Jedro

Tožnica je zaradi očitne pomote kot toženo stranko označila stečajnega dolžnika namesto stečajnih upnic, ki so prerekale njeno terjatev. Označbo tožene stranke je spremenila še pred prvim narokom za glavno obravnavo. Takšna sprememba označbe tožene stranke se ne šteje za spremembo tožbe, temveč za spremembo označbe tožene stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Toženke same nosijo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj prerekane terjatve tožnice zoper M. d.o.o. Koper v stečaju, v višini 239.220,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.12.1997 dalje do plačila (1. točka izreka) in toženkam naložilo, da tožnici povrnejo stroške postopka v višini 143.849,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila (2. točka izreka).

Zoper takšno sodbo se iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002), pritožujejo toženke. Navajajo, da je bila tožba zoper njih razširjena po izteku 15-dnevnega prekluzivnega roka iz 144. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL - Ur. l. RS št. 67/93, 39/97, 1/91 in 52/99). Sodišče prve stopnje bi moralo verjeti vsaj izpovedbi priče J. K., ki je bil v spornem času direktor družbe, pri kateri so bile zaposlene vse pravdne stranke in ki je prepričljivo izpovedal, da je bila evidenca o izrabi dopusta in o prisotnosti na delu slaba ter da je bila takšna tudi kontrola. Zaradi navedenega podatki, ki jih je dostavila tožnica, ne morejo biti verodostojna podlaga za sklepanje, da tožnica letnega dopusta za leto 1997 ni izrabila. Tožnica bi bila upravičena do odškodnine za neizrabljen dopust le, če ji delodajalec na njeno zahtevo izrabe ne bi omogočil, tega pa tožnica niti ni trdila. Sodišče prve stopnje je izpovedbe toženk neutemeljeno označilo za pavšalne navedbe. Toženke niso bile dolžne voditi evidence za tožnico, vedele pa so, da je bila odsotna zaradi izrabe celotnega dopustna in viška ur. Ne more biti odločilno, da toženke niso natančno vedele, kdaj je tožnica izrabila dopust in proste ure. Toženke so izpovedale, da je bila tožnica odsotna več, kot pa če bi imela maksimalno možno število dni letnega dopusta in vtoževano število prostih ur. Sodišče prve stopnje ni navedlo pravne podlage za ugoditev tožbenemu zahtevku glede neizkoriščenih prostih ur. Tožnica tudi ni dokazala, da je nastala škoda, če pa ji je ta nastala, ni podano protipravno ravnanje delodajalca, niti njegova krivda in s tem tudi ne odgovornost. Tožnica je sama razporejala svoj delovni čas in delovni čas toženk, zato bi lahko izrabila letni dopust in višek prostih ur, saj ji delodajalec tega ni prepovedal. Toženke predlagajo, pa pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožnici pa naloži povračilo stroškov postopka.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. čl. ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Z navedbo, da je bila tožba vložena oziroma razširjena po izteku prekluzivnega 15-dnevnega roka iz 144. člena ZPPSL, toženke smiselno uveljavljajo obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 274. člena ZPP. Slednji namreč določa, da predsednik senata po predhodnem preizkusu tožbe izda sklep, s katerim se tožba zavrže, kadar ugotovi, da je bila tožba vložena prepozno, če je s posebnimi predpisi določen rok za tožbo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožba vložena znotraj 15-dnevnega prekluzivnega roka, saj je z vpogledom v stečajni spis ugotovilo, da je bil sklep stečajnega senata o napotitvi tožnice na pravdo njenemu pooblaščencu vročen 26.3.1998, tožba pa je bila vložena 7.4.1998, torej pravočasno.

