Jedro

Vinjenost voznika ni v vzročni zvezi s prometno nezgodo, saj je drugo vozilo zapeljalo pred njegovo vozilo ne da bi poprej nakazalo spremembo smeri in tik pred vozilo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da sta A. in B. sokriva za to, da je dne 21.3.1993 prišlo do prometne nezgode in opredelilo prispevek A. z 60 %, prispevek B. pa z 40 %.

Z izpodbijano pravnomočno sodbo je pritožbeno sodišče pritožbe C. in D., ter B., zavrnilo kot neutemeljene, pritožbi toženca (in nasprotnega tožnika) A. pa je ugodilo in določilo, da je za prometno nezgodo, do katere je prišlo dne 21.3.1983, izključno odgovoren toženi B. Proti sodbi sodišča druge stopnje sta vložila pravočasno revizijo C. in D., ki v reviziji uveljavljata revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče druge stopnje je pravno zmotno ugotovilo, da je nevarno prometno situacijo ustvaril B. Ta se je morda res nepravilno vključil v promet, vendar pa bi moralo sodišče druge stopnje v večji meri upoštevati tudi druge okoliščine, zlasti tiste, ki jih je sicer omenjala, pa vendar ne v zadostni meri upoštevala prvostopna sodba. Do prometne nezgode je namreč prišlo na ravni in dobro pregledni cesti. Zato je imel voznik A. na razpolago zadosti časa, da je vozilo, ki ga je upravljal B., opazil. Ker je bil izredno močno vinjen, pa A. na vozilo, ki ga je upravljal B., ni bil pozoren v zadostni meri. Ukrenil ni prav nič, da bi se trčenju izognil. Hitrost, s katero je A. peljal, je bila sicer dovoljena, vendar pa glede na dejstvo, da je bil močno vinjen, vseeno neprilagojena in neprimerna. A. bi moral pričakovati, da bo delno na cesti ustavljeni avtomobil speljal. Če A. ne bi vozila upravljal vinjen, bi nastalo prometno situacijo brez težav rešil. Zato je vinjenost voznika A. še kako v vzročni zvezi s prometno nezgodo. Ker pritožbeno sodišče meni, da vzročne zveze ni, je materialno pravo zmotno uporabljeno. Reviziji naj se tako ugodi, da se bo ugodilo pritožbi tožnikov proti vmesni sodbi sodišča prve stopnje, pritožba A. pa kot neutemeljena zavrne.

Revizija je bila vročena nasprotnim strankam, ki na revizijo niso odgovorile, ter Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Kot revizija že sama uvodoma ugotavlja, se revizijske trditve v pretežni meri nanašajo na v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljeno dejansko stanje in dokazno oceno. Iz razlogov, ki izpodbijajo ugotovljeno dejansko stanje in dokazno oceno, pa revizije ni mogoče vložiti (3. odstavek 385. člena ZPP).

Ob upoštevanju v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljenih pravnoodločilnih dejstev, pa je tudi po mnenju revizijskega sodišča odločitev pitožbenega sodišča, da je do škodnega dogodka in nastanka škode prišlo izključno zaradi ravnanja voznika B., materialnopravno pravilna. Po ugotovitvah nižjih sodišč, na katere je tudi revizijsko sodišče vezano (3. odstavek 385. člena ZPP), se je vozilo, ki ga je upravljal B., neprevidno vključevalo v promet na prednostni cesti po kateri je z dovoljeno hitrostjo pripeljal A. s svojim vozilom. Do škodnega dogodka je prišlo v fazi vključevanja v promet na prednostno cesto, samo vključevanje v promet pa se je odvijalo na tako kratki oddaljenosti od vozila, ki ga je z dovoljeno hitrostjo uporavljal voznik A., da je vozilo, ki ga je upravljal B. vozilu, ki ga je upravljal A. zaprlo pot. Zaradi vključevanja v promet neposredno pred vozilo A,. in ne da bi se to vključevanje poprej nakazalo s smernim kazalcem, je za voznika A. po ugotovitvah nižjih sodišč nastala situacija, v kateri, zaradi časa, ki ga je imel na razpolago, trčenja ni moglo preprečiti. Ob upoštevanju vseh navedenih ugotovitev ne more biti nobenega dvoma, da sicer res visoka stopnja vinjenosti voznika A. za to, da je do škodnega dogodka in nastanka škode prišlo, ne predstavlja pravnorelevantne vzročne zveze. Izpodbijana odločitev sodišča druge stopnje je zato materialnopravno pravilna, revizija C. in D. neutemeljena. Zato jo je revizijsko sodišče potem, ko je v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) tudi ugotovilo, da nižji sodišči nista zagrešili bistvene kršitve ZPP iz 10. točke 2. odstavka 354. člena, kot neutemeljeno zavrnilo (393. čl. ZPP).

Revizijsko sodišče je odločitev sodišča druge stopnje preizkusilo le v obsegu, ki jo odločitev zajema (izključna odgovornost voznika B. za to, da je do škodnega dogodka in nastanka škode prišlo), ter le v mejah razlogov, ki jih je z revizijo uveljavljal revident. Glede na to, da je sodišče prve stopnje izdalo vmesno sodbo s katero je ugotovilo, da sta k temu, da je do nastanka škode prišlo soprispevala v razmerju 60 % : 40 % oba voznika, sodišče druge stopnje pa je ob preizkusu te vmesne sodbe ugotovilo izključno odgovornost le enega izmed njiju, pri čemer pa nobenega od uveljavljenih zahtevkov ni zavrnilo, ni izključeno, da bo v nadaljevanju obravnavanja zadeve prišlo do zapletov v postopku. Po mnenju revizijskega sodišča je izrek sodišča druge stopnje precej nejasen in ne v zadostni meri razumljiv, zaradi česar bi bila lahko podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v postopku pred sodiščem druge stopnje. Obstoja te kršitve pa revizijsko sodišče ni smelo ugotavljati, saj revident te kršitve v reviziji ni uveljavljal, revizijsko sodišče pa je samo v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) tudi ne sme ugotavljati.