Jedro

Tožnica se (še) ne more sklicevati na to, da je postala lastnica nepremičnine in na tej podlagi zahtevati od tožencev, da ji izročita ključe stanovanjske hiše, ji v posest izročita nepremičnino in ji omogočita njeno mirno posest. Prodajna pogodba namreč vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo za vpis lastninske pravice pod pogojem plačila celotne kupnine, ki pa ne v času vložitve tožbe ne v času zaključka glavne obravnave še ni bila plačana, posledično pa tožnica ni (bila) lastnica sporne nepremičnine (prvi odstavek 49. člena SPZ). Ker v pogodbi ni določen rok za predajo nepremičnine v posest, tožnica s tožbenim zahtevkom ne more uspeti niti, če bi se ga presojalo kot zahtevek za izpolnitev obveznosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zavrnilo naslednji tožbeni zahtevek: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izročiti ključe stanovanjske hiše na naslovu ... ter ji izročiti v posest nepremičnine in ji omogočiti mirno posest nepremičnin ID znak 19/020 (v naravi stanovanjska hiša), ID znak 20/0-0 (v naravi garaža) in ID znak 18/0-0, ki v naravi predstavlja dvorišče) in sicer v roku 8 dni pod izvršbo, sicer bo takšno izročitev nadomestila ta sodba." Tožeči stranki je naložilo, da mora v 15 dneh povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 2.145,82 EUR.

2. Proti navedeni sodbi se je pravočasno pritožila tožnica, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Najprej izrecno prereka ugotovitev sodišča, da naj bi imela sporno nepremičnino že sedaj sama v posesti oziroma da jo ima njena družina in da naj bi jo imela v posesti neupravičeno. Sodišče je v zvezi s tem napačno ugotovilo dejansko stanje. Predvsem pa ne drži, da je tožnica sama potrdila, da ima sporno nepremičnino v neposredni posesti. Ni sporno, da sta toženca 5. 12. 2012 podala izjavo, s katero sta se zavezala tožnici in M. Š. st. sporno nepremičnino predati v uporabo najkasneje do 31. 7. 2013. Slednja sta se nato dne 31. 7. 2013 v nepremičnino res vselila, toženka pa je kljub temu zoper tožnico in M. Š. vložila tožbo na motenje posesti. S pravnomočnim sklepom Okrajnega sodišča v Kočevju P 60/2013 z dne 13. 1. 2015 je bilo odločeno, da se mora tožnica, ne pa tudi njeni družinski člani, niti M. Š. st., iz nepremičnine izseliti. Tožnica je takšno odločitev sodišča v celoti upoštevala in se je iz nepremičnine izselila skupaj z izključno njej lastnimi stvarmi. Trenutno biva pri svoji sestri, kjer tudi spi, tam so tudi njene stvari, medtem ko čez dan res hodi (le) na obisk k svojim otrokom, ki z očetom in starim očetom M. Š. bivajo v stanovanjski hiši. Spornih nepremičnin nima v posesti tožnica, ampak jih ima M. Š. st. in njegova družina. Tožencema je bilo dobro znano, da se hiše kupuje zgolj iz razloga, da se bosta lahko tožnica in M. Š. st. z družino do 31. 7. 2013 vanjo vselila, nikoli in nikdar pa pri tem ni bilo kakšnega dogovora o tem, da bo tudi kupnina plačana do tega datuma. Iz pogodbe izhaja, da bo kupnina v celoti plačana najkasneje do 30. 9. 2017, pri čemer ni nikjer zapisano, da bi bilo plačilo celotne kupnine vezano na datum vselitve. Tožnica in M. Š. sta 4. 12. 2012 z Občino X sklenila pogodbo o sofinanciranju projekta "Y", pri kateri je bil pogoj za sofinanciranje, da se mora družina tožnice in M. Š. v kupljene nepremičnine preseliti, si tam prijaviti stalno prebivališče ter odstraniti vse objekte, v katerih so dotlej bivali, to zemljišče očistiti ter ga izpraznjenega vseh objektov in ostalih stvari izročiti Občini X najkasneje do 30. 7. 2013. Tožencema je bilo v zvezi s tem pojasnjeno, da njune nepremičnine tožnica in M. Š., st. ne bosta kupila, če se ne bosta mogla v hišo vseliti do tega datuma. Toženca sta 5. 12. 2012 podala izjavo, da se tožnica lahko vseli, poleg tega pa še 28. 12. 2012 izrecno izjavo, da se strinjata, da tožnica in njena družina prijavi začasno bivališče na naslovu spornih nepremičnin. Izjava nikoli ni bila dana pod predpostavko, da se nepremičnina tožnici izroči v posest šele po plačilu celotne kupnine. Sodišče je povsem zanemarilo dejstvo, da je toženka vložila tožbo na motenje posesti in da s takšnim ravnanjem tožnici onemogočila mirno posest nepremičnin, ki so predmet tega spora.

