Jedro

Izločitev izvedenca mora stranka zahtevati takoj, ko izve, da je podan razlog za izločitev, najpozneje pa do začetka dokazovanja z izvedencem. Tožena stranka je izločitev zahtevala že po tem, ko je izvedenec opravil svoje dele in je na mnenje tudi podala pripombe. Predlog je bil torej podan prepozno in zato pravilno neupošteven.

Razlog za nastanek služnosti je bila potreba po krožni poti zaradi opravljanja kmetijske dejavnosti. Ker se toženca s kmetijstvom ne ukvarjata več (občasno za krajši čas z dopitanjem prašičev in s kokošmi), ne potrebujeta te služne poti, saj imata s parcele izhod na javno pot.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo odločilo, da je služnostna pravica hoje in voženj z vsemi vrstami vozil po parc. št. 1840/2, vpisani v vlož. št. 1644 k.o. V., last tožnice, v korist vsakokratnega lastnika parc. št. 1053, vpisane v vlož. št. 77 k.o. V., last toženca, parc. št. 1840/1 in parc. št. 1940/1, obe vpisani v vlož. št. 81, last toženke ter parc. št. 1049/2, vpisane v vlož. št. 1301 k.o. V., last tožencev vsakega do ½ kot nepotrebna prenehala. Tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, da ima nasprotna tožeča stranka ter vsakokratni lastniki ter uporabniki zemljišča parc. št. 1049/1, 1049/2, 1048/1 in 1053 k.o. V. služnost hoje in vožnje z vsemi vozili in mehanizacijo po zemljišču nasprotno tožene stranke S. M. parc. št. 1048/2 k.o. V., kar se vpiše v zemljiško knjigo, pa je zavrnilo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 2.278,21 EUR.

Ker gre za tožbo in nasprotno tožbo bo v nadaljevanju sodišče S. M. označevalo kot tožečo stranko, F. in J. K. pa kot toženo stranko.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP pritožila tožena stranka, ki predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da zavrne zahtevek tožeče stranke in ugodi zahtevku po nasprotni tožbi, vse s stroškovno posledico, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo odločanje pred drugim sodnikom. Pritožba pravi, da je izrek sodbe v nasprotju s samo obrazložitvijo, kar je absolutna bistvena kršitev določil pravdnega postopka. Sodišče tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi ni zavrnilo v izreku, v razlogih sodbe pa ga v obrazložitvi priznava oz. šteje za utemeljenega. Sodišče bi zato moralo odločiti o vpisu služnosti v zemljiško knjigo. Nesporno je, da se je služnost izvajala in se še, pri tem pa je nepomembno, da se toženca sedaj manj ukvarjata s kmetijstvom. Dejstvo je, da je služnost potrebna za potrebe kmetije. Izvedenec je povedal, da je služna pot primerna za dostop z intervencijskimi vozili in je dovolj široka za kmetijsko mehanizacijo. Nerazumljivo je, zakaj želi tožnica ukiniti v naravi izdelano pot. Sodišče kljub predlogu ni opravilo ogleda na kraju samem, zato je dejansko stanje ugotovljeno nepopolno. Sodišče tudi ni izvedlo predlaganih dokazov z izvedencem prometne stroke. Nadalje pri odločanju ni upoštevalo dela družinskih članov in njihovih potomcev. Obdelana so vsa zemljišča v lasti tožene stranke. Tudi če toženca delno oddajata zemljišče v najem, je od tega donos, ki ohranja vitalnost celotne kmetije. Sodišče utemeljuje razloge za nepotrebnost in nekoristnost služne poti s starostjo tožencev, to pa je ustavno sporno, saj temelji na starostni diskriminaciji. Toženca sta predlagala postavitev drugega izvedenca, ker sta postopno pridobivala informacije, da je tožničin oče izvedenčev dober prijatelj. Izvedenec ni imel nobenega dokaza za to, da je zapisal „da glede na stanje, ko se toženca več let ne ukvarjata s kmetijsko dejavnostjo...“. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je promet po V. cesti bolj gost kot po M. Prav tako ne, da toženca ogrevata hišo z drvmi iz svojih gozdov. Meritve razdalj do kmetijskih zemljišč so neresne, saj ne upoštevajo gostote prometa in čakanje v kolonah pred semaforji. Izvoz na V. cesto je nepregleden. Za razširitev V. poti sta toženca dala del svojega zemljišča in tako sta izgubila del prostora za manevriranje na lastnem zemljišču. Da se toženca še ukvarjata s kmetijsko dejavnostjo so izpovedale priče. Priča S. je povedal, da občasno še gojita prašiče za krajši čas – do izpitanja ter kokoši. Tudi glede gnojne jame je ta priča izpovedal, da jo je še vedno treba prazniti. Vse to pomeni, da je služna pot koristna in predstavlja boniteto za kmetijo in je tudi potrebna. Tudi objekt na M. cesti 5/A ima dostop iz M. ceste. Ne držijo ugotovitve sodišča, da se je služnost tako spremenila, da ni več potrebna. Vižmarska pot ni ničesar doprinesla k prometu in možnostim K.. Sicer pa se služnost ni ustanovila v korist oseb, ampak v korist nepremičnine. Pritožba očita sodišču tudi, da je napačno odmerilo pravdne stroške, ker je na vrednost spornega predmeta 75.000,00 SIT oz. sedaj 312,97 EUR. Skupaj bi sodišče lahko priznalo 1.775 oz. 1.395 točk, če se odšteje terenski ogled, ki je bil v prav v času pravosodnih počitnic in udeležba pooblaščenca ni obvezna. Vprašanje je, ali so bile vse vloge tožeče stranke res potrebne.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Zavrača očitke navedene v pritožbi, kajti prvo sodišče je pravilno ugotovilo dejansko stanje in nato tudi uporabilo materialno pravo. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanske ugotovitve prvega sodišča in njegovo materialnopravno stališče, kar je oboje jasno in prepričljivo utemeljeno v razlogih izpodbijane sodbe. Na te razloge se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče tudi v celoti sklicuje, ker je v njih tudi vsebovan odgovor na drugačno pravna stališča v pritožbi. Glede na same pritožbene navedbe pa je pojasniti, da je sodišče ugotovilo, da sta toženca s priposestvovanjem pridobila služnostno pravico hoje in vožnje preko parc. št. 1048/2 k.o. V., last tožnice, a je obenem tudi ugotovilo, da ta služnost ni več potrebna. Glede na to ne gre za nerazumljivost oz. ni nikakršnega nasprotja med izrekom sodbe in obrazložitvijo. Sodišče je lahko odločilo le tako, da je v posledici nepotrebnosti služnostna pravica prenehala in ker je prenehala ni več možno oz. je nepotrebno služnostno pravico najprej vpisati v zemljiško knjigo, nato pa jo zaradi prenehanja izbrisati iz zemljiške knjige.

