Jedro

Kvantitativni obseg dela ter umetniška, estetska ali druga kakovost dela imata vseeno določen vpliv na vprašanje individualnosti stvaritve, in sicer prvi v tem smislu, da se z manjšanjem obsega dela objektivno manjša tudi manevrski prostor možne ustvarjalnosti, dokler ne pade na ničlo, in drugi kolikor ponazarja ustvarjalnost dela.

Dejstvo, da naj bi tožeča stranka prva izdelala tovrstne plakatne panoje in posledično tudi registrirala blagovno znamko, kar naj bi kazalo na obstoj določenih elementov individualnosti, glede na množico že obstoječih plakatnih panojev še ne pomeni, da ima tožnikova kombinacija zakrivljenosti plakatne površine, postavitve robov in kombiniranja dveh ali treh panojev, toliko izvirnih potez, da bi jih lahko uvrstili med avtorska dela.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se toženi stranki prepoveduje kršenje avtorske pravice tožeče stranke z distribuiranjem, dajanjem v najem ali kakršno koli uporabo ter reproduciranjem ali predelavo tridimenzionalnega plakatnega panoja, ki je izveden kot pravokotna, po vertikalni osi izbočena plošča, širine 1400 mm in višine 2000 mm z zgornjim in spodnjim kovinskim zaključkom, bočna robova plošče sta pod kotom zaobljena in se prilagajata stojkam ovalnega preseka, ki je lahko izveden kot stenski pano, samostojni enojni pano, dvojni ali trojni pano, pri čemer sta pri dvojnem panoju plošči spojeni s svojimi hrbtnimi stranmi, stojki sta skupni, pri trojnem panoju pa gre za kombinacijo treh ploskev ali plošč, ki imajo skupne stojke, ki omogoča nameščanje reklamnih sporočil v obliki plakatov standardnih B formatov 70 x 50 cm ali 70 x 100 cm ali 140 x 100 cm ali 140 x 200 cm, kar je razvidno iz risbe »Tehnična individualizacija T. plakatnih panojev – izvedbeni načrt, november 1996. Zavrnilo je tudi zahtevek za izključitev tridimenzionalnih panojev iz gospodarskih tokov in njihovo uničenje, zahtevek tožeče stranke za plačilo 257.316,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje in zahtevek za povračilo pravdnih stroškov (točka I. izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki 9.589,53 EUR pravdnih stroškov, v 15 dneh od vročitve te sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila (točka II. izreka).

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitev materialnega prava (razlogi iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami, v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Na pritožbo je odgovorila tožena stranka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo z utemeljitvijo, da tožeča stranka v zvezi s plakatnimi panoji, ki so predmet postopka, ni uspela zadostiti kriterijem individualnosti, ki jih zahteva 5. člen Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (Ur. l. RS, št. 21/1995 s spremembami, »ZASP«), saj ni izkazala stopnje unikatnosti in kreativnosti avtorjevega dela, ki bi predstavljala njegovo osebno ustvarjalno noto. Po presoji prvostopenjskega sodišča tožeča stranka ni podala navedb, da so naštete posebnosti njenega reklamnega panoja posledica dela, ustvarjalnosti in znanja avtorja reklamnega panoja in ni pojasnila, v čem navedene razlike, po katerih se njen pano razlikuje od drugih podobnih panojev, tvorijo idejni presežek, ki daje delu individualnost. 6. Tožeča stranka v pritožbi v bistvenem uveljavlja, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni podala navedb o individualnosti avtorskega dela, saj je že v tožbi natančno pojasnila zakaj je njen pano individualen in opisala njegov izgled ter po čem se razlikuje od navadnega panoja. V zvezi s tem sodišče prve stopnje tudi ni pojasnilo na kakšni podlagi zaključuje, da vsi elementi skupaj, ki so specifični za plakatni pano tožeče stranke in ki jih pri drugih panojih ni, še vedno niso dovolj, da bi bili plakatni panoji tožeče stranke individualni. Sodišče prve stopnje tudi ni zavzelo stališča glede izpostavljenih lastnosti plakatnega panoja tožeče stranke, ki plakatnemu panoju dajejo individualnost in teh dejstev sploh ni ugotavljalo, npr. zakaj izbočenost panoja ni lastnost, ki daje panoju individualnost, zato je zmotno uporabilo materialno pravo in tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Zmoten je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni podala navedb o ustvarjalni noti avtorja ter ni pojasnila v čem razlike med navadnimi in njenimi plakatnimi panoji predstavljajo idejni presežek, saj je opisala razlike med panoji. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazna predloga z zaslišanjem avtorja in postavitvijo izvedenca.

7. Pojem »avtorsko delo« je pravni standard, kar pomeni, da gre pri presoji ali ima stvaritev elemente avtorskega dela za uporabo materialnega prava. Pri opredelitvi vsebine pravnega standarda za konkretni primer je sodišče vezano na predpostavke iz 1. odstavka 5. člena ZASP, to so: stvaritev, področje ustvarjalnosti (znanost, književnost ali umetnost), duhovnost, individualnost in izraz.(1) V predmetnem postopku je bilo sporno ali je podana predpostavka »individualnosti« avtorskega dela.

