Jedro

Če je predmet obveznosti izročitev stanovanjske hiše, pa je upnik noče sprejeti, dolžnik ne more zahtevati, da sodišče sprejme v hrambo ključe od vhodnih vrat stanovanjske hiše, ampak lahko zahteva od sodišča, da določi osebo, kateri bo na stroške in na račun upnika izročil stvar v hrambo.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se izpodbijani sklep z dne 01.04.2005 spremeni tako, da se predlog zavrne, dopolnilni sklep z dne 12.10.2005 pa se razveljavi.

Vsak udeleženec trpi svoje stroške postopka na prvi stopnji ter stroške v zvezi s pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom opr. št. N 4/2002-11 z dne 01.04.2005 je sodišče prve stopnje sprejelo med sodne depozite troje ključev vhodnih vrat stavbe P. in odločilo, da bo predmet depozita - nepremičnina parc. št. 772/2 k.o. P. prešla v last Republike Slovenije, če depozitarni upravičenec ne bo sprejel pologa v roku 5 let po pravnomočnosti sklepa. Predlagatelju je tudi naložilo plačilo takse v višini 95.000,00 SIT, nasprotnega udeleženca pa je napotilo, da v roku 15 dni od prejema sklepa, sproži pravdo zaradi ugotovitve, da položitev ne izpolnjuje pogojev pravilne izpolnitve obveznosti predlagatelja po delni odločbi o denacionalizaciji Upravne enote z dne 30.08.2001, saj bo v nasprotnem primeru sodišče štelo, da je nasprotni udeleženec podal izjavo o sprejemu depozita. Z dopolnilnim sklepom opr. št. N 4/2002- 22 z dne 12.10.2005 pa je sodišče prve stopnje naložilo nasprotnemu udeležencu, da povrne predlagateljici

107.700,00 SIT stroškov z zamudnimi obrestmi od 12.10.2005 dalje do plačila.

Proti sklepu z dne 01.04.2005 se nasprotni udeleženec pravočasno pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo izpodbijanega sklepa z zavrnitvijo predloga za sodni depozit, podrejeno pa razveljavitev sklepa in vrnitev v nov postopek. Pri tem navaja, da je bilo nasprotnemu udeležencu onemogočeno sodelovanje v postopku, saj mu predlog za sodni depozit ni bil vročen, niti sodišče ni razpisalo naroka, da se bi razčistilo dejansko stanje. Sklep je sam s sabo v nasprotju, saj na enem mestu govori o depozitu ključev na drugem pa o prehodu nepremičnine v last Republike Slovenije.

Nasprotni udeleženec v tem postopku tudi ni pasivno legitimiran, saj ni skrbnik nepremičnine parc. št. 772/2 k.o. P.. Skrbniku po 67. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen) se namreč da v začasno upravljanje zgolj vrnjeno premoženje, kar pa ne velja za sporno nepremičnino, ki še ni bila vrnjena, saj je dediči niso hoteli prevzeti, ker je bila ob prevzemu v razpadajočm stanju, kar ni bilo predmet vračila po odločbi iz denacionalizacijskega postopka. Zaradi zavrnitve prevzema s strani dedičev nasprotni udeleženec tudi ni pooblaščen, da prevzame nepremičnino proti izrecni volji dedičev, ki so prevzem zavrnili, zato je tudi opozoril sodišče, da naj v postopek pritegne dediče, kar pa izpodbijani sklep ignorira in je v tem delu neobrazložen. Poleg tega navaja, da zakon ne predvideva sodnega pologa, katerega predmet je nepremičnina s položitvijo ključev.

V odgovoru na pritožbo je predlagateljica predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje, pri tem pa navaja, da je bil predlog za sodni depozit nasprotnemu udeležencu vročen, saj je 18.02.2002 tudi vložil odgovor na predlog, kadar pa je dejansko stanje dovolj razčiščeno, pa sodišče ni dolžno razpisovati naroka. Pasivna legitimacija nasprotnega udeleženca izhaja iz odločbe o denacionalizaciji, poleg tega se je na podlagi pravnomočne delne odločbe o denacionaliziaciji pri navedeni nepremičnini že vknjižila lastninska pravica na pokojne upravičence in predlagateljica ni več zemljiškoknjižna lastnica, zato tudi nima nobene pravice do razpolaganja z nepremičnino. Dalje navaja, da je bila vrednost nepremičnine določena v zdaj že pravnomočno končanem denacionalizacijskem postopku in v odločbi ni nikjer navedeno, da mora predlagateljica karkoli sanirati, zato predlagateljica tudi ni v nobeni dolžniški zamudi. Nasprotni udeleženec tudi ni predložil sklepa o dedovanju, na podlagi katerega bi bil mogoč postopek neposredno proti dedičem, do izdaje sklepa o dedovanju, pa je za začasno upravljanje vrnjenega premoženja zavezan nasprotni udeleženec.

Glede dopolnilnega sklepa opr. št. N 4/2002-22 z dne 12.10.2005 se nasprotni udeleženec pritožuje v celoti iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče sklep razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje z odločitvijo, da je upnik sam zavezan trpeti svoje stroške postopka. Pri tem navaja, da se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na razloge v pritožbi zoper sklep z dne

01.04.2005, poleg tega je navajal, da lahko sodišče zaveže upnika na plačilo le pri veljavni položitvi, ker pa v danem primeru predlog za sodni depozit ni utemeljen, tudi depozit ni veljaven. Poleg tega ni bil nasprotni udeleženec tisti, ki je povzročil stroške depozita z zavrnitvijo prevzena mepremičnine, saj so prevzem nepremičnin zavrnili neposredno sami dediči in nasprotni udeleženec sploh ni imel možnosti preprečiti tega.