Prvo sodišče povsem pravilno, na predlog tožene stranke v vlogi z dne 4.12.2007, ni postavilo drugega, novega izvedenca. Toženca očitata izvedencu pristranskost, ker naj bi bil prijatelj tožničinega očeta. Izločitev izvedenca je možna in to v izločitvenih primerih, ki jih našteva 70. člen ZPP. Izločitev mora stranka zahtevati takoj, ko izve, da je podan razlog za izločitev, najpozneje pa do začetka dokazovanja z izvedencem. Tožena stranka je izločitev zahtevala že po tem, ko je izvedenec opravil svoje dele in je na mnenje tudi podala pripombe. Izvedenec je opravil ogled 21.7.2007, prve pripombe je tožena stranka poslala sodišču s pripravljalno vlogo z dne 6.9.2007, predlog za novega izvedenca pa vložili 4.12.2007. Predlog je bil torej podan prepozno in zato pravilno neupošteven.

Tudi ni nepomembno, da se toženca sedaj manj ukvarjata s kmetijstvom. Kot je ugotovilo prvo sodišče je bil razlog za nastanek služnosti potreba po krožni poti zaradi opravljanja kmetijske dejavnosti. Ker se toženca s kmetijstvom ne ukvarjata več (občasno za krajši čas z dopitanjem prašičev in s kokošmi), ne potrebujeta te služne poti, saj imata s parcele izhod na javno – V. pot. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da toženca nimata strojev, ki bi jih na svoji parceli ne mogla obrniti. Odločilno za rešitev te zadeve je stanje v času odločanja. Potomci kmetije še niso prevzeli, iz izvedenih dokazov pa tudi ne izhaja, da bi delali oz. pomagali tožencema. Na domu živita le toženca in njun sin, večino zemljišč pa sta oddala v najem. Toženca še posejeta pšenico, iz gozda pa njun sin pripelje drva za kurjavo. Vse to se lahko opravi brez uporabe sporne poti oz. brez krožne vožnje. Izvedenec, ki si je nepremičnino ogledal in v strokovnost katerega sodišče ne dvomi, pa je povedal, da toženca s stroji, s katerimi razpolagata, lahko obračata po svojem zemljišču. Krožna pot za dejavnosti, ki jih toženca še opravljata ni potrebna.

Kot že povedano, je bila krožna pot namenjena kmetijski dejavnosti tožencev. Objekt na M. cesti 5/A, ki ga toženca oddajata je sicer samostojni objekt, najemodajalca, torej toženca, sta dolžna zagotoviti izvoz na javno pot po svojem zemljišču, ne pa po tujem. Sicer pa tudi toženca ne zatrjujeta, da ima ta objekt kakršnokoli zvezo s kmetijsko dejavnostjo tožene stranke, kateri je sicer služnost po parceli tožnice služila.

Pritožba pa tudi nima prav v delu glede stroškov postopka. Vrednost spornega predmeta kot ga je označila tožeča stranka ni upoštevna. Gre namreč za spor o stvarni služnosti. Odvetniška tarifa in sicer 2.b točka tarifne številke 18 določa za spore o osebnih in stvarnih služnostih 300 točk. Prvo sodišče je pri odmeri to tarifo tudi upoštevalo. Pritožba meni, da so bile nekatere vloge tožeče stranke nepotrebne. Da bi sodišče lahko ocenilo ali je bila vloga res nepotrebna, bi morala pritožba obrazložiti zakaj šteje določeno vlogo za tako. Tako pa gre za pavšalno trditev, ki ni upoštevna.

Po vsem povedanem se pokaže pritožba tožene stranke kot neutemeljena. Pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), zato je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Ker je tožena stranka propadla s pritožbo, mora sama nositi tudi pritožbene stroške nastale v zvezi s sestavo in vložitvijo pritožbe. Tožeča stranka pa sama nosi stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni v ničemer pripomogel k rešitvi pritožbe.