8. O individualnosti človeškega ustvarjanja govorimo, kadar ima stvaritev nekaj, kar označujemo kot svojevrstno, inovativno, samosvoje. Pri tem je potrebno upoštevati, da na področju umetnosti, književnosti in znanosti novost ni neposredno (pri)merljiva, izračunljiva in sploh predmet natančnega preučevanja. Pri avtorskem delu se ne ugotavlja objektivna novost, temveč individualnost, ki je posledica ustvarjalnega podviga avtorja, ki pa je lahko črpal iz množice že obstoječih pojavov, podatkov in stvaritev. V zvezi z individualnostjo se zahteva tudi, da je na neki ustvarjalni ravni, podana mora biti določena količina individualnosti.(2) Bistven kriterij pri presoji individualnosti je torej njen kvantitativni vidik, torej izkazana določena količina individualnosti. Slednje se presoja od primera do primera, pri tem pa velja predpostavka individualnosti za izpolnjeno, če je mogoče dokazati, da delo ni nastalo zgolj z uporabo strokovnih ali tehničnih postopkov, ampak je bilo ustvarjeno na specifičen način in tega rezultata nekdo drug z enakim znanjem ali danostmi ne bi mogel doseči.(3)

9. Res je, kot v pritožbi opozarja tožeča stranka, da vloženi trud avtorja, vložena sredstva in stroški, kvantitativni obseg dela ter umetniška, estetska ali druga kakovost dela predstavljajo t.i. nebistvene znake avtorskega dela(4), vendar pa je potrebno opozoriti, da imata kvantitativni obseg dela ter umetniška, estetska ali druga kakovost dela vseeno določen vpliv na vprašanje individualnosti stvaritve, in sicer prvi v tem smislu, da se z manjšanjem obsega dela objektivno manjša tudi manevrski prostor možne ustvarjalnosti, dokler ne pade na ničlo, in drugi kolikor ponazarja ustvarjalnost dela.

10. Delo, na katerem zatrjuje avtorske pravice tožeča stranka, je po naravi mogoče kvalificirati po 10. točki drugega odstavka 5. člena ZASP, t.j. kot delo uporabne umetnosti in industrijskega oblikovanja. To so stvaritve, ki imajo uporabne funkcije. Zaradi njihovega funkcionalnega poslanstva je ustvarjalni manevrski prostor pri teh delih zožen, pogosto pa prihaja tudi do prevzemanja rešitev, ki je lahko tudi nezavedno.(5)

11. Drugostopenjsko sodišče je zato presojalo, ali je sodišče prve stopnje elemente stvaritve, kot jih zatrjuje tožeča stranka, pravilno presojalo v zvezi z vprašanjem ali je pri njih podana zadostna mera individualnosti, da je mogoče plakatne panoje tožeče stranke opredeliti kot avtorsko delo.

12. Individualnost se kaže in presoja glede na samo delo, ne pa nujno samo glede na obliko dela (kombinacijo določenih oblik in postavitev panojev). Ker v razmerah sodobnega ustvarjanja resnične izvirnosti (originalnosti) ne more biti, je ustvarjalnost (tudi v okviru črpanja iz množice že obstoječih plakatnih panojev) treba presojati glede na ustvarjalni podvig avtorja, kar pomeni, da gre z njegovega vidika za subjektivno novost, če pri ustvarjanju avtorskega dela ni zavestno ali podzavestno prevzemal neposredno iz drugega dela. Vendar pa dejstvo, da naj bi tožeča stranka prva izdelala tovrstne plakatne panoje in posledično tudi registrirala blagovno znamko, kar naj bi kazalo na obstoj določenih elementov individualnosti, glede na množico že obstoječih plakatnih panojev še ne pomeni, da ima tožnikova kombinacija zakrivljenosti plakatne površine, postavitve robov in kombiniranja dveh ali treh panojev, toliko izvirnih potez, da bi jih lahko uvrstili med avtorska dela.(6)

13. Ideja plakatnih panojev je nekaj, kar je že precej časa sestavni del človeške kulture ter se v svojem bistvu ne spreminja. Bistvo plakatnega panoja, kot površine, ki nosi plakat, je nekaj, kar je dano vnaprej ter tega osnovnega bistva v avtorskopravnem smislu tudi ni mogoče posnemati (kopirati). Podobno kot pri ideji primerljivih del uporabne umetnosti in industrijskega oblikovanja, na primer ideji posameznih kosov pohištva. Tisti, ki izdela načrt za enega izmed navedenih predmetov, v prvi vrsti posnema občo idejo na primer mize ali stola, v obravnavanem primeru plakatnega panoja. Glede na to je v konkretnem primeru kreativni presežek, ki je lahko tudi predmet avtorskopravnega varstva, težko doseči, saj je nenazadnje prostora za velike ideje, ki bi bile tako različne od že videnega, izredno malo.(7)