V odgovoru na pritožbo zoper dopolnilni sklep je predlagateljica predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje in navajala, da se nasprotni udeleženec ne more sklicevati na dediče, saj odločba o denacionalizaciji določa, da se nepremičnina vrne nasprotnemu udeležencu kot postavljenemu skrbniku za posebne primere, zato je nasprotni udeleženec tudi pasivno legitimiran.

Pritožbi sta utemeljeni Uvodoma je povdariti, da so vsi ugovori nasprotnega udeleženca glede pasivne legitimacije neutemeljni, saj je bil z odločbo Upravne enote z dne 28.06.1996 postavljen kot skrbnik za posebne primere na podlagi

3. odst. 67. člena ZDen, zaradi upravljanja s premoženjem (med drugim tudi parc. št. 772/2 k.o. P.) v postopku denacionalizacije, in sicer za čas od pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji do pravnomočnosti sklepa o dedovanju. Poleg tega je v 1. točki delne odločbe o denacionalizaciji z dne 30.08.2001 določeno, da se vrnjena nepremičnina vrne v posest pravnim naslednikom denacionalizacijskih upravičencev, oziroma do pravnomočne odločitve sodišča v zapuščinskem postopku v začasno upravljanje skrbniku za posebne primere, to je nasprotnemu udeležencu. Ker nasprotni udeleženec ni niti zatrjeval niti dokazal, da je bil zapuščinski postopek pravnomočno zaključen, je bil za prevzem nepremičnine zavezan neposredno on in povsem brez pomena so pritožbene trditve, da se ostali dediči ne strinjajo s prevzemom nepremičnine. Poleg tega ima skrbnik denacionaliziranega premoženja podoben položaj kot začasni skrbnik zapuščine po 131. členu Zakona o dedovanju (v nadaljevanju: ZD), zato v okviru denacionalizacijskega postopka tudi zastopa dediče oz. osebe, ki bodo v sklepu o dedovanju denacionaliziranega premoženja ugotovljene kot dediči. Ker pa so ti dediči praviloma neznani, je specifičnost tega skrbništva tudi v tem, da ima skrbnik sam procesno legitimacijo v postopkih pred sodišči. Stranka je torej skrbnik in ne dediči, kot to napačno zatrjuje pritožnik.

1. odst. 302. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) določa, da če je upnik v zamudi, sme dolžnik položiti zanj dolgovano stvar pri sodišču. Dalje 304. člen OZ določa, da kadar je predmet obveznosti kakšna stvar, ki je ni mogoče hraniti pri sodišču, lahko dolžnik zahteva od sodišča, naj določi osebo, kateri bo na stroške in na račun upnika izročil stvar v hrambo. Ob zatrjevani upniški zamudi, mora torej dolžnik predlagati takšno izpolnitev s posredovanjem sodišča, ki ustreza naravi predmeta obveznosti tako, da se njegova vrednost po nepotrebnem, predvsem zaradi neustrezne hrambe, ne niža. Zato je v 304. členu OZ predvidena izpolnitev v primeru upniške zamude, kadar je predmet obveznosti stvar, ki je ni mogoče hraniti pri sodišču in ki za ohranitev svoje vrednosti zahteva posebna vzdrževalna dela. Predmet obveznosti na podlagi delne odločbe o denacionalizaciji z dne 30.08.2001 niso ključi, pač pa je to nepremičnina, katere položitev ni mogoča pri sodišču in prav za takšne primere zakon predvideva posebno ureditev. Ni mogoče izpolnitve obveznosti z izročitvijo nepremičnine opraviti s položitvijo ključev, ki se sicer lahko hranijo pri sodišču, saj ne glede na to, da izročitev ključev pomeni simbolno izročitev nepremičnine, s takšno položitvijo nepremičnina izgublja svojo vrednost. Institut položitve stvari je namenjen zgolj varovanju dolžnikovih interesov pri izpolnitvi obveznosti, ne pa upnikovemu kaznovanju, katerega položaj se ob takšni izpolnitvi naj ne bi slabšal z nižanjem vrednosti stvari. Ker je predlagateljica predlagala sprejem ključev v depozit in ker je po 302. člena OZ mogoče zahtevati le položitev dolgovane stvari, je predlagala napačno obliko pravnega varstva, zato je takšen predlog iz zgornjih razlogov neutemeljen. Pritožbeno sodišče je tako pritožbi ugodilo in sklep o depozitu z dne 01.04.2005 spremenilo tako, da je predlog predlagateljice zavrnilo.

Glede na to, da stroške položitve plača upnik le v primeru veljavne in nepreklicane položitve (307. člen OZ) in glede na to, da predlog za položitev ni utemljen, je pritožbeno sodišče, na podlagi zgoraj citiranega člena, razveljavilo tudi dopolnilni sklep o stroških z dne

12.10.2005, s katerim je sodišče naložilo plačilo stroškov postopka nasprotnemu udeležencu. Na podlagi 1. odstavka 35. člena ZNP vsak udeleženec trpi svoje stroške postopka, zato je sodišče odločilo o stroških, kot izhaja iz izreka sklepa.