Zmotno je stališče toženk, da je kot datum vložitve tožbe potrebno šteti 14.10.1998, ko je tožnica namesto prvotno toženega stečajnega dolžnika kot toženo stranko navedla šest stečajnih upnic (sedanjih toženk), ki so prerekale njeno terjatev. Pritožbeno sodišče je že v sklepu opr. št. Pd 11/2001 z dne 14.12.2000 zavzelo stališče, da navedene spremembe označbe tožene stranke ni mogoče obravnavati kot spremembo tožbe v smislu prvega odstavka 192. člena takrat veljavnega Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77 - Ur. l. SFRJ št. 4/77, 36/77, 36/80, 49/82, 58/84, 74/87, 14/88, 57/89, 27/90), ampak kot spremembo označbe tožene stranke na podlagi 18. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS št. 19/94). Prvi odstavek 18. člena ZDSS namreč določa, da delavec lahko spremeni označbo tožene stranke najkasneje do konca pripravljalnega naroka, oziroma če ni bilo pripravljalnega naroka, do sprejema dokaznega sklepa na prvem naroku za glavno obravnavo, če je v tožbi zaradi očitne pomote napačno označil toženo stranko. Pritožbeno sodišče šteje, da je tožnica zaradi očitne pomote kot toženo stranko označila stečajnega dolžnika namesto stečajnih upnic, ki so prerekale njeno terjatev. Do pomote je lahko prišlo tudi zaradi tega, ker v izreku sklepa stečajnega sodišča ni bilo navedeno, kdo je prerekal prijavljeno terjatev. Glede na to, da je tožnica označbo tožene stranke spremenila še pred prvim narokom za glavno obravnavo in ker se takšna sprememba označbe tožene stranke po izrecnem določilu drugega odstavka 18. člena ZDSS ne šteje za spremembo tožbe, je bila tožba zoper toženke vložena pravočasno, saj je bila pravočasno vložena tožba z dne 7.4.1998. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Pri tem je utemeljeno ocenilo, da so navedbe toženk o tem, kako je tožnica izrabila dopust za leto 1997, pavšalne in da na njihovi podlagi ni mogoče zaključiti, da je tožnica v resnici izrabila ves letni dopust. Obenem je sodišče prve stopnje za september 1997 posebej preverilo skladnost evidence prisotnosti na delu, ki jo je vodila tožnica zase in za ostale delavke, z obračunom plače za ta mesec in pri tem ugotovilo njuno skladnost, saj je iz obeh listin izhajalo, da je bila tožnica v tem mesecu sedem dni na dopustu. Izpovedba priče J. K. o tem, da je bila evidenca izrabe dopusta in prisotnosti na delu slaba ter da je bila takšna tudi kontrola, ne more vplivati na drugačno dokazno oceno, saj so tudi te trditve pavšalne. Sicer pa je ta priča posebej izpovedala, da se z vprašanjem evidence prisotnosti oziroma izrabe dopusta ni dosti ukvarjala in da zaradi časovne odmaknjenosti ne more natančno odgovoriti, kako je bilo s tožničino izrabo letnega dopusta. Navedeno pa vendarle kaže na to, da na podlagi zelo splošne izpovedbe priče o slabih evidencah ni mogoče šteti, da je s tem dokazana neverodostojnost evidenc, ki jih je bila tožnica dolžna voditi in ki so bile osnova za obračun ne le tožničine plače, ampak tudi za obračun plač njenih sodelavk. V kolikor je priča J. K. kot v.d. direktorja stečajnega dolžnika dvomil v verodostojnost teh evidenc, bi moral takoj ustrezno reagirati, ne pa, da je dopuščal, da te evidence služijo za obračun plač. Da je stečajni dolžnik te evidence štel za verodostojne, je razvidno tudi iz tega, da je njegova delavka Č. na njihovi podlagi izdelala izračun odškodnine (priloga A1), na podlagi katerega je tožnica prijavila terjatev v stečajnem postopku. Nadalje verodostojnost evidence potrjuje dejstvo, da je stečajna upraviteljica to terjatev priznala.

Tudi za odškodnino zaradi neizrabljenega viška ur je pravna podlaga določba prvega odstavka 73. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ št. 60/89 in 42/90), ki določa, da mora delodajalec po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti povrniti škodo, ki jo je delavec utrpel pri delu ali v zvezi z delom. Tožnici je škoda nastala, ker ni mogla izrabiti letnega dopusta in tudi ne viška ur. Podana je tudi odgovornost delodajalca za nastalo škodo, saj je iz izpovedbe priče I. V. razvidno, da so dopuste in proste ure izkoristile delavke, ki so zahtevale intervencijo inšpekcije za delo, na prošnjo delodajalca pa so ostale tri delavke delale, saj bi sicer morali zapreti trgovino. Ista priča je tudi izpovedala, da je tožnica v letu pred stečajem dopust morala prekiniti, ker niso imeli nadomestila. Podana je tudi vzročna zveza med ravnanjem tožene stranke, ki ni zagotovila takšnih razmer, da bi delavci lahko izrabili dopust in višek ur ter nastalo škodo. Navedeno pomeni, da so bili izpolnjeni pogoji za odškodninsko odgovornost na podlagi prvega odstavka 154. člena ZOR v zvezi s prvim odstvkom 73. člena ZTPDR.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I in 45/94) je pritožbeno sodišče določbe ZOR in ZTPDR smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.