3. V odgovoru na tožbo toženca poudarjata, da nepremičnine nimata v neposredni posesti in da tudi ne moreta izvršiti zahtevka v predlagani vsebini.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi so nesporna naslednja dejstva: - toženca kot prodajalca in tožnica ter M. Š. kot kupca so 26. 11. 2012 sklenili prodajno pogodbo za nepremičnine, vpisane v k. o. X (hiša, garaža in dvorišča), v kateri je dogovorjena kupnina 70.000,00 EUR z rokom plačila najkasneje do 30. 9. 2017; - tožnica in njen tast M. Š. sta z Občino X dne 4. 12. 2012 sklenila pogodbo o sofinanciranju "Y", v kateri sta se zavezala, da bosta Občini X posredovala dokument podpisan s strani prodajalca, kjer bo razvidno, kako bo poravnana vsa razlika do končnega poplačila, preostanek kupnine in morebitne zamudne obresti ter dokazilo, da se bo vsa družina preselila na kupljeno nepremičnino in si spremenila stalno prebivališče na upravni enoti ter umaknila vse objekte, v katerih bivajo, očistila zemljišče, vse najkasneje do 30. 7. 2013; v nasprotnem primeru morata tožnica in njen tast občini delež sofinanciranja (29.247,28 EUR) vrniti; - 5. 12. 2012 sta toženca podpisala izjavo, da bosta nepremičnino predala v uporabo kupcema najpozneje do 31. 7. 2013, ki sta jo kasneje preklicala; - toženka se je s svojo družino 1. 8. 2013 nasilno vselila v sporno nepremičnino in jo začela prenavljati; - toženka je zoper tožnico uspela v sporu zaradi motenja posesti.

6. Pritožnica navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje in obenem zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedeni očitki po oceni višjega sodišča niso utemeljeni. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je natančna, vestna, življenjsko logična in prepričljiva ter povsem skladna z določilom 8. člena ZPP, zato jo sprejema tudi pritožbeno sodišče. Pritožba posledično neutemeljeno graja ugotovljeno dejansko stanje.

7. Pravilno je tudi materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da se tožnica (še) ne more sklicevati na to, da je postala lastnica nepremičnine in na tej podlagi zahtevati od tožencev, da ji izročita ključe stanovanjske hiše, ji v posest izročita nepremičnino in ji omogočita njeno mirno posest. Prodajna pogodba z dne 26. 11. 2012 namreč vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo za vpis lastninske pravice pod pogojem plačila celotne kupnine, ki pa ne v času vložitve tožbe ne v času zaključka glavne obravnave še ni bila plačana1, posledično pa tožnica ni (bila) lastnica sporne nepremičnine (prim. prvi odstavek 49. člena Stvarnopravnega zakonika). Ker v pogodbi ni določen rok za predajo nepremičnine v posest, tožnica s tožbenim zahtevkom ne more uspeti niti, če bi se ga presojalo kot zahtevek za izpolnitev obveznosti.

8. Neutemeljeno se pritožnica sklicuje na izjavo z dne 5. 12. 2012, v kateri sta toženca res izjavila, da bosta nepremičnino predala kupcema najpozneje do 31. 7. 2013. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je šlo za enostransko izjavo, ki sta jo kasneje, a še pred nasilno vselitvijo, preklicala. Dokazna ocena sodišča prve stopnje, da sta toženca prvotno izjavo podpisala le zato, ker sta jo razumela tako, da bo do takrat plačana tudi kupnina, je logična in življenjsko sprejemljiva in je pritožbene navedbe ne morejo omajati.

9. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi zaključku sodišča prve stopnje, da toženca že od 1. 8. 2013 nepremičnine nimata več v posesti, saj sta se takrat vanjo nasilno vselila tožnica in njen tast. Tožnica sama je povedala, da v hiši živijo njen mož in njeni trije otroci ter da imajo vsi, tudi ona, ključe od hiše. Ko je bila vprašana, zakaj potem zahteva izročitev ključev, nepremičnine in mirno posest, tega ni znala pojasniti. Posest nepremičnine ima tudi tožnica, čeprav naj bi bila tam le čez dan, ko pride k otrokom, jim pospravi in skuha, nato pa gre spat k sestri. Glede na zaključek sodišča prve stopnje, da toženca od 1. 8. 2013 nista bila v/na sporni nepremičnini, je tožnici že omogočena tudi mirna posest. 10. Zaradi navedenih razlogov in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

11. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), toženca pa z odgovorom na pritožbo v ničemer nista pripomogla k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji in zato ti stroški niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Glavna obravnava je bila zaključena 20. 3. 2017, rok za plačilo kupnine pa je v pogodbi določen za 30. 9. 2017.