaposlena, da imata enega skupnega otroka, partnerka pa še enega otroka od prej, za katerega njegov oče plačuje preživnino, in da partnerka za otroka dobiva otroški dodatek, tako da lahko z vsemi prihodki normalno preživijo.

8. Sodišče izreče oprostilno sodbo ne le, če sploh ni dokazov, da je obdolženec izvršil kaznivo dejanje, temveč tudi, če o tem obstaja dvom. Po presoji pritožbenega sodišča po izvedbi vseh obremenilnih in razbremenilnih, za razsojo pomembnih, posrednih dokazov obstaja razumen dvom, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje na škodo družbe A. P. d.o.o. na način, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe. Takšnega razumnega dvoma, ki narekuje izrek oprostilne sodbe, pa ne morejo spremeniti dokazni zaključki sodišča prve stopnje, da je krog indicev, ki so navedeni v točki 6 te sodbe, sklenjen. Po prepričanju pritožbenega sodišča navedeni indici ne zapirajo kroga v smeri razumne verjetnosti, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje. Zato je pritožbeno sodišče v skladu z načelom in dubio pro reo obdolženega A. A. po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1. 9. Sodba pritožbenega sodišča temelji na petem odstavku 392. člena v zvezi s prvim odstavkom 394. člena ZKP.

10. Izdaja oprostilne sodbe je imela za posledico spremembo odločb o premoženjskopravnem zahtevku in stroških kazenskega postopka. Oškodovano družbo A. P. d.o.o. je zato sodišče s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom, na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP, napotilo na pravdo. Izrek o stroških kazenskega postopka na prvi in drugi stopnji pa temelji na prvem odstavku 96. člena in prvem odstavku 98. člena ZKP ter prvem odstavku 94. člena ZKP, ki določa, da je obdolženec, ne glede na izid kazenskega postopka, dolžan plačati stroške postopka, ki jih je povzročil po svoji krivdi, kamor sodijo tudi stroški pooblaščenega vročevalca v višini 56,10 EUR.

1 Prim. sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 206/2001 z dne 8. 10. 2003 in I Ips 53384/2014 z dne 11. 10. 2018.