Jedro

Oškodovanec kot tožilec ni naveden med upravičenci za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže. II. Oškodovanec kot tožilec F. S. je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sklepom III 75625/2010 z dne 11. 7. 2012 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 75625/2010 z dne 27. 9. 2012 zavrglo obtožni predlog oškodovanca kot tožilca F. S., v katerem je obdolženemu M. K. očital storitev kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena Kazenskega zakonika (KZ). Sklep je postal pravnomočen dne 3. 10. 2012. Zoper to pravnomočno sodno odločbo je vložil oškodovanec kot tožilec po svojem pooblaščencu odvetniku A. Ž. zahtevo za varstvo zakonitosti, ki je bila z uvodoma navedenima sklepoma Okrajnega sodišča v Ljubljani in Višjega sodišča v Ljubljani pravnomočno zavržena.

2. Zoper pravnomočno odločbo o zavrženju zahteve za varstvo zakonitosti je oškodovanec kot tožilec po svojem pooblaščencu ponovno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot izhaja iz uvoda njegove vloge zaradi bistvenih kršitev določb Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in napačne uporabe kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

3. Po prvem odstavku 421. člena ZKP so upravičenci do vložitve zahteve za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec, obdolženec in zagovornik, po obdolženčevi smrti pa jo smejo v njegovo korist vložiti osebe iz drugega odstavka 367. člena tega zakona. Skladno z drugim odstavkom 423. člena v zvezi z drugim odstavkom 422. člena ZKP Vrhovno sodišče zavrže zahtevo za varstvo zakonitosti, če je ta nedovoljena oziroma, če jo je vložil nekdo, ki te pravice ni imel (prvi odstavek 421. člena ZKP).

4. Ker oškodovanec kot tožilec ni naveden med upravičenci za vložitev tega izrednega sredstva je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrglo (kot sta to že pravilno storili nižji sodišči z izpodbijanima sklepoma).

5. Ne glede na navedeno pa v konkretni kazenski zadevi obstoji še drug razlog za zavrženje, in sicer zahteva za varstvo zakonitosti ne izpolnjuje pogojev iz prvega odstavka 420. člena ZKP, oziroma je podana zoper odločbo, s katero ni pravnomočno končan kazenski postopek, od odločitve Vrhovnega sodišča pa ni mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse.

6. Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu, temelji na določilih členov 98. a v zvezi z drugim odstavkom 96. člena ZKP.