14. Pritožbeno sodišče je presodilo, da je sodišče prve stopnje na podlagi lastne zaznave pravilno opravilo preizkus ali je v konkretnem primeru glede na ugotovljena dejstva podana zadostna stopnja individualnosti obravnavanega plakatnega panoja tožeče stranke. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da zgolj razporeditev plakatnih površin oziroma dejstvo, da se pri plakatnih panojih tožeče stranke skupaj pojavljata dve oziroma tri plakatne površine, še ne predstavlja takega ustvarjalnega, lastnega intelektualnega napora, da bi plakatne panoje tožeče stranke lahko šteli kot samostojno avtorsko stvaritev. Enako velja tudi za ukrivljenost plakatnih površin in zgoraj in spodaj predviden rob. Vse navedene rešitve predstavljajo splošno znano stanje na področju podobnih primerljivih del uporabne umetnosti. Nobena od naštetih lastnosti sama zase, pa tudi ne v obravnavani kombinaciji, ne daje oblikovanju panoja takšne umetniške ustvarjalnosti, ki bi pomenila presežek že videnega. Ravno zaradi ozkega manevrskega prostora za individualnost in izvirnost pri delih uporabne umetnosti, se mora individualnost takega dela pokazati kot presežek že videnega. Iz opisa posameznih lastnosti plakatnih panojev, ki ga navaja tožeča stranka, pa ne izhaja, da bi bili elementi panoja tožeče stranke interpretirani na tako samosvoj način, da bi bila prisotna individualnost stvaritve, ki prihaja prav od avtorja in se kaže na samem delu kot preplet samosvojih vsebin. Iz trditev tožeče stranke ne izhaja, katere so tiste idejne značilnosti obravnavane stvaritve, ki jo razlikujejo od množice ostalih podobnih stvaritev. Zgolj posamezne vizualne značilnosti panojev, ki jih je opredelila tožeča stranka ne izkazujejo zadostne ustvarjalne višine, ki bi izražala nezamenljivo ustvarjalno noto avtorja. Sodišče prve stopnje je upoštevalo vse navedbe tožeče stranke o individualnosti predmetnih panojev. Vendar v trditvah o postavitvi, izbočenosti in prisotnosti robov panojev ni našlo dovolj opore za izkaz individualnosti navedenega dela. Tudi po presoji pritožbenega sodišča plakatni panoji tožeče stranke zadostnega kriterija individualnosti ne izpolnjujejo, posledično pa ne morejo biti predmet avtorskopravnega varstva.

15. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zagrešilo postopkovne kršitve, ker je opustilo izvedbo dokaza z zaslišanjem avtorja in postavitvijo izvedenca. Tudi po presoji pritožbenega sodišča izvedba teh dokazov ni bila potrebna. Sodišče prve stopnje je na podlagi trditev tožeče stranke ob pravilni materialno pravni presoji ugotovilo, da je tožbeni zahtevek neutemeljen. Izvedba dokaza z zaslišanjem avtorja v smeri zatrjevanja novih dejstev v zvezi z individualnostjo panojev tožeče stranke pa bi imela naravo informativnega dokaza, ki ni dovoljen. Prav tako tudi izvedba dokaza s postavitvijo izvedenca, ki naj na podlagi primerjave plakatnih panojev tožeče stranke in tožene stranke poda mnenje ali gre pri panojih tožeče stranke za avtorsko delo, saj gre pri tem vprašanju za uporabo materialnega prava.

16. Pritožbeno sodišče je odgovorilo na navedbe pritožbe, ki so odločilne v zadevi (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP), ko je pred tem ugotovilo, da ni podan nobeden od pritožbenih razlogov, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP).

18. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ker odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k reševanju zadeve, je bil kot tak nepotreben (155. člen ZPP), zato tožena stranka sama krije svoje stroške, ki jih je imela z vložitvijo odgovora na pritožbo.

Op. št. (1): Trampuž, M., Oman, B. et. al. Zakon o avtoski in sorodnih pravicah s komentarjem. GV Založba: Ljubljana, 1997. Str. 29 in nasl. Op. št. (2): Trampuž, M., Oman, B. et. al. Zakon o avtoski in sorodnih pravicah s komentarjem. GV Založba: Ljubljana, 1997. Str. 31 – 32. Op. št. (3): Bobek, T. Umetniška stvaritev v moderni umetnosti in njeno mesto v avtorskem pravu (diplomska naloga). Maribor, 2010. Str. 9 -10. Op. št. (4): Trampuž, M., Oman, B. et. al. Zakon o avtoski in sorodnih pravicah s komentarjem. GV Založba: Ljubljana, 1997. Str. 33 – 34. Op. št. (5): Trampuž, M., Oman, B. et. al. Zakon o avtoski in sorodnih pravicah s komentarjem. GV Založba: Ljubljana, 1997. Str. 42. Op. št. (6): Prim. npr. VSL sklep I Cpg 141/2000 Op. št. (7): Prim. na primer VSL skep II Cp 2937/2007.